Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz splošne določbe o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.609,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.963,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje tožbenih trditev ni preizkusilo na vseh pravnih podlagah, svojih zaključkov pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Glede zahtevka iz naslova doplačil domske oskrbe meni, da je sodišče prezrlo pravno podlago, določeno v 197. členu in 275. členu (subrogacija po zakonu) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Meni, da je z doplačili domske oskrbe odplačeval toženčevo zakonsko dolžnost. Poudarja, da bi bilo zahtevku mogoče ugoditi tudi na podlagi 190. člena OZ, saj je bil toženec brez pravne podlage obogaten na škodo drugega, zato je prejeto dolžan vrniti. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, da je plačeval domsko oskrbo, čeprav naj bi vedel, da je ni dolžan. V nasprotju s tožbenimi navedbami trdi, da morebitne podaritve stanovanja s strani mačehe ni jemal resno, saj je bila pokojna pred smrtjo hudo dementna in ni bila zmožna oblikovati pravno veljavne volje. Poudarja, da je zapis v tožbi posledica nesporazuma med njim in pooblaščencem. Trdi, da je domsko oskrbo plačeval zato, ker je menil, da je to njegova dolžnost. Ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik dejansko vedel, da plačuje nekaj, kar ni dolžan, sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo 199. člen OZ ter štelo, da doplačilo domske oskrbe ni bilo nujno. Iz odločbe CSD namreč jasno izhaja, da je bila potrebna takojšnja domska namestitev A. A., družba B. d.o.o. pa je bila ena redkih, ki je bila pripravljena pokojno prevzeti nemudoma, a pod pogojem doplačila domske oskrbe. Tovrstne trditve bi sodišče moralo šteti za nesporne, saj jih toženec ni prerekal. Odločitev sodišča je napačna tudi glede zahteve za povračilo stroškov upravljanja, obratovalnih stroškov, stroškov vzdrževanja in prispevkov v rezervni sklad. Vse stroške je namreč tožnik potrošil za toženca. Poudarja, da je do smrti A. A. plačeval njene stanovanjske stroške, po njeni smrti pa je izpolnjeval zakonsko dolžnost toženca. Ker toženec višini nastalih stroškov ni nasprotoval, bi sodišče trditve v tem delu moralo šteti kot nesporne. Poudarja, da je bilo plačilo stroškov nujno, saj bi sicer sledili izvršilni postopki. Tudi vlaganja v stanovanje bi sodišče moralo presojati po pravilih poslovodstva brez naročila. Ker stanovanje brez adaptacij ne bi bilo primerno za bivanje pokojne A. A., so bila vlaganja v stanovanje nujna in koristna. Poudarja, da v stanovanju nikoli ni stanoval, zato je upravičen tudi do povračila plačanih stroškov za plačilo zemeljskega plina in elektrike. Poudarja, da je dokazna ocena v tem delu zmotna, saj temelji na zaznavah prič, ki so si stanovanje ogledale le enkrat. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik stroškov ni plačal iz lastnih sredstev. Sklicuje se na številne dokaze, ki potrjujejo njegove trditve ter poudarja, da ni bilo druge osebe, ki bi plačevala te stroške.

3. Na pritožbo je podal odgovor toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da je za pokojno A. A. doplačeval razliko do celotnega zneska stroškov domske oskrbe ter nosil številne stanovanjske stroške (stroške obratovanja, upravljanja in vzdrževanja), stroške obnove stanovanja in stroške ogrevanja v skupni višini 14.609,28 EUR. Ker je bil toženec kot edini dedič pokojne na ta način obogaten, zahteva, da mu povrne tako nastale stroške.

6. V zvezi z doplačili domske oskrbe tožnik trdi, da je iz lastnih sredstev izpolnjeval zakonske obveznosti pokojne A. A., zato toženec, ki je kot sin pokojne prevzel njeno zapuščino, odgovarja tudi za njene dolgove. Utemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo 191. člen OZ, ki tistemu, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan oziroma ve, da bo razliko do polnega plačila pokrila država, ne omogoča obogatitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik sploh vedel, da domske oskrbe ni dolžan plačati. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik glede na odločbo CSD X (priloga A6), s katero je bil postavljen kot skrbnik za posebni primer, ni bil dolžan doplačevati razlike do celotnega zneska stroškov domske oskrbe, vendar pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je bilo tožniku to znano. Med strankama namreč ni sporno, da tožnik za časa življenja A. A. toženca ni poznal ter da je zato upravičeno domneval, da ji razen njega, ne bo pomagal nihče. Čeprav tožnik v pritožbi zanika, da mu je bilo s strani pokojne A. A. obljubljeno stanovanje, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da se na takšna dejstva brez svoje krivde ni mogel sklicevati prej. Pri presoji tožnikovih motivov za plačilo spornih zneskov bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo izhajati tudi iz trditev o pričakovanem prenosu lastninske pravice na stanovanju. Četudi bo sodišče (ob presoji vseh naštetih okoliščin) ugotovilo, da je bilo tožniku znano, da je tovrstna doplačila dolžna nositi država, pa bo moralo upoštevati, da bi tudi država v primeru doplačila domske oskrbe tovrsten znesek lahko zahtevala iz zapuščine, pri čemer bi bil obseg (toženčevega) podedovanega premoženja ustrezno manjši. Dejstvo, da je tožnik tovrstne stroške prevzel namesto države zato še ne pomeni, da jih naknadno ni upravičen zahtevati od toženca.(1) Sodišče prve stopnje bo v tem primeru moralo izhajati iz splošne določbe o neupravičeni pridobitvi iz tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2) Postavljena tožbena podlaga in ugotovljene dejanske okoliščine pri presoji tožbenega zahtevka namreč terjajo ravno uporabo navedene pravne podlage, kar pomeni, da mora tožnik za uspeh v pravdi trditi in dokazati dejstva, ki omogočajo pravne zaključke o njegovem prikrajšanju, o obogatitvi na strani toženke, o odpadli pravni podlagi za prehod premoženja in o vzročni zvezi med obogatitvijo in prikrajšanjem.

7. Enako velja tudi za zahtevek za povrnitev vlaganj. Pri vlaganju v tujo nepremičnino v prepričanju, da bo investitor to nepremičnino dobil v last, gre za neupravičeno pridobitev, ne pa za poslovodstvo brez naročila(3). Čeprav se tožnik s pokojno A.M. očitno ni dogovoril o pravni usodi svojih vlaganj (glede na določbo 67. člena Stvarnopravnega zakonika), pa je pričakoval, da bo stanovanje nekoč njegovo. Če se je zaradi zatrjevanih vlaganj povečala vrednost stanovanja, sme zahtevati povračilo po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da mora toženec tožniku vrniti tisto, za kar je bil obogaten, to je, kolikor je bila nepremičnina ob primopredaji zaradi vlaganj vredna več, kot če teh vlaganj ne bi bilo. Ni bistveno ali je vlaganja tožnik (kot solastnik) izvajal v lastno korist. V trenutku, ko je stanovanje pripadlo tožencu, je bila namreč takšna korist izgubljena. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem sojenju izhajati tudi iz navedene pravne podlage.

8. Nepravilna je tudi odločitev sodišča v zvezi z zahtevanimi stroški upravljanja, obratovanja, vzdrževanja stanovanja in plačil v rezervni sklad. Ker tožnik trdi, da je stroške zalagal za pokojno A. A., po njeni smrti pa za toženca, bi sodišče tudi v tem primeru moralo izhajati iz 190. in 197. člena OZ. Čeprav je bil v času plačevanja stroškov solastnik spornega stanovanja, to še ne pomeni, da je bil dolžan plačevati celotne stroške. Na ta način je izpolnil toženčevo zakonsko dolžnost. Ker stroškov tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil dolžan plačati preko solastniškega deleža, bi moralo upoštevati, da je tožnik v svojem premoženju prikrajšan.

9. Glede na navedeno je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju zahtevek presodi skladno s prej navedenimi materialnopravnimi stališči. 10. Preuranjena je nadalje odločitev sodišča v zvezi z zahtevanimi stroški elektrike in zemeljskega plina. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v stanovanju prebival, namreč temelji zgolj na dokazih (zaslišanih pričah), predlaganih s strani toženca. Pritožnik tako utemeljeno navaja, da je svoje bivanje na drugem naslovu dokazoval s številnimi pričami (primerjaj list. št. 48), katerih zaslišanje je sodišče dopustilo (list. št. 66) in tudi izvedlo (zapisnik o zaslišanju priče A.J., M.J., R.J., Z.R. in A.K., list. št. 84 do 86). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato nepopolna oz. pomanjkljiva, saj se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do izpovedb navedenih prič, s katerimi je tožnik dokazoval obstoj odločilnega dejstva. Nepopolne dokazne ocene in s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče druge stopnje samo ne more nadomestiti. Ker gre za nepopolno dokazno oceno o odločilnem dejstvu za pravilno uporabo materialnega prava, je bilo na podlagi določila 355. člena ZPP treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo tudi v tem delu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opredeliti do vseh po strankah pravočasno predlaganih dokazih ter opraviti celovito, temeljito in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Če bo ponovno ugotovilo, da je tožnik v stanovanju dejansko prebival, ga bo moralo v okviru materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da določno opredeli, kolikšen del stroškov odpade na plačevanje stroškov glede skupnih delov stavbe oziroma »fiksnih« stroškov, ki bi nastali neodvisno od bivanja v stanovanju ter slednje upoštevati pri odločanju o višini tožbenega zahtevka.

11. Glede odločitve o višini tožbenega zahtevka (zadnji odstavek na 9. strani sodbe) je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pavšalnega zapisa, da tožnik ni določno pojasnil nakazil na račun pokojne ter da iz predloženih listinskih dokazov ne izhaja razpolaganje z denarnimi sredstvi pokojne, namreč ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ni obrazložilo, kateri listinski dokazi niso transparentni in v katerem delu tožnik svojih trditev ni pojasnil, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka. V ponovljenem sojenju naj sodišče (v primeru, da bo odločalo o višini tožbenega zahtevka) odpravi zgoraj navedeno absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ob tem naj upošteva, da čeprav tožnik doplačil domske oskrbe in drugih stroškov iz lastnih sredstev ni dokazoval s skrbniškimi poročili, to še ne pomeni, da svojih trditev ne more dokazovati na druge načine (s podatki o stanju prihodkov in premoženja zapustnice, z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem socialne delavke in bilanco stroškov). V tej smeri naj zato opravi celovito dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 613/1993 z dne 27. 10. 1994. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 78/2014 z dne 19. 11. 2015. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 472/92 z dne 21. 1. 1993.