Jedro

Pomen morebitnega splošnega zvišanja cen nepremičnin v letih 2021 in 2022, na katero se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru povsem zbledi ob dejstvu, da so bile ravno v teh letih neuspešne javne dražbe dolžničinega deleža, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dolžničin polovični delež na nepremičnini v A. za izklicno ceno 75.600 EUR proda na javni dražbi z zviševanjem cene, in to skupaj s polovičnim deležem B. B., zoper katerega se vodi ločeni postopek osebnega stečaja. Določilo je tudi varščino 7560 EUR. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da ni bila uspešna javna dražba na podlagi prvega sklepa o prodaji z dne 12. 11. 2020 za izklicno ceno 84.000 EUR.

2. Dolžnica sklep izpodbija zaradi "preučitve dejanskega stanja izklicne cene in višine varščine". Ta cena naj bi bila določena na podlagi cenitvenega poročila C. C., ki naj bi bil ugotovil tržno ceno nepremičnine 168.000 EUR in likvidacijsko 151.000 EUR. Njegovo poročilo naj bi bilo izdelano septembra 2020, medtem pa naj bi bile po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije cene stanovanjskih nepremičnin v letu 2021 zrasle za 15,7 %, v letu 2022 pa za 15,4 %. Po sodni praksi, ki naj bi jo predstavljal sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1882/2020 z dne 17. 1. 2023, naj bi bilo treba v primeru znanih tržnih razmer in skokovite rasti cen izklicne cene spremeniti. Zato predlaga, da se že izdelano cenitveno poročilo, smiselno po razveljavitvi izpodbijanega sklepa, dopolni s postavitvijo novega cenilca.

3. Stečajni upravitelj v svojem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Vse dosedanje dražbe od novembra 2020 naj bi bile neuspešne, bodisi da se je posebej prodajal dolžničin delež bodisi da se je prodajal skupaj z deležem B. B. Dolžnica naj bi se bila neuspešno pritoževala zoper vse sklepe o prodajah, vodil pa naj bi jo bil namen zavlačevanja. Najbolj smotrno naj bi bilo ostati pri nazadnje določeni izklicni ceni, niti novi cenilec pa naj ne bi mogel prezreti, da naj nepremičnine ne bi bilo mogoče prodati niti za zadnjo izklicno ceno 168.000 EUR. Končno naj niti sklep St 1882/2020 ne bi bil primerljiv z izpodbijanim.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če javna dražba za prodajo določenega premoženja na podlagi prvega sklepa o prodaji ni bila uspešna, lahko sodišče z dodatnim sklepom o prodaji ponovno odloči, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe, in določi nižjo izklicno ceno kot v prvem sklepu (zadevno relevantni del četrtega odstavka 331. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje na podlagi te določbe (nebistveno pomotoma se je sicer sklicevalo na tretji odstavek, ki je nekdaj imel enako vsebino) v izpodbijanem dodatnem sklepu o prodaji utemeljeno odločilo za prodajo na novi javni dražbi in za nižjo izklicno ceno.

6. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da nista bili uspešni dve prodaji dolžničinega polovičnega deleža na javnih dražbah 27. 1. in 6. 7. 2021, ko se je ta delež prodajal ločeno; zato je bil spremenjen tudi načrt poteka stečajnega postopka (prim. 5. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 93/2022 z dne 30. 3. 2022). Skladno s to spremembo se je dolžničin delež na javni dražbi po sklepu z dne 17. 5. 2022 zaman prodajal za izklicno ceno 84.000 EUR skupaj z deležem B. B. (to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 246/2022 z dne 24. 8. 2022, s katerim je bila dolžničina pritožba, vložena iz podobnih razlogov kot sedanja, zoper tedanjo izklicno ceno zavrnjena). S tem je torej potrjena neuspešnost predhodnih prodaj.

7. Obenem iz navedenega izhaja tudi to, da pomen morebitnega splošnega zvišanja cen nepremičnin v letih 2021 in 2022, na katero se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru povsem zbledi ob dejstvu, da so bile ravno v teh letih neuspešne javne dražbe dolžničinega deleža, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine. Že zato očitno ni potrebna nova cenitev. Sklep St 1882/2020, na katerega se še sklicuje, z njeno zadevo ni primerljiv tudi zato, ker je v tistem primeru obstajal trden dokaz, tj. cenilno poročilo, ki ga je bil svoji pritožbi priložil tedanji pritožnik, za katero je tamkajšnji upravitelj dopustil, da v znatni meri dejansko odraža rast cen, in se je tudi konkludentno (s svojim ravnanjem v postopku) strinjal, da mora biti izklicna cena znatno višja.

8. Ker edini pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo takšnih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).