Jedro

Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri tožencu na podlagi nezakonite izredne odpovedi ni prenehalo 17. 3. 2025, temveč je trajalo do 30. 4. 2025, toženec pa jo mora za to obdobje prijaviti v matično evidenco, ji priznati delovno dobo ter plačati mesečna nadomestila plač 750,00 EUR. Naložilo mu je še plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 702,99 EUR na transakcijski račun sodišča. Zavezalo ga je za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in 5. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje narok 22. 10. 2025 izvedlo v njegovi odsotnosti, čeprav je podal pravočasno pisno opravičilo zaradi nepredvidljivih okoliščin (zastoji na poti iz Italije). Trdi, da je tožnica opravljala delo na črno pri drugem subjektu, kar je huda kršitev delovnih obveznosti po 35. členu ZDR-1 in razlog za odpoved. Sodišču prve stopnje očita, da se s tem ni vsebinsko ukvarjalo, čeprav to neposredno vpliva na njegovo zaupanje v tožnico; po ustaljeni sodni praksi je to razlog za izredno odpoved brez predhodnega opozorila. Verjelo je izključno izpovedi delavke, njegove dokaze pa pavšalno zavrnilo. Zatrjuje nepravilno uporabo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in odstop od ustaljene prakse, saj predhodno pisno opozorilo ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi, če gre za hude kršitve, ki kršijo zaupanje delodajalca, delo na črno, prikrivanje dodatne dejavnosti in izostanke. Trdi, da v sodbi ni obrazloženo, za katere formalne pomanjkljivosti odpovedi gre in zakaj bi te vplivale na zakonitost odpovedi; podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazno oceno šteje za arbitrarno, napačno ter neskladno z 8. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo trditve in izpoved tožnice in neutemeljeno zavrnilo njegove trditve in dokaze. Zahteva izločitev sodnice predsednice senata prvostopenjskega sodišča zaradi pristranskega ravnanja, zavrnitve opravičila za odsotnost z naroka in vnaprejšnje naklonjenosti tožnici. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugemu sodniku oziroma njeno spremembo tako, da se zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sklicuje se na odločitve vrhovnega sodišča VIII Ips 90/2018, VIII Ips 259/2016, VIII Ips 204/2017, VIII Ips 177/2012 in odločitev pritožbenega sodišča Pdp 632/2015.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku glede nezakonite izredne odpovedi, ki jo je toženec po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podal tožnici 17. 3. 2025, na podlagi ugotovitev, da ji izredna odpoved ni bila pravilno vročena in da toženec ni izpolnil obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj je z očitanimi kršitvami ni pisno seznanil niti ji ni omogočil zagovora.

5.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V točkah 6 in 7 obrazložitve je obrazložilo formalni pomanjkljivosti izredne odpovedi z dne 17. 3. 2025, da namreč odpoved tožnici ni bila pravilno vročena in da je toženec pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi ugotovljenih formalnih pomanjkljivosti v postopku izredne odpovedi (poleg opustitve pisne seznanitve s kršitvami in neomogočanja zagovora še nevročitve izredne odpovedi tožnici), se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi (v tem okviru tudi zatrjevanim tožničinim delom na črno), zato v sodbi pravilno ni razlogov v zvezi s tem.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno opravilo narok za glavno obravnavo v toženčevi odsotnosti. Na dan prvega naroka za glavno obravnavo 22. 10. 2025 je toženec sodišču preko elektronske pošte poslal opravičilo: "Za danes se opravičujem, sem službeno zadržan v tujini zaradi nujnih zadev. Sem na poti proti Sloveniji, a ne bom pravočasno nazaj". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s tem za svoj izostanek ni ponudil upravičenega razloga, zato je narok pravilno izvedlo v njegovi nenavzočnosti. Narok se lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta: opravičilo sámo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom. Upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se ji je pripetil. Toženec v navedenem sporočilu ni navedel konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajal opravičen razlog za njegov izostanek z naroka; pojasniti bi moral, v čem je bila njegova odsotnost nenadna in objektivno nepredvidljiva. Pavšalno pojasnilo o zastojih na poti iz Italije v Slovenijo je nedovoljena pritožbena novota; toženec ga namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer glede svoje zadržanosti z naroka ni predložil nobenega dokaza, zato ni izkazan utemeljen razlog, ki bi zahteval preklic in prestavitev naroka. Glede na to nista podani zatrjevani kršitvi določb postopka in pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

8.V pritožbi toženec nasprotuje pravnemu stališču, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že zato, ker ni izpolnil zakonskih obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in ker je tožnici ni pravilno vročil (88. člen ZDR-1). V drugem odstavku 85. člena ZDR-1 je določeno, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Toženec v postopku ni zatrjeval okoliščin, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, nedovoljena pritožbena novota pa je njegovo sklicevanje na dejstvo, da v določenih primerih poprejšnje "pisno opozorilo" ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Sklicevanje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 259/2016 in VIII Ips 204/2017 je zgrešeno, saj gre za odločitvi v socialnem sporu, ki se nanašata na povsem druga dejanska in pravna vprašanja.

9.Toženec v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnice pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami in ji ni omogočil zagovora v razumnem roku. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi že zaradi ugotovljenih formalnih pomanjkljivosti v postopku izredne odpovedi (poleg opustitve pisne seznanitve s kršitvami in neomogočanja zagovora še nevročitve izredne odpovedi tožnici). Brez podlage v veljavni zakonodaji in sodni praksi je toženčevo stališče, da pri malih delodajalcih ni mogoče zahtevati enake stopnje formalizma kot pri velikih in da je pri presoji postopkovnih pomanjkljivosti treba upoštevati osebne okoliščine delodajalca. Kaj takega iz odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 90/2018 in VIII Ips 177/2012 ter odločitve pritožbenega sodišča Pdp 632/2015, ki se nanašajo na povsem druga pravna vprašanja, ne izhaja.

10.Očitek o nepravilni uporabi drugega odstavka 110. člena ZDR-1 ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedeno določbo. Enako velja za očitke glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino izredne odpovedi, saj zaradi nezakonitosti izredne odpovedi iz postopkovnih razlogov dokazov o očitanih kršitvah sploh ni izvajalo. Glede na to je zgrešen očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo izpoved tožnice in njene navedbe o izostankih ter njen opis delovnih okoliščin ter pri tem arbitrarno zavrnilo toženčeve listinske dokaze o izostankih, njegovo pojasnilo o razlogih za odpoved in dejstva o tožničinem nedovoljenem delu.

11.Pritožbeni predlog tožnika za izločitev sodnice sodišča prve stopnje je prepozen; to bi lahko zahteval le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP).

12.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

1VSL I Cpg 898/2018, VSL Sodba I Cpg 5/2021.

2VSL Sodba I Cpg 827/2018.

3V tej zadevi je sodišče presodilo, da ni bil izpolnjen razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 za utemeljenost izredne odpovedi ter zavzelo stališča glede neutemeljenosti predloga za sodno razvezo; ugodilo je zahtevku za reintegracijo tožnika.

4V tej zadevi je sodišče kot bistveno štelo, da je toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ker ni imela na voljo ustreznega dela glede na njegove invalidske omejitve.

5V tej zadevi se je sodišče ukvarjalo s presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, predvsem z vprašanjem ustreznosti ponujene zaposlitve.