Jedro

Za signalno-varnostne naprave je potreben tehnični pregled, ki se opravlja po postopku in na način, ki ga določajo predpisi o graditvi objektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 3. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 102/98-7 z dne 26.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 3 na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.1998. S to odločbo pa je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za uvedbo obojestranskega prometa med postajama L.-B. V obrazložitvi k 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1. in 2. odstavka 6. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) in 14. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Uradni list SRS, št. 28/81, 36/81 in 38/86). Meni, da je pravilno stališče tožene stranke, da bi v obravnavanem primeru morala tožeča stranka za zamenjavo signalno-varnostnih naprav pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje. Sodišče prve stopnje se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je bilo potrebno le priglasiti Ministrstvu za okolje in prostor RS zamenjavo signalno varnostnih naprav na postaji B. glede na določbe takrat veljavnega 1. odstavka 46. člena ZGO.

Tožeče stranka vlaga pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je predmet vloge izključno vpeljava obojestranskega prometa med postajama L.-B., za kar niso potrebne nikakršne posebne naprave, ampak gre le za način uporabe signalno varnostnih naprav. Po zamenjavi elementov kombiniranih postajnih signalno varnostnih naprav na postaji B. z elektro relejnimi je bila izpolnjena možnost, da se med postajama L.-B. vzpostavi varnostna odvisnost, ki deluje in za toženo stranko ni sporna. Obojestranski promet ni objekt, ampak samo način delovanja medpostajne odvisnosti, ki v ničemer ni pogojen s predpisi o graditvi objektov, ampak izključno s prometnimi predpisi in to z določili 6. odstavka 2. točke 2. člena Signalnega pravilnika. Obojestranski promet se ne gradi, ampak vpelje skladno s citiranimi prometnimi predpisi. Sodišče samo ugotavlja, da ne gre za poseg, ki bi štel za rekonstrukcijo, vendar podobno kot tožena stranka iz lastnih izvajanj izpelje nekatere sklepe, ki si med seboj nasprotujejo. Ko sodišče ugotovi, da pri sporni zadevi ne gre za rekonstrukcijo (4. alinea 3. odstavka 14. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti v železniškem prometu), iz tega izpelje sklep, da je za to potrebno uporabiti 1. odstavek 6. člena ZGO, ki pa samo definira, kaj se šteje za rekonstrukcijo objektov. Vloga za priglasitev del je bila vložena pri Ministrstvu za okolje in prostor in ker v roku petnajst dni tožeča stranka ni dobila odločbe ali zahteve za dopolnitev priglasitve, je pričela z deli, kot določa 3. odstavek 46. člena ZGO. Molk organa pomeni pozitivno rešitev, tožena stranka pa je očitno drugačnega mnenja, saj zahteva gradbeno dovoljenje. Gre torej za različno presojo dveh ministrstev o isti zadevi, posledica tega pa je nerešena vloga tožeče stranke za pridobitev dovoljenja za vpeljavo izmeničnega prometa med postajama L.-B., katere namen pa je med drugim povečanje varnosti železniškega prometa na tem odseku.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi 3. točko izreka izpodbijane sodbe in samo na glavni obravnavi ponovno odloča o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo, saj je predhodno obstajala samo elektromehanična signalno-varnostna naprava. Ker je vpeljava obojestranskega prometa in njegova varnost odvisna od pravilno grajenih prog, katerih del so tudi signalno-varnostne naprave, morajo proge in njihovi sestavni deli ustrezati vsem predpisom, ki jih zadevajo, sicer dovoljenja o kakršnemkoli odvijanju železniškega prometa ni mogoče izdati. Na drugih odsekih prog tožeče stranke, na katerih je bil vpeljan obojestranski promet, je za signalno-varnostne naprave bilo na podlagi gradbenega dovoljenja izdano uporabno dovoljenje, kar tožeča stranka dobre ve. Predmet zahteve tožeče stranke in predmet njene pritožbe ni gradbeno dovoljenje, ampak dejstvo, da ji tožena stranka ni dovolila uvesti obojestranskega prometa na predlagani relaciji B.-L. Bistvo dovolitve ali zavrnitve uvedbe izmeničnega oziroma obojestranskega prometa je, da so zagotovljeni vsi pogoji, ki vplivajo na varnost železniškega prometa in s tem na varnost ljudi in premoženja. Ko bodo izpolnjeni temeljni pogoji za preveritev, da signalno-varnostne naprave ustrezajo predpisom, bo dovoljenje, ki je predmet odločanja tožene stranke, izdano. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče dovoliti uvedbo obojestranskega prometa med postajama L.-B. brez predhodno izdanega gradbenega dovoljenja, oziroma brez tehničnega pregleda signalno-varnostnih naprav na postaji B. ter brez uporabnega dovoljenja. Da je za signalno-varnostne naprave potreben tehnični pregled, ki se opravlja po postopku in na način, ki ga določajo predpisi o graditvi objektov, je določeno v 1. odstavku 18. člena v času odločanja upravnega organa veljavnega Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa. Po določbi 4. alinee 3. odstavka 14. člena navedenega zakona se zamenjava elementov signalno-varnostnih naprav ne šteje za rekonstrukcijo železniške proge. Kot izhaja iz predloženih spisov pa v obravnavani zadevi ni šlo le za zamenjavo elementov signalno-varnostnih naprav, temveč za zamenjavo teh naprav v celoti. To pa se glede na določbo 6. člena ZGO šteje za rekonstrukcijo, za katero pa je potrebno gradbeno dovoljenje, ki mu sledi tehnični pregled in nato izdaja uporabnega dovoljenja. Da bi bilo tožeči stranki izdano v obravnavani zadevi gradbeno dovoljenje za zamenjavo signalno-varnostnih naprav pa ni sporno, saj tega tožeča stranka niti ne zatrjuje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo obojestranskega prometa med postajama L.-B. To pa sta pravilno ugotovila tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da je prišlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe do nejasnosti, ki pa jo je po presoji pritožbenega sodišča pripisati pisni pomoti, ki se lahko vsak čas popravi s sklepom o popravi pomote. Sodišče je namreč, ko se je sklicevalo na določbe ZGO, ki govorijo o rekonstrukciji objektov, napisalo, da v obravnavani zadevi ne gre za rekonstrukcijo. Ker pa iz same vsebine zakonskih določb, na katere se sklicuje in tudi iz stališča sodišča prve stopnje izhaja, da gre v danem primeru za rekonstrukcijo, za katero mora tožeča stranka pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, kar je tudi pogoj za uvedbo obojestranskega prometa med postajama L.-B., pritožbeno sodišče ni štelo pisne pomote za takšno pomanjkljivost, ki bi vplivala na odločitev in zaradi katere bi bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo.

Za odločitev o zadevi tudi niso pravno pomembni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano priglasitev del po 46. členu ZGO, saj takšna priglasitev glede na 1. odstavek 6. člena istega zakona in citirane določbe Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa ne zadošča za obravnavano rekonstrukcijo signalno-varnostnih naprav.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 3. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.