Jedro

S strani tožnika zatrjevani škodni dogodek, ob katerem je bil po lastnih navedbah pretepen in je utrpel zlom ključnice, sam po sebi nikakor ni tako malenkosten oziroma tako očitno neutemeljen, da bi tožena stranka brez ocenjevanja lahko že na prvi pogled z gotovostjo zaključila, da je zatrjevano članstvo tožnika v študentski organizaciji in približno desetih političnih protestih, ki jih je, tudi s tožnikovim aktivnim angažiranjem organizirala omenjena organizacija pred parlamentom s približno 150 demonstranti, ki so jih oblasti razganjale s solzilcem, vodno in fizično silo, nepomembne okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje ter da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode, pri čemer po oceni tožene stranke iz zatrjevanj tožnika niti ne izhaja objektivni element preganjanja niti niso izkazane nikakršne individualne okoliščine na strani tožnika v smislu pravnega standarda, ki se je izoblikoval v upravno sodni praksi, oziroma, da tožnik ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da tožnikova izvorna država, Kraljevina Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Že ta ocena tožene stranke, upoštevajoč, kar je tožnik vseskozi navajal med upravnim postopkom, tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na ustnem razgovoru, kakor tudi že v predhodnem postopku ob sestavi registracijskega lista, pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-955/2016/6 (1312-15) z dne 10. 8. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ, ker je zaključila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ ter da pri njem ne obstajajo nobene osebne okoliščine in mu tudi ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ-1. 2. V obrazložitvi podrobneje povzema vsebino tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito z dne 19. 7. 2016 ter na osebnem razgovoru dne 5. 8. 2016. Tedaj je tožnik navedel, da je državljan Maroka, arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, po poklicu diplomirani informatik. Ima tudi certifikat Microsofta o opravljenem usposabljanju. Študiral je v Rabatu med leti 2003 in 2005. V izvorni državi še vedno živi njegova družina, in sicer oba starša in dve sestri, s katerimi ima redne stike. V zvezi z osebnimi dokumenti je izpovedal, da jih je izgubil med potjo iz Turčije v Grčijo. Imel je potni list in osebno izkaznico. Iz Grčije, kjer je ostal dva meseca, je pot nadaljeval z daljšimi postanki v Makedoniji in Srbiji preko Hrvaške do Slovenije. Pred tem je bil v Turčiji 15 dni, v Makedoniji približno 8 dni in v Srbiji približno 4 mesece, nato pa je Hrvaško le prečkal in tam ostal le 3 dni. Kot svoj cilj je navedel prvo varno evropsko državo, vendar pa se mu nobena izmed naštetih držav tudi ni zdela varna. V Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi predolgo čakal na azil, o Hrvaški pa ni vedel, da je članica Evropske unije.

3. Glede razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, tožena stranka povzema njegove navedbe, da tam nima nobene prihodnosti, kljub univerzitetni diplomi, saj že 10 let neuspešno išče službo, do katere bi prišel le preko poznanstev ali s podkupnino, saj je na vse svoje številne prošnje vedno prejel negativen odgovor. Izvorno državo pa je zapustil tudi zato, ker se je kot pripadnik študentske organizacije – Organizacije za pravice študentov, ki deluje zgolj v Rabatu, po letu 2010 aktivno angažiral, pred tem pa je bil le njen simpatizer. Tako je od leta 2010 dalje večkrat sodeloval na demonstracijah, ki so jih organizirali pred parlamentom zaradi nedelovanja pravnega reda, na katerih so sodelovali predvsem študentje in mladi brez zaposlitve, kar je tudi sam tožnik. Udeleženci so z demonstracijami zahtevali pravico do dela in boljše življenje. V omenjeni organizaciji je bil tožnik organizator, skrbel je za ozvočenje in tiskanje letakov ter transparentov za demonstracije, ki se jih je redno udeleževalo približno 150 do 200 oseb, policija pa jih je vedno razgnala z vodo in solzilcem. Nazadnje je tožnik demonstriral v septembru 2015. Tedaj so ga pretepli, utrpel je zlom ključnice, policija pa ga je nato v mesecu oktobru 2015 iskala na domu, ker je od aretiranih demonstrantov izvedela, da se je tudi on udeležil demonstracij. Ker ga tedaj ni bilo doma, se mu ni nič zgodilo, policija pa se tudi potem ni vrnila. V kolikor bi imel vir dohodkov oziroma službo, tožnik z omenjeno organizacijo ne bi sodeloval. Preživljali so ga starši, saj se oče ukvarja s kmetovanjem, mama pa je medicinska sestra. Na posebno vprašanje, ali je bil kdaj v izvorni državi ogrožen zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini je tožnik odgovoril nikalno, vendar je izrazil bojazen, da bi se mu zgodilo enako, kakor njegovim prijateljem iz omenjene študentske organizacije, ki so bili v mesecu oktobru 2015 prijeti in zaprti. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, tožnik meni, da bi ga takoj ujeli in zaslišali, saj mu je znano, da je za pobeg iz države lahko obsojen na 10 let zapora, lahko pa bi ga zaprli tudi zaradi njegove aktivnosti v omenjeni študentski organizaciji.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ocenjuje, da razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, saj razlogov, da je tožnik državo zapustil zaradi slabe prihodnosti, ker ne dobi dela, in zaradi sodelovanja na protestih, na katerih se mu ni nič zgodilo, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje po določilih 26. člena ZMZ v povezavi z določbo 1.A člena Ženevske konvencije o statusu beguncev in 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Tako po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v tem smislu, da bi izkazal kumulativno izpolnjevanje tako subjektivnega, kakor tudi objektivnega pogoja, češ da ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, še posebej ob ugotovitvi, da je tožnik sam navedel, da z omenjeno organizacijo ne bi sodeloval, če bi imel službo. Razen tega pa tudi ni podajal točnih informacij glede svojega članstva v omenjeni organizaciji, saj je pri prodaji prošnje navedel, da je bil član te organizacije že na fakulteti, medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da je postal član šele leta 2015, pred tem pa je bil le simpatizer. Tudi opisani dogodek, ko ga je na domu iskala policija, a tožnika po tem, ko ga ob prvem obisku ni našla doma, ni več iskala in se potem ni zgodilo nič, po stališču tožene stranke ne dosega standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji 1. odstavka 26. člena ZMZ in tako tudi ni mogoče zaključiti, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo tožniku grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj iz njegovih izjav ne izhaja, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni ali usmrtitvi in tudi ne, da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Prav tako strah pred preganjanjem niti tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru njegove vrnitve v izvorno državo na podlagi tožnikovih izjav nista individualno utemeljena, enako kakor tudi ne resna škoda v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ, saj je splošno znano, da v Kraljevini Maroko ni samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, ker v nasprotnem primeru tožnikova izvorna država ne bi bila z Odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo iz 61. člena ZMZ. Ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 in pri njem ne obstajajo nobene posebne osebne okoliščine, saj je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in mu tudi ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, šteje tožena stranka njegovo prošnjo za očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi z določili 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Uvodoma poudarja, da ne drži navedba v izpodbijani odločbi na strani 8, da „iz tožnikovih izjav lahko nesporno razberemo, da je izvorno državo zapustil izključno zato (tudi sam je navedel, da je to glavni razlog), ker v svoji državi nima nobene prihodnosti“, češ da je tožnik pojasnil, da je sicer tudi zaradi tega zapustil državo, vendar pa zaključku tožene stranke v tej zvezi, češ da je to „nesporno“, tožnik izrecno nasprotuje, saj to iz zaslišanja ne izhaja, niti ni tega sam navedel kot glavni razlog, medtem ko tožena stranka tudi ni navedla, zakaj bi tožniku ne verjela. Zato meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka.

6. Nadalje v tožbi izpostavlja svoje vseskozi enake navedbe, da je večkrat protestiral v okviru študentske organizacije proti zakonom, ki jih je uvedla vlada. Čeprav sicer drži navedba v izpodbijani odločbi na str. 7, da je tožnik na posebno vprašanje, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, odgovoril nikalno, tožnik poudarja, da je kljub temu jasno razvidno, da gre za preganjanje že iz njegovega opisa tožnikovih dejavnosti in njegovega strahu pred posledicami teh dejavnosti. Zgolj temu, da se je tožnik sam umaknil in pobegnil, gre po njegovem mnenju zasluga, da se mu ni zgodilo še kaj hujšega, kot zlom ključnice, ko je bil pretepen na zadnjih demonstracijah, ki se jih je udeležil. Kot bistveno izpostavlja to, da so tudi njegovi prijatelji imeli težave z režimom, kar grozi tudi njemu ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, saj tožnik meni, da bi ga režim zaprl. To je sam navedel že v svoji prošnji in tudi izrecno pojasnil, da so protesti najbolj aktivno, približno desetkrat, potekali prav v lanskem letu in so bili tako najbolj aktivni vse od 2010 dalje, tožnik pa se jih je redno udeleževal. Na demonstracijah, ki so potekale pred parlamentom, so s transparenti zahtevali pravice za mladino in boljšo prihodnost, vendar jih je vedno razgnala policija z vodno in fizično silo, tožnik pa je bil na teh protestih med 100 do 150 udeleženci večkrat v prvih vrstah, kar je na osebnem razgovoru tudi podrobneje opisal, prav tako tudi Študentsko organizacijo – organizacijo za pravice študentov, ki se bori za pravice za mladino in boljšo prihodnost. Zato označuje kot nelogičen očitek tožene stranke, da tožnik ni podal točnih informacij, saj je tožnik vestno odgovarjal na vsa njena vprašanja, pri čemer je na strani tožene stranke tudi dolžnost, da zbere potrebne informacije za izdajo pravilne in zakonite odločbe. Slednje pa vključuje njeno obveznost postavljanja še dodatnih vprašanj, v kolikor šteje, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno.

7. Glede dejanskega stanja, ki ga je podal tožnik in ga povzela tudi sama tožena stranka, pa tožnik nasprotno od nje meni, da ustreza definiciji preganjanja iz 2. odstavka 26. člena ZMZ-1. Predvsem zato, ker je tožnik pojasnil, da je bil nazadnje, ko je demonstriral septembra 2015 pretepen in je utrpel zlom ključnice. Prav tako pa je že tedaj tudi pojasnil, da je bilo na demonstracijah nevarno, saj so demonstrante razganjali s solzilcem in vodo. Ker je bil tožnik večkrat v prvi vrsti, je bil napaden, kar izhaja tudi iz zapisnika osebnega razgovora na strani 5,6. Glede navedbe tožene stranke v tej zvezi, češ da bi moral tožnik pojasniti konkretne okoliščine, tožnik izrecno pojasnjuje, da ga tožena stranka ni vprašala nič dodatnega v tej zvezi, tako da je posledično ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno in je zato izpodbijana odločba nezakonita.

8. Tožnik še dodaja, da bo lahko dodatne okoliščine dogodka pojasnil, v kolikor bo dodatno zaslišan. Sicer pa meni, da je že s samim dejstvom, da je bil pretepen zaradi udeležbe na protestih, izkazan dejanski stan iz 26. člena ZMZ-1. Še zlasti, ker preprečevanje izražanja svobode mišljenja ter sprejemanja in sporočanja idej in obvestil brez vmešavanja javne oblasti ter svobode zbiranja in združevanja v skladu z določili 9. in 11. člena EKČP predstavlja dejanje preganjanja, ki je dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, oziroma, da gre za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic v smislu zahtev iz 1. odstavka 26. člena ZMZ-1. V tej zvezi izpostavlja dolžnost države, da državljana zaščiti in mu omogoči spoštovanje navedenih človekovih pravic, ne pa nasprotno, da je državljan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini preganjan. Glede na navedeno tožnik meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

9. V tožbi nadalje v zvezi z navedbo na strani 7 izpodbijane odločbe, da strah tožnika ni prikazan in da niso navedene nobene objektivne okoliščine oziroma podrobnosti, tožnik očita, da gre za nejasno navedbo, češ da je tožena stranka sicer pravilno povzela vse izjave tožnika, ki pa jih je napačno ocenila. V tej zvezi ponovno poudarja, da je tožnik utrpel zlom ključnice, ko so demonstrante razgnali s solzilcem in vodo, saj je bil večkrat v prvih vrstah in je bil zato napaden in pretepen. Prav zato je bilo tudi objektivno nevarno, prav tako pa je tožnik pojasnil, kar je tožena stranka tudi sama povzela, da so oblasti zaradi udeležbe na demonstracijah zaprle njegove prijatelje in se je tega bal tudi sam tožnik. Poleg tega je še pojasnil, da je za pobeg iz države lahko obsojen na 10-letno zaporno kazen, s čimer je ponovno izpolnjen zakonski dejanski stan iz 26. člena ZMZ-1, saj tako grozi tožniku pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna v smislu 2. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1. Navedeno pa privede do situacije iz 30. člena ZMZ-1. Zato izrecno prosi za ponovno presojo svoje situacije tudi v luči izpostavljene določbe. Nadalje toženi stranki očita, da ni jasno, kako je prišla do zaključka v izpodbijani odločbi na strani 8, da tožnika „policija potem, ko ga ob prvem obisku ni našla doma, ni več iskala“. Toženi stranki še očita, da v konkretnem primeru ni predstavila niti splošnih informacij v smislu 8. alineje 23. člena ZMZ, niti specifičnih informacij o izvorni državi v smislu 9. alineje 23. člena ZMZ, ki bi vključevale način izvajanja zakonov, niti kakršnihkoli drugih relevantnih in aktualnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi, češ da bi le-te potrdile tožnikove navedbe o preganjanju. Ker tega, kar naj bi morala storiti po uradni dolžnosti, tožena stranka ni storila, naj bi šlo za dodaten razlog za ponovitev postopka.

10. V zvezi z uporabo 1. alineje 52. člena ZMZ, češ da mu ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, v tožbi tožnik izpostavlja, da naj bi se v okviru pospešenega postopka preverjalo le, ali je prosilec navajal nepomembna ali zanemarljiva dejstva, ki kažejo na očitno neutemeljenost prošnje, medtem ko preverjanje teh navedb sodi v redni postopek, ker mora tožena stranka v ta namen zbrati informacije o izvorni državi in omogočiti prosilcu, da pri tem sodeluje, z možnostjo komentiranja predloženih informacij in izpeljavo ustreznega testa verodostojnosti, pri tem pa ugotoviti še ostale pogoje iz 21. člena ZMZ-1, saj v nasprotnem primeru prihaja do nepotrebnega obremenjevanja odločanja o tem, ali je prošnja očitno neutemeljena. V tej zvezi izpostavlja stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 (točka 12 obrazložitve), po katerem je zakonski kriterij „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“, medtem ko naj bi vse navedbe, ki jih je podal tožnik, kazale na to, da je ta dejstva težko označiti kot nepomembna ali zanemarljiva. Sodišču predlaga, da glede na navedeno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijane odločbe v celoti prereka vse tožbene navedbe ter poudarja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje. Ker se postopek za priznanje mednarodne zaščite ne začne po uradni dolžnosti, ampak na pobudo vlagatelja, mora zato sam vlagatelj pojasniti za njegov postopek relevantne okoliščine. Tožbene navedbe, da se ni potrudila z vprašanji na osebnem razgovoru in da bi morala tožnika bolj podrobno spraševati, tožena stranka zavrača kot neutemeljene, češ da je osebni razgovor namenjen temu, da se poleg razlogov, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, ugotovijo vsa dejstva. Ker je tožnik imel osebni razgovor, to pomeni, da mu je bila dana možnost, da pove vsa dejstva in okoliščine. Pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacije o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa tožnik v postopku ni navedel ničesar, kar bi omogočalo zaključek, da je bil v izvorni državi preganjan, oziroma, da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Poleg tega prihaja tožnik iz Kraljevine Maroko, ki je bila s strani Vlade Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) razglašena za varno izvorno državo. Sodišču tožena stranka predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet presoje sodišča v obravnavani sporni zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka ob sklicevanju na določili 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika z dne 19. 7. 2016 za priznanje mednarodne zaščite.

14. ZMZ-1 z določili 1. do 9. alineje 52. člena določa, da se prošnjo prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

15. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko in je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil dne 19. 7. 2016, torej že v času po uveljavitvi sedaj veljavnega ZMZ-1. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016).

16. Sporno pa v obravnavani zadevi ostaja vprašanje, ali je tožena stranka v konkretnem primeru mogla zavrniti tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku na podlagi razlogov za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku po 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1 ter ali je obstoj razlogov po 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, na katere je oprla svojo odločitev, ugotovila pravilno, oziroma, ali je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

17. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v 2. in 3. odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 2. odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 2. odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom 5. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Po povedanem je tako v konkretnem primeru vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialno-pravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenih razlogov po 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, zato sodišče pri svojem odločanju obe navedeni vprašanji skupno obravnava, še zlasti ob upoštevanju stališča, ki ga je v primerljivi zadevi izreklo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 v obrazložitvi pod točko 9, ki se glasi: „O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, tj. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ“ ter v nadaljevanju v 12. točki obrazložitve, kot sledi: „Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje“.

18. Citirano stališče Ustavnega sodišča je odločilno tudi v obravnavanem primeru, saj tožena stranka svojo odločitev utemeljuje prvenstveno na določilu 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Vendar sodišče za razliko od tožene stranke meni, da s strani tožnika zatrjevani škodni dogodek, ob katerem je bil tožnik po lastnih navedbah pretepen in je utrpel zlom ključnice, sam po sebi nikakor ni tako malenkosten oziroma tako očitno neutemeljen, da bi tožena stranka brez ocenjevanja lahko že prima facie oziroma na prvi pogled z gotovostjo zaključila, da je zatrjevano članstvo tožnika v omenjeni študentski organizaciji in približno desetih političnih protestih, ki jih je, tudi s tožnikovim aktivnim angažiranjem organizirala omenjena organizacija pred parlamentom s približno 150 demonstranti, ki so jih oblasti razganjale s solzilcem, vodno in fizično silo, nepomembne okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje ter da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode, pri čemer po oceni tožene stranke iz zatrjevanj tožnika niti ne izhaja objektivni element preganjanja niti niso izkazane nikakršne individualne okoliščine na strani tožnika v smislu pravnega standarda, ki se je izoblikoval v upravno sodni praksi, oziroma, da tožnik ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da tožnikova izvorna država, Kraljevina Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Že ta ocena tožene stranke, upoštevajoč, kar je tožnik vseskozi navajal med upravnim postopkom, tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na ustnem razgovoru, kakor tudi že v predhodnem postopku ob sestavi registracijskega lista, pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 5. alineje 49. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj se dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi podatkov iz prošnje in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oziroma uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ v smislu 1., 2. in 6. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1, predvsem pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1, ampak bi bilo potrebno opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanjih dejanj preganjanja skladno s 26. členom ZMZ. Tožena stranka bi glede na povedano morala izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

19. Po presoji sodišča namreč iz tožnikovih zatrjevanih dejanskih okoliščin izhaja, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa za razliko od tožene stranke ugotavlja, da je tožnik zatrjeval pravno relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko zanj individualno ni varna izvorna država, česar pa tožena stranka ni dovolj raziskala. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil z določili 61. člena ZMZ-1 tako, da pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države ob tem, da lahko Vlada na podlagi kriterijev iz 2. odstavka 61. člena ZMZ-1 določi seznam varnih držav in o tem obvesti Evropsko komisijo. V konkretnem primeru sicer ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko s strani Vlade Republike Slovenije razglašena, med drugimi, za varno izvorno državo, kar pa v konkretnem primeru samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne države skladno s 1. odstavkom 62. členom ZMZ-1. Skladno z zahtevami 1. odstavka 62. člena ZMZ-1 je namreč potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), konkretno Kraljevine Maroko, kar v obravnavanem primeru niti ni sporno (čeprav tožnik v postopku ni predložil toženi stranki za izkazovanje svoje istovetnosti nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, temveč zgolj fotokopijo) in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) zanj ni varna izvorna država (2. alineja). Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni spustila v presojo posebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik, zato posledično tudi ni primerjala razmer v Kraljevini Maroko glede stanja v državi v času presoje tožnikove prošnje z razmerami v Kraljevini Maroko, ki so bili odločilni za njeno uvrstitev na seznam varnih izvornih držav. Prav glede slednjega sodišče ugotavlja, da iz javno dostopnih dokumentov ne izhaja, na podlagi katerih informacij je Vlada Republike Slovenije sprejela svojo odločitev o uvrstitvi Kraljevine Maroko na seznam varnih izvornih držav, kar je odločilno tudi na odsotnost primerjave teh razmer v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tudi iz sklepa Sveta Evropske unije z dne 22. 7. 2015 izhaja, da je potrebno redno pregledovati razmere v državah, ki so ali bodo označene kot varne izvorne države, še posebej v primerih, ko prosilec zatrjuje, da država zanj ni varna(1). Tožnik je vseskozi s svojimi navedbami v prošnji in na osebnem razgovoru med tekom upravnega postopka v obravnavani sporni zadevi, kakor tudi že v predhodnem postopku pri sestavi registracijskega lista (ki v rubriki „Navedba razlogov za mednarodno zaščito“ vsebuje zabeležko, da tožnik mednarodno zaščito potrebuje, ker je bil preganjan zaradi svoje pripadnosti v študentski stranki, ki nasprotuje zakonodaji) in lastnoročne prošnje dne 15. 7. 2016, v kateri prosi za azil zaradi problemov, ki jih ima v izvorni državi zaradi članstva v študentski stranki, iz katerih nedvomno izhaja, da je med drugim uveljavljal tudi navedbe, ki bi utegnile nakazovati možnost preganjanja zaradi političnega prepričanja. Dejstvo, da je tožena stranka izvedla pospešeni postopek, ne glede na celosten vsebinski pomen tožnikovih ustnih in pisnih navedb o razlogih za priznanje mednarodne zaščite pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Sodišče tako zaključuje, da je potrebna presoja tožnikovih osebnih okoliščin, upoštevajoč aktualne in specifične informacije o razmerah v izvorni državi tožnika, to je Kraljevini Maroko, ki so relevantne za konkreten primer glede na razloge, ki jih je uveljavljal tožnik. Pri tem sodišče le še dodaja, da tudi Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz leta 1992, prenovljen decembra 2011 (v nadaljevanju: Priročnik UNHCR), v 45. točki določa, da „mora prosilec za status begunca podati dober razlog za svoj osebni strah pred preganjanjem“, vendar „beseda „strah“ ne velja samo za osebe, ki so bile dejansko preganjane, ampak tudi za osebe, ki se želijo izogniti položaju, katerega posledica bi pomenila nevarnost preganjanja“. Dodatno v tej zvezi sodišče izpostavlja tudi 195., 196. in 205. točko Priročnika UNHCR, iz katerih med drugim izhaja, da „mora izpraševalec (i) prosilcu zagotoviti možnost, da svoj primer predstavi kar se da obširno in predloži vse razpoložljive dokaze, (ii) oceniti prosilčevo kredibilnost in oceniti dokazno gradivo /.../.“ Glede ocenjevanja splošne verodostojnosti pa sodišče izpostavlja stališče, ki se je v sodni praksi izoblikovalo in ustalilo po tem, ko je bilo izraženo že v sodbi št. I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, iz katere med drugim izhaja (iz 93. točke obrazložitve), da pri ocenjevanju splošne verodostojnosti prosilca „ne gre za ocenjevanje verodostojnosti prosilčeve osebnosti kot take, ampak gre za ocenjevanje njegovih navedb in ravnanj, tako kot se je o tem izreklo že večkrat izreklo Ustavno sodišče in Upravno sodišče v zadevi I U 979/2009-7; tudi ESČP sicer uporablja pojme splošne verodostojnosti („general credibility“), vendar vedno v zvezi z „izjavami“ pritožnikov, ne pa v zvezi z njihovim psihološkim oziroma osebnostnim profilom(2). Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da /.../ „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite“(3), temu pa je potrebno dodati še tri temeljne kriterije iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom v tem smislu, če je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl.: plausability) in „šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo pojem splošne verodostojnosti prosilca“, kar je vse izostalo v sedaj izpodbijani odločbi.

20. Glede na razloge, navedene v obrazložitvi te sodbe zlasti pod točkami 16 do 19, tožnikove navedbe o zatrjevanih posebnih okoliščinah terjajo podrobnejšo presojo tožene stranke, ki pa je v izpodbijani odločbi očitno pomotoma izostala, tako da nima razlogov o odločilnih dejstev in se zato odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s 33. členom ZMZ-1, na kar pravilno v tožbi opozarja tudi tožnik. Hkrati pa iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ne izhaja, da je tožena stranka tekom postopka seznanila tožnika s svojimi ugotovitvami o neskladjih oziroma nekonsistentnostih med trditvami tožnika in splošno znanimi oziroma upravnemu organu znanimi podatki o izvorni državi tožnika, kar pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da morebitna neskladja tudi sam pojasni, kar predstavlja tudi del ugotavljanja splošne verodostojnosti tožnika, kot je že predhodno izpostavljeno in kar prav tako ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa bi moralo biti, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009, da zgolj sama ugotovitev zavajanja in zlorabe postopka še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje in je tožena stranka dolžna ugotavljati tudi razloge za takšno ravnanje.

21. Ob vsem navedenem pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se od prosilcev v azilnih postopkih ne pričakuje poznavanje celotnega upravnega postopka za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite in strokovno ustrezne pravne terminologije. To nenazadnje izhaja iz stališč Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, ki je v obrazložitvi pod točko18 zapisalo: „Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“, kar kaže na delitev dokaznega bremena v azilnih postopkih na stranko v upravnem postopku in tudi na upravni organ (sedaj tožečo in toženo stranko), kar z drugimi besedami pomeni, da je na strani tožene stranke dolžnost, da si v postopku prizadeva, da se v pogovoru s prosilcem iz zatrjevanih dejanskih okoliščin ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva s pomočjo podrobnejših konkretiziranih vprašanj in podvprašanj, oziroma kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP, zlasti v zadevah: N v. Finland, 26. 7. 2005, odst. 167; F.H. v. Sweeden, 20. 1. 2009, odst. 95; Husseini v. Sweeden, 13. 10. 2011, odst. 81; J. H. v. United Kingdom, 20. 12. 2011, odst. 52; S.S. v. United Kingdom, 24. 1. 2012, odst. 69), da je „spričo specifične situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, pogosto treba nujno odločiti v dvomu v korist prosilca glede verodostojnosti njegovih izjav in predloženih dokumentov. Kadar obstajajo močni razlogi, ki govorijo proti resničnosti njegovih navedb, mora prosilec podati zadovoljujočo razlago za ugotovljena neskladja“.

22. Navedeno daje podlago za zaključek, da bi tožena stranka morala tožnikovo prošnjo in njeno utemeljenost presojati ter dejansko stanje razčistiti v rednem, ne pa v pospešenem postopku, tudi z dodatno pridobitvijo še drugih potrebnih dokazov tako, da se tožniku na učinkovit način zagotovi uresničitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

23. Po povedanem je sodišče na podlagi 3. in 4. točke v povezavi z 2. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka oceniti dodatno pridobljene aktualne informacije o stanju v izvorni državi tožnika glede na njegove posebne osebne okoliščine, o katerih je vseskozi skladno izpovedoval že takoj ob prvič izraženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (ko je kot razlog za odhod iz izvorne države navajal svojo pripadnost študentski stranki, kot je razvidno iz depeše Policijske postaje Brežice št. 225-50/2016/1 (3J697-55) z dne 16. 7. 2016, tožnikove lastnoročne prošnje za azil z dne 15. 7. 2016 in registracijskega lista z dne 16. 7. 2016), prav tako pa tudi v svoji prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 19. 7. 2016 in tudi na osebnem razgovoru dne 9. 8. 2016 (ko je, med drugim, dodatno izpostavil tudi krute razmere v zaporih, pa tudi nesorazmernost zapornih kazni v primeru pobega iz države) in s tem v zvezi po potrebi pridobiti tudi dodatne informacije, tožniku pa predočiti vse morebitne ugotovljene neskladnosti ali protislovja v njegovih izjavah ter neskladnosti s pridobljenimi podatki v aktualnih informacijah o stanju v izvorni državi in mu po potrebi zastaviti še dodatna konkretna vprašanja oziroma podvprašanja tako, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite zaradi subjektivnega strahu, ki pa mora biti tudi objektivno utemeljen, pri tem pa upoštevati tudi ustaljeno upravno sodno prakso, izhajajočo iz citiranih stališč Ustavnega sodišča in ESČP ter smernic UNHCR, kot izhajajo iz Priročnika UNHCR. Tožena stranka je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1): Svet EU, Bruselj, 22. julij 2015 (OR. en), 11133/15, ASIM 65 COWEB 75, pošiljatelj generalni sekretariat Sveta, Sklepi Sveta o varnih izvornih državah, dostopno na: http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-11133-2015-INIT/sl/pdf.

opomba (2): Glej na primer odločitve ESČP v zadevah: Nasimi against Sweden (no. 38865/02); Emily Collins and Ashley Akaziebie against Sweden (no. 23944/05); sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden; sodba v zadevi S.F. and Others v. Sweden, 15. 5. 2012, odst. 66. opomba (3): Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, 16. točka obrazložitve in Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, 10. točka obrazložitve.