Jedro

Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je izvršitev večjega števila kaznivih dejanj in odklanjanje vsakega sodelovanja pri pridobivanju potne listine in vrnitvi v matično državo, kar je stalnica tožnikovega vedenja v vsem času in v vseh postopkih, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi, se javljati na policijski postaji in si od staršev pridobiti določena sredstva za preživljanje, ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo lahko uspešna z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Center za tujce (v nadaljevanju tožena stranka ali center za tujce ali center) je 3. 5. 2023 izdal odločbo, št. 2253-951/2022/61 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je tožniku, ki je nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe Policijske postaje Ormož, št. 229-87/2022/2(3F698-4) z dne 4. 11. 2022 (v nadaljevanju odločba PP Ormož), z namenom odstranitve iz Republike Slovenije in zaradi obstoja nevarnosti pobega, podaljšal njegovo nastanitev v centru od 3. 5. 2023 od 7.04 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 3. 11. 2023 do 7.03 ure, saj ga zaradi objektivnih razlogov ni mogoče odstraniti iz države. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je postopek odločanja o podaljšanju omejitve gibanja tožniku izvedla po uradni dolžnosti na podlagi 1. alineje prvega odstavka 79. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da lahko policija, če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku 6 mesecev ni mogoče odstraniti iz države zaradi njegovega nesodelovanja v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, podaljša njegovo nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom za nadaljnjih 6 mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

2. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik zaradi odstranitve iz države v centru prvič nastanjen z odločbo Policijske postaje Novo mesto (v nadaljevanju PP Novo mesto), št. 2253-104/2019/5 z dne 12. 9. 2019, od 12. 9. 2019 od 12.00 ure do 13. 9. 2019 do 12.55 ure, ko je bil zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito odpeljan v Azilni dom. PP Novo mesto je 12. 9. 2019 izdala tožniku tudi odločbo o vrnitvi, št. 2253-104/2019/4(3J691-05), s katero mu je bila določena prepoved vstopa v državo za čas dveh let, ki začne teči z dnem izvršitve odločbe, poleg tega pa je bila tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 46486/2018 z dne 26. 9. 2019, s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje, izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Tožena stranka pojasnjuje, da je zato na podlagi te pravnomočne odločbe o vrnitvi in sodbe kazenskega sodišča treba tožnika odstraniti iz države, to je vrniti v državo izvora, državo tranzita, drugo tretjo državo, ki bi ga bila pripravljena sprejeti, ali v državo članico Evropske unije, v kateri izpolnjuje pogoje za prebivanje.

3. Tožnik je bil v center ponovno nastanjen z odločbo PP Ormož dne 4. 11. 2022 ob 9.00 uri, in sicer zaradi nevarnosti pobega iz razlogov po 1. in 6. alineji 68. člena ZTuj-2, to je zaradi nesodelovanja v postopku in zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Pred potekom treh mesecev od nastanitve tožnika v center, je ukrep preizkusilo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je z odločbo, št. 214-1551/2022/3(14-02) z dne 19. 1. 2023, ugotovilo, da je ta še vedno utemeljen. Da je omejitev še vedno utemeljena, je nato pred iztekom šestih mesecev od tožnikove nastanitve v centru s sklepom, št. III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023, ugotovilo tudi tukajšnje sodišče. 4. Pri odločanju o tem, ali naj se tožniku podaljša omejitev gibanja v centru, je tožena stranka v skladu s sklepom sodišča, št. III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023, upoštevala celoten čas, ko je bil tožnik nastanjen v centru, to je ne le na podlagi odločbe PP Ormož, pač pa tudi na podlagi odločbe PP Novo mesto. Tožniku je zato izdala odločbo o podaljšanju omejitve gibanja z nastanitvijo v centru za tujce od 3. 5. 2023 od 7.04 ure dalje.

5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku ugotavljanja identitete doslej ni želel aktivno sodelovati. Ko je bil na zaslišanju dne 7. 12. 2022 seznanjen, da je njegova identiteta potrjena in da bo policija ob izpolnitvi pogojev zaprosila za izdajo potnega lista za njegovo vrnitev v Maroko, temu ni verjel. Vrnitev v Maroko že od začetka nastanitve v centru zavrača, prav tako je odklonil tudi vključitev v program prostovoljnega vračanja. 7. 11. 2022 je tožnik podal vlogo za izrek milejšega ukrepa, to je za bivanje zunaj centra, vendar pa je nato 1. 2. 2023 podal izjavo, da od te vloge odstopa in je bil zato postopek ustavljen. 28. 11. 2022 je tožnik podal izjavo za drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. O tem, da je ta postopek pravnomočno zaključen, je bil center obveščen 4. 4. 2023. 6. Tožniku je bila pred izdajo izpodbijane odločbe dne 3. 5. 2023 dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Tožnik ni želel podati izjave, navajal pa je tudi, da tožena stranka od Maroka nima ničesar in da mu potni dokument ne bo izdan. Tožena stranka ga je nato ponovno seznanila, da je njegova identiteta potrjena in da obstaja možnost, da bo zanj izdan potovalni dokument, seznanila pa ga je tudi, da pri njem obstaja sum, da bo pobegnil in se izognil odstranitvi iz države, to pa zato, ker v postopku vračanja ne sodeluje, nasprotuje vrnitvi v matično državo in je večkratni kršitelj pravil bivanja v centru. Vse to po presoji tožene stranke kaže, da se želi s pobegom izogniti izročitvi tujim varnostnim organom oziroma vrnitvi v matično državo ter nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU. Hkrati to pomeni, da ne spoštuje pravnih norm in da bi Republiko Slovenijo zapustil, kolikor bi mu bila izdana odločba o izreku milejšega ukrepa. Ukrep omejitve gibanja tožniku je zato nujen tudi zaradi preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, tako da se prepreči nastop vnaprej nedoločljivih ravnanj in njihovih posledic, ki niso v javnem interesu. Zaradi organizacije in izvedbe odstranitve tožnika iz države je njegova prisotnost v postopku obvezna, kar vse je toženo stranko vodilo k odločitvi, da mu podaljša omejitev gibanja na center za tujce, omejitev pa bo lahko trajala toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže njen namen.

7. Tožnik odločitev tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odpravi ukrep omejitve gibanja. Navaja, da je bil po prestani kazni zapora dne 4. 11. 2022 nastanjen v centru za tujce, kjer je 28. 11. 2022 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je sedaj že pravnomočno končan. V centru je torej že več kot 6 mesecev, kar negativno vpliva na njegovo fizično in psihično stanje. To potrjujejo zdravniški izvidi, ki jih prilaga. Njegovo psihično počutje je zaradi bivanja v centru slabo, ima pogoste napade anksioznosti, kar ga vodi v agresivno vedenje. Ponoči zelo malo spi, saj ga tlačijo more in je ves čas v strahu in negotovosti zaradi zavrnjene prošnje za azil in zaradi dogodkov, ki jih je preživel v matični državi. Tožena stranka poskuša to vedenje pripisati temu, da se želi izogniti deportaciji, čeprav gre v resnici za posledice dolgotrajne nastanitve v centru. Tu je deležen tudi pritiskov policije s ciljem, da bi storil kakšen prekršek in da bi bil nato odstranjen v matično državo.

8. Tožnik meni, da nadaljnje podaljšanje njegove omejitve gibanja ni utemeljeno in da je mogoče isti namen doseči tudi z milejšimi ukrepi iz 81. člena ZTuj-2. Tožena stranka v postopku ni dokazala na podlagi česa utemeljuje, da milejši ukrepi ne bi bili zadostni, prav tako tudi ne, zakaj je omejitev gibanja edini ukrep, s katerim se lahko zagotovi tožnikova odstranitev iz države. Njegovo vedenje, ki se kaže v zavračanju sodelovanja v postopku, je posledica posega v njegovo pravico do svobode, kar načenja njegovo zdravje, še vedno pa tudi predeluje travme, ki jih je preživel v matični državi. S takim ravnanjem tožnik ne izkazuje, da bi Slovenijo v primeru izreka milejše sankcije zapustil, večkrat pa je izjavil, da si želi ostati in se naučiti slovenskega jezika. To potrjuje tudi dejstvo, da je že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito.

9. Tožnik še navaja, da se tožena stranka sklicuje, da je stopila v kontakt z Veleposlaništvom Maroka, ter da podaljšanje ukrepa za še 6 mesecev pomeni obdobje, v katerem bo uredila dokumente, potrebne za njegovo deportacijo. Tožena stranka je z veleposlaništvom stopila v stik 1. 12. 2022, vendar pa ji do izdaje izpodbijane odločbe še ni uspelo pridobiti potrebnih dokumentov, kar kaže, da ni realne možnosti, da bo v naslednjih 6 mesecih uspela zagotoviti njegovo odstranitev. Očitno torej je, da podaljšanje ukrepa omejitve gibanja tožniku ni sorazmerno in je neprimerno za dosego cilja, ki se lahko doseže tudi z milejšimi ukrepi.

10. Za toženo stranko je na tožbo odgovorilo Državno odvetništvo Republike Slovenije, zunanji oddelek v Kopru. Opozarja na sklep Upravnega sodišča, št. III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023, s katerim je sodišče sklenilo, da je omejitev gibanja tožniku na podlagi odločbe PP Ormož še vedno utemeljena. Sodišče je pojasnilo, da na nevarnost tožnikovega pobega kaže pravnomočna sodba, s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot tudi to, da v postopkih vračanja in pridobitve potrebne potne listine ne sodeluje. Na glavni obravnavi v prej navedeni zadevi je tožnik izrazil namero o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma o nespoštovanju s sodbo kazenskega sodišča izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti. Sodišče je zato presodilo, da zasledovanega cilja, to je odstranitve tožnika iz države, ne bi bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom.

11. Tožena stranka se sklicuje na navedbe v sklepu Upravnega sodišča, št. III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023, ter ugotavlja, da se te niso v ničemer spremenile, kar utemeljuje izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži tožnikova trditev, da tožena stranka ni dokazala na podlagi česa utemeljuje, da milejši ukrepi pri tožniku ne bi bili zadostni. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je glede na njegove izjave in ravnanje mogoče sklepati, da se želi s pobegom izogniti izročitvi tujim varnostnim organom oziroma vrnitvi v matično državo in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU. Tožnik v postopku vračanja ne sodeluje, poleg tega je večkratni kršitelj pravil bivanja v centru. V postopku ni želel razkriti svoje istovetnosti in je pristojnim organom dajal različne podatke o svoji identiteti. Vse to utemeljuje sum, da bi pobegnil in se izognil odstranitvi iz države, njegova navzočnost v takem postopku pa je obvezna. Tožnik tudi sicer ni niti navajal niti izkazal spremembe okoliščin, s katerimi bi utemeljeval izrek milejšega ukrepa.

12. Tožena stranka poudarja, da ne drži tožnikova trditev, da toženi stranki doslej ni uspelo zagotoviti potrebnih dokumentov, ter da jih ne bo uspela zagotoviti niti v nadaljnjih šestih mesecih. Tožena stranka je s svojimi aktivnostmi v zvezi z zagotovitvijo dokumentov tožniku morala prekiniti 28. 11. 2022, ko je tožnik podal novo vlogo za priznanje mednarodne zaščite. V času trajanja tega postopka je namreč morala tožena stranka spoštovati načelo nevračanja, in to vse do 4. 4. 2023, ko je bila seznanjena s pravnomočnim zaključkom postopka za priznanje mednarodne zaščite. Glede na pretekle izkušnje v podobnih primerih tožena stranka ve, da bo potrebne dokumente za tožnika lahko pridobila do takrat, ko je z izpodbijano odločbo podaljšana tožnikova namestitev v centru. Glede tožnikovega sklicevanja na zdravstvene težave pa dodaja, da ima tožnik v centru za tujce ustrezno zdravstveno oskrbo, kar je ugotovilo tudi sodišče v sklepu III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023. Ni res, da bi bili pogoji bivanja v centru nevzdržni, iz dokazil, ki jih je tožbi priložil tožnik, pa tudi ne izhaja, da bi imel take zdravstvene težave, ki bi opravičevale izrek milejšega ukrepa.

13. Sodišče je v obravnavani zadevi v navzočnosti tožnika in državne odvetnice opravilo javno glavno obravnavo. Izvedlo je dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke postopka, dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa (odločbo o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite, št. 2142-810/2017/10 (1312-06) z dne 19. 1. 2018; sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 46486/2018 z dne 3. 9. 2019; odločbo o vrnitvi PP Novo mesto z dne 12. 9. 2019 z vročilnico; dopisa Policije, Centra za tujce Veleposlaništvu RS na Dunaju z dne 30. 9. 2022 in Veleposlaništvu Kraljevine Maroko z dne 30. 9. 2022; dopis PP Maribor z dne 20. 10. 2022; potrdilo o predaji oseb ZPKZ Maribor z dne 4. 11. 2022; odločbo PP Ormož z dne 4. 11. 2022 o omejitvi gibanja in nastanitvi tožnika v Centru za tujce z vročilnico; prošnjo tožnika za mednarodno zaščito z dne 7. 11. 2022; uradni zaznamek MNZ z dne 9. 11. 2022; prošnjo tožnika za izrek milejšega ukrepa z dne 16. 11. 2022; zaprosilo Policije za preverjanje podatkov z dne 22. 11. 2022, prošnjo tožnika za mednarodno zaščito z dne 24. 11. 2022; vabilo tožniku na zaslišanje glede izreka milejšega ukrepa z dne 25. 11. 2022; dopis Veleposlaništva Maroka, poslan Veleposlaništvu Republike Slovenije, vse na Dunaju z dne 30. 11. 2022; elektronsko korespondenco Policije v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete; zapisnik Policije, Centra za tujce z dne 7. 12. 2022; sklep o zavrženju zahtevka tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z dne 15. 12. 2022; odgovor Interpola Rabat Maroko z dne 20. 12. 2022; odločbo MNZ z dne 19. 1. 2023 z vročilnico; odločbo Centra za tujce z dne 30. 1. 2023 z vročilnico; umik predloga tožnika za izrek milejšega ukrepa z dne 1. 2. 2023; vabilo tožniku na zaslišanje v zvezi dovolitve zadrževanja z dne 12. 4. 2023 s prilogo; uradni zaznamek po pogovoru s tožnikom z dne 13. 4. 2023; zapisnik o ustni obravnavi v zadevi omejitve gibanja pri Centru za tujce z dne 3. 5. 2023 s prevodom; izpis tujca, ki ga je izdelal Center za tujce), dokaz z vpogledom v sodbe oziroma zapisnik, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti (sodbe Upravnega sodišča, št. I U 245/2018 z dne 5. 2. 2018, I U 1775/2022 z dne 4. 1. 2023 in III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023 ter zapisnik tega sodišča v zadevi III U 39/2023 z dne 21. 4. 2023) in z vpogledom v zdravniška potrdila, ki jih je sodišču predložil tožnik (odpustno pismo UKC ... z dne 22. 5. 2022; zdravniško potrdilo z dne 3. 11. 2022 in obvestilo zdravniku Psihiatrične bolnišnice ... z dne 23. 1. 2023). Tožnik je z namenom dokazovanja navedb o svojem zdravstvenem stanju predložil še zdravniška potrdila psihiatra centra z dne 15. 5. 2023, 8. 12. 2022, 21. 4. 2023 in 9. 5. 2023; z namenom dokazovanja, da je v Maroku ogrožen, pa dopis, ki je bil poslan po elektronski pošti z dne 16. 5. 2023 ter več fotografij, za katere je povedal, da gre za prikaz skrinje z zakladom, najdenim v provinci ... (fotografije označene s št. 2., 3., 11. in 12), fotografije in zapise z označbami lokacije nahajanja zaklada, ki naj bi bili obenem teksti čarovništva (fotografije označene s št. 4., 5., 9., 10. in 14), fotografijo ampul s krvjo, ki naj bi bila najdena na tem kraju (fotografija označena s št. 6) in fotografije slike žrtev, ki naj bi jih morile tolpe (fotografije označene s št. 7., 8., 13., in 15). Enake fotografije je tožnik sodišču vročil še potem, ko je bila glavna obravnava že zaključena.

14. Tožnik je zaslišan kot stranka postopka povedal, da vztraja pri vsem tistem, kar je sodišču že povedal dne 21. 4. 2023 v zadevi III U 39/2023. Trpi zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, zlasti psihično, in to zato, ker je zaprt v centru. Z drugimi se ne pogovarja, večinoma je sam in je zato tudi depresiven. Velikokrat se spomni na dogodke v Maroku, kot da bi bil film, ki se odvija pred njegovimi očmi. Slabo in malo spi, saj ga tlačijo more, vsega ga je strah. Njegovo počutje je slabo, je zelo občutljiv, z mešanimi občutki jeze in žalosti, svojega početja ne obvladuje. Zaradi takih občutkov se čuti še dodatno zaprtega. Največ ga je strah za mlajšo sestro, da je ne bi našla in ugrabila tolpa. Ve, da je zato doma ves čas zaprta. Večkrat razmišlja, da bi se samopoškodoval, si vzel življenje. Po zadnji obravnavi na sodišču šest dni ni užival hrane, da je stabiliziral svoje stanje in si pozdravil ledvice. Samopoškodoval se je po notranji strani leve nadlahti, če bi imel kaj ostrejšega bi si takrat prerezal žile, saj ne vidi izhoda iz takega življenja, kot ga ima. Vsak dan se po mobilnem telefonu sliši z mamo, ki ji pove o svojih težavah, ona pa mu govori o mlajši sestri, kar vse ga še dodatno psihično bremeni. Obljublja, da bo spoštoval red, če se ga spusti na prostost. Vsak teden se je pripravljen javljati na policijski postaji. Pri tem bi ga nadzoroval A. A., ki bi poskrbel za njegovo preživnino in mu zagotovil bivalni prostor, sam pa bi starše prosil, da bi mu mesečno poslali po 400 EUR za preživljanje. Slovenijo ima rad, saj tu vladata red in mir, počuti se varnega. V preteklosti je storil nekaj napak, ki jih obžaluje, zanje je tudi že plačal. Vsak dan se počuti slabše in ne more biti še naprej v centru, zato sodišče prosi, naj bo do njega tolerantno. V Sloveniji želi ostati tudi zato, da bi nadaljeval z zdravljenjem, saj ve, da tega v domovini ne bi bil deležen, v Maroku pa je tudi življenjsko ogrožen. Pripravljen je sodelovati v postopku odstranitve iz države, četudi ne ve s čim. Če bi pridobil še kakšne podatke, bi jih posredoval. Ne drži, da naj bi zavračal pomoč pri vrnitvi v matično državo in v postopku reintegracije, saj nima potnega lista, niti stalnega naslova, prav tako ne ve, kje bivajo njegovi svojci. Denar za njegove domače ni problem, živijo pa v podrtiji, ker se bojijo tolp.

15. Državna odvetnica je v zaključni besedi povedala, da tožena stranka vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Na to, da je ukrep omejitve gibanja tožniku še vedno utemeljen, kaže dokumentacija v upravnem spisu, listine, ki jih je na obravnavi predložil tožnik pa za odločitev niso relevantne, pač pa bi bile lahko relevantne le v postopku mednarodne zaščite, kjer pa je bilo o okoliščinah, na katere se sklicuje tožnik, že pravnomočno odločeno. Dokumentacija se tudi sicer ne nanaša na tožnika. Glede tožnikovih navedb o zdravstvenem stanju je državna odvetnica poudarila, da te niso povezane z bivanjem v centru za tujce oziroma z omejitvijo gibanja, pač pa so morebitna nespečnost in nočne more kvečjemu povezane z dogodki, o katerih tožnik navaja, da naj bi se zgodili še v Maroku. Tožniku je v centru zagotovljena zdravstvena oskrba, saj ima možnost pogovora s psihiatrom, kar dokazujejo zdravniška potrdila. Iz teh potrdil ne izhaja, da bi imel tožnik kakšne posebne zdravstvene težave. V potrdilu z dne 8. 12. 2022 je tako navedeno, da pri tožniku ni podane psihične motnje, zaradi katere bi potreboval posebno zdravljenje, v potrdilu z dne 9. 5. 2023 pa je psihiater zapisal, da je pri tožniku podana težka kontrola impulzov, vključno z manipulativnostjo. Enako je to ugotavljal izvedenec v kazenskem postopku, ki je glede samopoškodovanja tožnika pojasnil, da pri njem ne gre za samomorilsko nagnjenje, pač pa da gre za manipulacijo. V tem smislu je treba presojati tudi tožnikovo izpoved v obravnavani zadevi. Glede navedb tožnika, da bi mu bilo treba izreči milejši ukrep, je državna odvetnica povedala, da mu glede na pretekla dejanja ni mogoče verjeti, da bi spoštoval javni red, kar vse je opisalo tudi sodišče v sklepu III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023. Četudi tožnik zatrjuje, da naj bi bil pripravljen sodelovati v postopku odstranitve iz države, se izrecnemu odgovoru o tem izmika, njegovi odgovori pa so kontradiktorni.

16. Tožba ni utemeljena.

17. ZTuj-2 v prvem odstavku 69. člena določa, da se tujca, ki mu v skladu s tem zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, odstrani iz RS in tudi z območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ta zakon ne določa drugače. Prav tako se odstrani tujca na podlagi pravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, pri čemer tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2).

18. Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2).

19. Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko na podlagi prvega odstavka 79. člena ZTuj-2 policija z odločbo: - zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, omejitev gibanja in nastanitev v centru podaljša za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega zakona in če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti; - ali pa tujcu izreče dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom tega zakona ali milejši ukrep iz 81. člena tega zakona, pri čemer mora tujec upoštevati pravila gibanja izven območja centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center. Tudi zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja (drugi odstavek 79. člena ZTuj-2).

20. Z določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.1 Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. 21. Po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrniti v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

22. Predmet presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka tožniku, ki je nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe PP Ormož, št. 229-87/2022/2(3F698-4) z dne 4. 11. 2022, z namenom odstranitve iz Republike Slovenije in zaradi obstoja nevarnosti pobega, podaljšala njegovo nastanitev v centru od 3. 5. 2023 od 7.04 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 3. 11. 2023 do 7.03 ure. Tožena stranka navaja, da tožnika iz države ni mogoče odstraniti iz objektivnih razlogov, nevarnost njegovega pobega pa utemeljuje z več okoliščinami: da je tožnik v postopku navajal lažne podatke in da ni sodeloval v postopku ugotavljanja njegove istovetnosti; da je bil v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, s sodbo pa mu je bila izrečena tudi stranska sankcija izgona tujca iz države za čas petih let; in da je tožnik večkrat izjavil, da odločbe o vrnitvi, ki mu jo je izdala PP Novo mesto, ne namerava spoštovati in da se ne namerava vrniti v matično državo. Tožnik pojasnjuje, da želi ostati v Republiki Sloveniji, saj se tu dobro počuti, vendar pa ima težave s tem, ko je zaprt v centru, saj to slabo vpliva na njegovo zdravstveno stanje. Vrnitev v matično državo odklanja, saj zatrjuje, da je tam ogroženo njegovo življenje, iz tega razloga pa je tudi odklanjal sodelovanje pri ugotavljanju njegove identitete in vrnitvi. Glede kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen in mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona iz države za čas petih let, tožnik zanika, da bi storil to kaznivo dejanje, navaja pa tudi, da je to, kar je naredil narobe, že odslužil z zaporom.

23. Iz listin upravnega spisa, katerih vsebina med strankama ni sporna, izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil dne 29. 8. 2017 na notranji meji iz Republike Italije v Republiko Slovenijo. Naslednjega dne, torej 30. 8. 2017, je pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo tega organa, št. 2142-810/2017/10 (1312-06) z dne 19. 1. 2018, zavrnjena kot neutemeljena, odločitvi pa je po vloženi tožbi pritrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo I U 245/2018 z dne 5. 2. 2018. Tožnik je nato vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je bil s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-810/2017/22 (1312-06) z dne 27. 9. 2019, zavržen, odločitev pa je postala pravnomočna 10. 10. 2019. Po ponovno izraženi nameri za mednarodno zaščito v začetku novembra, tožnik vloge za mednarodno zaščito najprej ni podal, nato pa dne 28. 11. 2022 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je bil s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-810/2017/27 z dne 15. 12. 2022 zavržen, odločitvi pa je s sodbo I U 1775/2022 z dne 4. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 15. 3. 2023, pritrdilo še Upravno sodišče. 24. V času bivanja v Republiki Sloveniji je bil tožnik obsojen za več kaznivih dejanj velike tatvine in tatvine, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen. V času prestajanja zaporne kazni v ZPKZ Ljubljana je dne 1. 6. 2018 storil še kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko ta opravlja dejanja varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Za to kaznivo dejanje je bil obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. V K 46486/2018 z dne 3. 9. 2019, ki je postala pravnomočna 18. 9. 2019. Sodišče mu je za storjeno kaznivo dejanje poleg kazni zapora izreklo še stransko kazen izgon tujca iz države za dobo petih let od pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se mu ne všteva v čas trajanja te sankcije. Po prestani kazni zapora je bil tožnik prvič nastanjen v centru za tujce, in sicer na podlagi odločbe PP Novo mesto, št. 2253-104/2019/5 z dne 12. 9. 2019. Njegovo bivanje v centru je takrat trajalo od 12. 9. 2019 od 12.00 ure do 13. 9. 2019 do 12.55 ure, ko je bil zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito odpeljan v Azilni dom. PP Novo mesto je tožniku istega dne, torej dne 12. 9. 2019, izdala odločbo o vrnitvi, št. 2253-104/2019/4(3J691-05), s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas dveh let, ki začne teči z dnem izvršitve odločbe.

25. Tožnik je bil z odločbo PP Ormož v center ponovno nastanjen 4. 11. 2022 ob 9.00 uri zaradi nevarnosti pobega. To nevarnost je ta policijska postaja utemeljila na določbi 1. in 6. alineje 68. člena ZTuj-2, ker tožnik ni sodeloval v postopku odstranitve iz države in ker je bil obsojen za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Pred potekom treh mesecev od nastanitve tožnika v center, je ukrep preizkusilo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je z odločbo, št. 214-1551/2022/3(14-02) z dne 19. 1. 2023, ugotovilo, da je še vedno utemeljen. Da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, je nato pred iztekom šestih mesecev od tožnikove nastanitve v centru s sklepom, št. III U 39/2023-31 z dne 21. 4. 2023, ugotovilo še tukajšnje sodišče. 26. Sodišče je v obravnavani zadevi moralo preveriti, ali je tožnika treba odstraniti iz Republike Slovenije, ali gre pri njem za okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in nato še oceniti, ali je podaljšanje izrečenega ukrepa omejitve gibanja glede na vse okoliščine, objektivne in subjektivne, sorazmerno.

27. Na podlagi izvedenih dokazov in predstavljeno pravno ureditev sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi z dne 12. 9. 2019, s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas dveh let, ki začne teči z dnem odstranitve tožnika iz države. Poleg tega mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. V K 46486/2018 z dne 3. 9. 2019, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 9. 2019, za storjeno kaznivo dejanje izrečena stranska kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas petih let od pravnomočnosti sodbe. Tožnik trdi, da kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil, vendar pa se sodišče v presojo pravilnosti in zakonitosti o tem sprejete pravnomočne sodbe ne more in ne sme spuščati. Glede na opisani odločbo o vrnitvi in sodbo kazenskega sodišča torej ni dvoma, da je ob upoštevanju prvega odstavka 69. člena ZTuj-2 treba tožnika odstraniti iz Republike Slovenije. Tožnik bi sicer moral Republiko Slovenijo zapustiti sam, in to po tem, ko bi prestal zaporno kazen. Tega pa tožnik ni spoštoval, pač pa je, kot izhaja iz dopisa PU Maribor z dne 20. 10. 2022, Republiko Slovenijo po izrečeni zaporni kazni zapustil nezakonito, nato pa je bil na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo dne 13. 5. 2022 prevzet od francoskih varnostnih organov in odpeljan v ZPKZ Maribor. Tu je prestajal zaporno kazen do 4. 11. 2022, ko je bil odpuščen, predan policistom PP Ormož, nato pa na podlagi njihove odločbe nastanjen v centru za tujce. Tožnika namreč iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj (torej takoj izvršiti odločbo o vrnitvi in stransko kazen, izrečeno s sodbo kazenskega sodišča), saj je brez potrebne potne listine, v postopku za njeno pridobitev pa ni hotel sodelovati, kar vse je bilo razlog, da je tožena stranka tožniku odredila omejitev gibanja in namestitev v center.

28. Sodišče je nadalje presojalo, ali pri tožniku obstaja nevarnost pobega, torej, ali je izpolnjena katera od okoliščin, določenih v 68. členu ZTuj-2. Sodišče ugotavlja, da na nevarnost pobega tožnika kaže več okoliščini: tožnikova pravnomočna obsojenost za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, nesodelovanje tožnika v postopku vračanja in tožnikova namera, da ne ne bo spoštoval odločbe o vrnitvi in s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države (6., 1. in 5. alineja 68. člena ZTuj-2).

29. Kot je že bilo navedeno, je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. V K 46486/2018 z dne 3. 9. 2019, obsojen za kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1, iz te sodbe pa je razvidno, da je bil za kazniva dejanja obsojen tudi pred tem, in sicer je bil s sodbami Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 12253/2018 z dne 4. 4. 2018, II K 14049/2018 z dne 14. 5. 2018 in II K 36284/2018 z dne 26. 10. 2018 trikrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1. Tudi za ta storjena kazniva dejanja je bila tožniku izrečena kazen zapora. Opisane obsodbe tožnika za storjena kazniva dejanja torej potrjujejo ugotovitev tožene stranke, da pri njem obstaja nevarnost pobega po 6. alineji 68. člena ZTuj-2. 30. Tožnik v postopku glede vračanja v matično državo in postopku za pridobitev potrebne potne listine odklanja vsakršno sodelovanje. Na zaslišanju je sicer izjavil, da je pripravljen sodelovati, kolikor bi imel s čim prispevati k izvedbi postopka, vendar pa sodišče meni, da taka izjava ne kaže resničnega tožnikovega namena, saj je obenem povedal, da v Maroko ne želi in da se tja tudi ne namerava vrniti, kar je njegovo stališče tudi v vseh dosedanjih postopkih. To kaže, da tožnik ne le odklanja sodelovanje v postopku, pač pa s tem izkazuje, da nima namena spoštovati izrečene odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo kazenskega sodišča izrečene stranske sankcije izgona iz države. Opisani zaključek pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega tudi po 1. in 5. alineji 68. člena ZTuj-2. Sodišče dodaja, da je tožnik večkrat v postopku izjavil, da se boji vrnitve in opisoval težave, s katerimi naj bi se srečeval v Maroku pred svojim odhodom v tujino, vendar pa to niso razlogi, ki bi opravičevali njegovo odklanjanje sodelovanja v postopkih ali celo neizvršitev izrečenega ukrepa odstranitve iz države oziroma izvršitve stranske kazni izgona. Gre za razloge, ki bi lahko bili kvečjemu podlaga za mednarodno zaščito, kar pa je tožnik v teh postopkih že uveljavljal in kot taki niso bili sprejeti.

31. Na podlagi vsega navedenega sodišče meni, da gre pritrditi presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države oziroma izvršitve stranske kazni izgona iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen. Sodišče je presodilo, da je pri izreku tega ukrepa spoštovano tudi načelo sorazmernosti. Cilj izrečenega ukrepa je v zagotovitvi, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije do njegove odstranitve iz države oziroma vrnitve v njegovo matično državo, česar pa po presoji sodišča z milejšim ukrepom, to je nastanitvijo zunaj centra, ne bo mogoče doseči. Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je izvršitev večjega števila kaznivih dejanj in odklanjanje vsakega sodelovanja pri pridobivanju potne listine in vrnitvi v matično državo, kar je stalnica tožnikovega vedenja v vsem času in v vseh postopkih, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, namreč po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi, se javljati na policijski postaji in si od staršev pridobiti določena sredstva za preživljanje, ki mu ga je sicer z namestitvijo in preživnino pripravljen nuditi A. A., ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo lahko uspešna z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči. 32. Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da glede na dosedanje ravnanje tožene stranke ne gre pričakovati, da bo izrečeni ukrep odstranitve tožnika in vrnitve v matično državo dosežen v nadaljnjih šestih mesecih. Očita ji, da razen, da je stopila v stik z Veleposlaništvom Maroka na Dunaju dne 1. 12. 2022, do izdaje izpodbijane odločbe ni uspela pridobiti potnih dokumentov za tožnika. Sodišče ugotavlja, da je v listinah upravnega spisa, ki so bile predložene sodišču, izkazano, da policija kontinuirano opravlja svoje aktivnosti za zagotovitev izvršitve izrečenega ukrepa odstranitve tožnika iz države. Center se je 30. 9. 2022 obrnil na Veleposlaništvo RS na Dunaju in Veleposlaništvo Kraljevine Maroko na Dunaju glede izdaje potovalnega dokumenta za tožnika, dne 22. 11. 2022 pa je podal zahtevo za preverjanje podatkov in potrditev njegove identitete preko varnostnih organov v državah članicah Interpola. 1. 12. 2022 je center prejel odgovor Veleposlaništva Kraljevine Maroko z dne 30. 11. 2022, da je tožnik državljan Maroka in pod katerimi pogoji mu bodo izdali potno listino, nato pa je bil dne 20. 12. 2022 preko Interpola Rabat, Maroko, seznanjen še s potrditvijo tožnikovih rojstnih podatkov. Center je po tem, ko je prejel odgovor Veleposlaništva Kraljevine Maroko, prekinil s svojimi aktivnostmi zato, ker je tožnik vložil drugi zahtevek za ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite. Ta zahtevek je bil s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-810/2017/27 z dne 15. 12. 2022, zavržen, odločitev pa po vloženi tožbi potrjena s sodbo I U 1775/2022 z dne 4. 1. 2023, ki je postala pravnomočna dne 15. 3. 2023 in izvršljiva 27. 3. 2023. Center je bil o tej odločitvi obveščen 4. 4. 2023. Opisani podatki po presoji sodišča kažejo, da tožena stranka postopke, ki so potrebni za izvršitev tožnikove odstranitve iz države izvajala kontinuirano, do prekinitve pri vodenju postopkov oziroma aktivnosti pa je prišlo zaradi postopka odločanja o drugi tožnikovi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

33. Sodišče nadalje meni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja v centru za tujce sorazmeren tudi glede na tožnikove zdravstvene težave, ki jih izkazuje z zdravniškimi potrdili. Ta potrdila kažejo, da gre pri tožniku za težave z nespečnostjo in depresijo. Tožnik trdi, da so njegove zdravstvene težave posledica bivanja v centru, vendar pa predložena zdravniška potrdila tega ne izkazujejo, tožnik pa se je z enakimi težavami srečeval že pred namestitvijo v centru, kot je to razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 46486/2018 z dne 3. 9. 2019, ko je v kazenskem postopku tožnika pregledal izvedenec psihiatrične stroke. Enak opis tožnikovih zdravstvenih težav izhaja tudi iz zdravniškega poročila z dne 19. 4. 2023 glede tožnikovega stanja zaradi izvedbe njegovega vračanja, v katerem je zdravnica navedla, da gre pri tožniku za nespečnost in blažjo depresijo ter pojasnila, kakšna terapija mu je predpisana. Vsa predložena zdravniška potrdila pa ne izkazujejo le zdravstvenih težav tožnika, pač pa obenem tudi, da ima v centru nudeno redno zdravstveno oskrbo, da prejema medikamentozno terapijo in da so torej njegove zdravstvene težave primerno obravnavane.

34. Na podlagi preučitve vseh okoliščin, kot so pojasnjene v tej obrazložitvi, sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku podaljšala omejitev gibanja, utemeljena ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.