Jedro

Državni tožilec je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega A. A. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredil pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbi osumljenca in njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeni, z istim sklepom je senat tudi odločil, da ne ugodi osumljenčevemu predlogu za odpravo pripora.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora zavrne in odredi, da se osumljenec izpusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je imelo sodišče dovolj podlage za odreditev pripora, saj je mandatno-volilna komisija glede na določbe od 208. do 210. člena Poslovnika državnega zbora pristojna in dolžna odločati o dovoljenju za odreditev pripora. Vrhovni državni tožilec še meni, da navedbe zahteve o nezakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov niso utemeljene ter da 99. člen Zakona o sodniški službi ne more biti podlaga za kakšno bistveno kršitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje mnenju vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri stališčih, zavzetih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve drugega odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 5. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter določbe 200., 201., 202. in 136. člena ZKP. Vložnik v zahtevi navaja, da državni zbor glede na določbi drugega odstavka 134. člena Ustave in 136. člen ZKP ni dal dovoljenja za uvedbo preiskave in odreditev pripora zoper osumljenega sodnika Okrožnega sodišča v A. Državna tožilka je ob osumljenčevem zaslišanju v spis predložila le sklep mandatno-volilne komisije z dne 27. 1. 2011, v katerem komisija državnemu zboru predlaga sprejem sklepa, da osumljencu ne prizna imunitete in dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. Te listine po vložnikovem mnenju ni mogoče šteti kot dovoljenje iz drugega odstavka 134. člena Ustave. Mandatno-volilna komisija je sprejela le predlog, da Državnemu zboru predlaga sprejem sklepa, da se osumljencu ne prizna imuniteta ter dovoli odreditev pripora in začetek kazenskega postopka.

6. Nadalje vložnik navaja, da je prišlo do sklepa mandatno-volilne komisije in sklepa Državnega zbora na nezakonit način, saj je zahtevo Državnemu zboru poslalo Vrhovno državno tožilstvo, ki za kaj takega ni pristojno. Po 99. členu Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94 z dne 13. 4. 1994 in nasl., v nadaljevanju ZSS) je po vložnikovem stališču sodišče tisto, ki pošlje zahtevo za pripor in začetek kazenskega postopka Državnemu zboru. Ker je Državni zbor sklep z dne 1. 2. 2011 sprejel na zahtevo nepristojnega organa, je ta sklep glede na določbo 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ničen. Vložnik meni, da pogoji za odreditev pripora niso bili podani, zato je sodišče kršilo tudi določbe 200., 202. in 203. člena ZKP. Brez omenjenega dovoljenja se sodišče ne bi smelo spuščati v presojo utemeljenosti suma in v vsebino zahteve za preiskavo ter predloženo dokazno gradivo. Zahteva za preiskavo po vložnikovem stališču ni dovoljena, kazenski postopek pa se ne bi smel začeti.

7. Vložnik tudi meni, da je zaradi neobstoja omenjenega dovoljenja vse dokazno gradivo, na katerega se opira izpodbijani sklep, v nasprotju z Ustavo in zakonom. Dokazi, na katere se opira izpodbijani sklep, so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, po vložnikovem mnenju gre za prima facie nedovoljene dokaze in s tem za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik meni, da Ustava ne razlikuje med predkazenskim in kazenskim postopkom, procesna imuniteta varuje sodnika tudi pred ukrepi, ki jih lahko v predkazenskem postopku odrejajo oziroma izvajajo zoper osumljenca preiskovalni sodnik, državni tožilec ali policija. Vložnik tudi zatrjuje, da je zmotna presoja dokaznega standarda utemeljenega suma. V zvezi s sklepom o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP vložnik meni, da je zmoten in v nasprotju z namenom tega instituta, ter še dodaja, da bi nujna preiskovalna dejanja lahko že bila opravljena, da ni mogoče verjeti, da bi osumljenec lahko kakorkoli vplival na sodnici, višjo pravosodno svetovalko in državnega tožilca, te osebe pa naj osumljenca glede na podatke iz uradnih zaznamkov tudi ne bi obremenjevale. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi osumljenec vplival na potek kazenskega postopka ali E. Č., njegovo partnerko ali druge priče, saj so ti ves čas sodelovali s policijo, niti ni posebnega razloga, da bi vplival nanje.

B-2.

8. Po določbi drugega odstavka 134. člena Ustave sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika in njen namen ni v varovanju sodnika kot posameznika, ampak tako kot pri poslanski imuniteti preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti (tako tudi Ustavno sodišče v odločbah Up-15/93 z dne 8. 11. 1994 in U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998). Ureditev, kdo je pristojen zahtevati dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, je materija ZKP. Postopek pridobitve dovoljenja za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper poslanca je urejen v določbah od 203. do 210. člena Poslovnika, v primeru odločanja državnega zbora o dovoljenju za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (212. člena Poslovnika) pa Poslovnik v 214. členu napotuje na smiselno uporabo določb Poslovnika o postopku v zvezi z imuniteto poslancev.

9. Vložnikovo stališče, da lahko po določbi 99. člena ZSS le sodišče zahteva dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, ni sprejemljivo. ZKP, ki je začel veljati leta 1995 (Ur. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994), je v 202. členu določal, da pripor odredi preiskovalni sodnik pristojnega sodišča. Po spremenjeni določbi 202. člena, uveljavljeni s spremembo ZKP v letu 1998 (ZKP-A, Ur. l. RS, št. 72/1998 z dne 23. 10. 1998), preiskovalni sodnik odredi pripor na predlog državnega tožilca, prav tako je bil s to spremembo v zakon uvrščen priporni narok iz 204. a člena ZKP. Skladen z določbo 202. člena ZKP iz leta 1995 je bil tudi drugi odstavek 99. člena ZSS iz leta 1994, po katerem je bil v primeru, ko je bilo za odreditev pripora zoper sodnika potrebno dovoljenje državnega zbora, preiskovalni sodnik tisti, ki je moral pred odreditvijo pripora zaprositi državni zbor za dovoljenje, državni zbor pa je odločil po pridobitvi mnenja sodnega sveta. Po prvem odstavku 99. člena ZSS je moral organ, ki je bil prisojen zahtevati dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, o vložitvi zahteve obvestiti sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po sedaj veljavni določbi 99. člena ZSS, ki je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (ZSS-D, Ur. l. RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002) v primeru, ko je za odreditev pripora oziroma za začetek kazenskega postopka zoper sodnika potrebno dovoljenje državnega zbora, pristojno sodišče o tem, da je vložilo zahtevo za dovoljenje, obvesti sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje (prvi odstavek tega člena), državni zbor pa odloči o dovoljenju po pridobitvi mnenja sodnega sveta (drugi odstavek tega člena). Izrecne zahteve, da lahko le preiskovalni sodnik državni zbor zaprosi za dovoljenje za odreditev pripora, veljavna ureditev v ZKP in ZSS torej ne vsebuje. Izhajati je treba tudi iz namena določbe prvega odstavka 99. člena ZSS, ki ga je opredelilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998 v zvezi z razlago takratnega prvega odstavka 99. člena ZSS, ki je po vsebini enak sedaj veljavni določbi prvega odstavka 99. člena ZSS. Ustavno sodišče je v citirani odločbi obrazložilo, da je namen določbe prvega odstavka 99. člena ZSS v tem, da postavlja obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Enak namen izhaja tudi iz določbe sedaj veljavnega prvega odstavka 99. člena ZSS.

10. V kazenskem postopku sta lahko le državni tožilec in sodišče (preiskovalni sodnik) tista, ki vložita pri državnem zboru zahtevo za pridobitev dovoljenja za odreditev pripora ali začetek kazenskega postopka (tako tudi Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni odločbi U-I-319/97, točka 7). Po določbi 136. člena ZKP v primerih, ko je v zakonu določeno, da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potreben predlog oškodovanca oziroma da je potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, državni tožilec ne more zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je tak predlog podan oziroma, da je dovoljenje dano. Nasprotno pa je v primeru, ko kot upravičeni tožilec nastopa oškodovanec, ki z vidika pridobitve zahteve za dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika ni izenačen z državnim tožilcem. Zato je v takem primeru lahko le sodišče tisto, ki je dolžno pridobiti dovoljenje za pregon (tako izhaja tudi iz zgoraj omenjenih odločb Ustavnega sodišča Up-15/93 in U-I-319/97). Enako je mogoče trditi za pridobitev dovoljenja za odreditev pripora. Slednjega ni mogoče odrediti po uradni dolžnosti, temveč le na predlog upravičenega tožilca (prvi odstavek 202. člena ZKP), v obravnavanem primeru je to državni tožilec. Državni tožilec mora navesti priporni razlog, zakonske pogoje za pripor in predlog konkretno obrazložiti. Prav tako je državni tožilec tisti, ki lahko po zaslišanju obdolženca na pripornem naroku (204. a člen ZKP) preiskovalnemu sodniku predlaga, da odredi pripor. Na podlagi zgodovinske in namenske razlage določb prvega odstavka 99. člena ZSS in prvega odstavka 202. člena ZKP je tako treba zaključiti, da je državni tožilec pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja državnega zbora za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika.

11. Po določbi 212. člena Poslovnika državni zbor odloči o tem, ali dovoli, da se sodnik, ki je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, pripre ali da se zoper njega začne kazenski postopek na zahtevo pristojnega organa. O dovoljenju, da se sodnik pripre, odloči državni zbor potem, ko pridobi mnenje sodnega sveta. Ko predsednik državnega zbora prejme zahtevo, jo takoj pošlje mandatno-imunitetni komisiji (prvi odstavek 205. člena Poslovnika). Slednja pri obravnavanju zahteve presodi, ali je priznanje imunitete nujno potrebno za opravljanje sodniške funkcije (drugi odstavek 205. člena Poslovnika). Pri obravnavanju zahteve mandatno-volilna komisija ne vrednoti dokazov in ne presoja, ali je podan dejanski stan sodniku očitanega kaznivega dejanja ter ali je sodnik kazensko odgovoren (četrti odstavek 205. člena Poslovnika). Mandatno-volilna komisija obravnava zahtevo na seji, zaprti za javnost, zahtevo preuči in predlaga državnemu zboru, da sodniku imuniteto prizna ali da mu je ne prizna (prvi in drugi odstavek 206. člena Poslovnika). Državni zbor brez razprave odloča o tem, ali sodniku prizna imuniteto ali mu je ne prizna (prvi odstavek 207. člena Poslovnika), lahko pa na predlog mandatno-volilne komisije ali poslanske skupine sklene, da se odločanje opravi na zaprti seji, na kateri je možna razprava, o odločitvi pa se izda uradno obvestilo za javnost (drugi odstavek 207. člena Poslovnika). Ob tako zasnovanem postopku Poslovnika v zvezi z imuniteto predlog mandatno-volilne komisije ne more imeti narave dovoljenja, potrebnega za odreditev pripora ali začetek kazenskega postopka zoper sodnika. Takšno dovoljenje predstavlja šele sklep državnega zbora, ki sodniku imunitete ne prizna. Zato ni utemeljeno navajanje preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata, da že predlog mandatno-volilne komisije predstavlja dokazilo, da je državni zbor dal dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper osumljenega sodnika. Pravno neutemeljeno pa je tudi sklicevanje preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata na določbo 208. člena Poslovnika v zvezi z 212. in 214. členom Poslovnika. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacijo iz 208. člena Poslovnika. Po tej določbi mandatno-volilna komisija v vsakem primeru takoj odloča o priznanju imunitete poslancu, ki je (že) v priporu (prvi odstavek tega člena), državni zbor pa na prvi naslednji seji odločitev mandatno-volilne komisije potrdi ali jo razveljavi in spremeni. Glede na določbo drugega odstavka 134. člena Ustave sodnik v primeru, ko je osumljen storitve kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, sploh ne sme biti priprt brez dovoljenja državnega zbora (- za kar gre v obravnavanem primeru). Ustava sodniku, ki je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, niti ne omogoča, da se v zvezi z dovoljenjem za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka ne bi skliceval na imuniteto. Pri poslancih je situacija drugačna: poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let (drugi odstavek 83. člena Ustave), državni zbor pa lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek 83. člena Ustave). Pristojni državni organ mora tako pridobiti dovoljenje državnega zbora preden poslanca pripre ne glede na to, ali se poslanec sklicuje na imuniteto ali ne, in preden zoper poslanca, ki se sklicuje na imuniteto, začne kazenski postopek. Dovoljenja državnega zbora pa ni potrebno pridobiti za začetek kazenskega postopka zoper poslanca, ki se ni skliceval na imuniteto, ter za odreditev pripora in za začetek kazenskega postopka zoper poslanca, ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let (drugi odstavek 204. člena Poslovnika). Izjemoma in iz posebej utemeljenih razlogov lahko mandatno-volilna komisija predlaga državnemu zboru, da naknadno prizna imuniteto tudi poslancu, ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let, oziroma poslancu, proti kateremu je bil začet kazenski postopek, ker se ni skliceval na imuniteto (drugi odstavek 205. člena Poslovnika).

12. V obravnavanem primeru državni tožilec ob sicer izpolnjenih ostalih njegovih dolžnostih v zvezi s predlogom za odreditev pripora preiskovalnemu sodniku ni predložil dovoljenja državnega zbora za odreditev pripora zoper osumljenega A. A. Ob odločanju preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora je torej obstajala procesna ovira oziroma ni bila izpolnjena procesna predpostavka, ki bi dovoljevala odločanje o predlogu za odreditev pripora. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Kršitev je absolutna, zato velja zakonska domneva, da vpliva na zakonitost sodne odločbe – izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Kasnejše dovoljenje državnega zbora v času odločanja zunajobravnavnega senata o pravilnosti in zakonitosti sklepa preiskovalnega sodnika na podlagi vloženih pritožb osumljenca in njegovega zagovornika, ki ju je senat zavrnil kot neutemeljeni, ne vpliva na obstoj ugotovljene kršitve in na ugotovitev, da je izpodbijani sklep zaradi te kršitve določb kazenskega postopka nezakonit. 13. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 86/2005 z dne 25. 9. 2006 obrazložilo, da ne sme presojati pravilnosti ali utemeljenosti odločitve predstavniškega telesa o podelitvi imunitete, zato ni presojalo vložnikovih navedb o nezakonitosti postopka v državnem zboru in ničnosti sklepa državnega zbora.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Pripor zoper osumljenega A. A. je bil 16. 2. 2011 odpravljen, zato ponovno odločanje preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ni več potrebno. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo ostalih zatrjevanih kršitev.