Jedro

Sklep, s katerim sodišče odloči o dokaznem predlogu, je sklep procesnega vodstva, zato tudi ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo oziroma preklicalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bila M.B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Obsojenki so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi obsojenkinega zagovornika in državne tožilke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M. in zavrnil očitek zahteve, da sodišče ni razčistilo razhajanj v mnenjih izvedencev cestno prometne stroke. Kršitev 343. člena ZKP je zgolj relativna bistvena kršitev, ki ni mogla vplivati na zakonitost sodbe in tega zahteva niti ne zatrjuje.

3. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, se je slednji izjavil in vztrajal pri navedbah ter predlogu v zahtevi za varstvo zakonitosti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložnik izpodbijanima sodbama smiselno očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se nista opredelili do vseh odločilnih dejstev, konkretno, ker nista razčistila razhajanj v mnenjih obeh izvedencev cestno prometne stroke.

6. Po 355. členu ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek). Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek). Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti določno in popolnoma, katera dejstva štejejo za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

7. V pisnem izvidu in mnenju izvedenca cestno prometne stroke I.K. je preiskovalni sodnik ugotovil takšne pomanjkljivosti, ki ji ni bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca, zaradi česar je odredil drugega izvedenca iste stroke in sicer I.P., ki je podal pisno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi v soglasju s strankami njegovo mnenje prebralo in svojo sodbo oprlo zgolj na to mnenje, ne pa tudi na izvedensko mnenje I.K., saj tega dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo. V navedeni procesni situaciji glede na določbe 355. in 364. člena ZKP sodišči nista bili dolžni ugotavljati oziroma presojati morebitnih razlik v izvedenskih mnenjih, temveč zgolj presoditi dokazno vrednost dokaza, izvedenega na glavni obravnavi, t. j. izvedenskega mnenja I.P., na katerega se izpodbijana sodba opira; to sta tudi storili. Višje sodišče je ob tem tudi pravilno ugotovilo, da zagovornik v pritožbi ni pojasnil (enako tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti), v čem naj bi bile zatrjevane razlike v izvedenskih mnenjih. Da bi odvrnilo dvome obrambe glede ugotovljenega dejanskega stanja pa je višje sodišče opravilo tudi primerjavo obeh izvedenskih mnenj in ugotovilo, da med njima glede relevantnih dejstev ni bistvenih razlik. Takšna primerjava obeh dokazov, od katerih je sodišče izvedlo in sodbo oprlo zgolj na enega od njiju, t. j. izvedensko mnenje I.P. sicer ni bila potrebna, zato na tej podlagi višjemu sodišču ni mogoče očitati nobene kršitve zakona. Nestrinjanje vložnika zahteve z metodo in rezultati ugotovitev izvedenca I.P. (ki da si kraja prometne nesreče ni ogledal) ter z neupoštevanjem izvedenskega mnenja I.K., ki naj bi bilo za obsojenko ugodnejše, spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Po navedbah zahteve naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev kazenskega postopka, "ker se ni ravnalo po lastnem sklepu", saj je najprej ugodilo predlogu zagovornika za postavitev novega izvedenca cestno prometne stroke, vendar tega sklepa kasneje ni izvršilo in ga tudi ni preklicalo.

9. Sklep, s katerim sodišče odloči o dokaznem predlogu stranke, je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato tudi ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo oziroma preklicalo. Vendar pa mora takšna odločitev biti premišljena in utemeljena z merili, sprejetimi v ustavnosodni praksi, ki usmerjajo odločanje sodišča v zvezi z dokaznimi predlogi (Up 34/93, Up 13/94) ali s kakšnimi drugimi tehtnimi razlogi. V nasprotnem primeru je lahko odločitev sodišča samovoljna oziroma arbitrarna in lahko pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 5.5.2008 ugodilo dokaznemu predlogu zagovornika, da se odredi drugega izvedenca cestno prometne stroke, (razlogov za takšno odločitev ni navedlo), vendar do glavne obravnave 26.6.2008 tega ni storilo, ni pa tudi pojasnilo, zakaj odstopa od sprejetega dokaznega sklepa. Obramba takšnemu ravnanju sodišča očitno ni ugovarjala, saj se je strinjala, da se na glavni obravnavi prebere izvid in mnenje izvedenca I.P., kar bi bilo mogoče razlagati tudi tako, da pri podanem dokaznem predlogu več ne vztraja. Vložnik zgolj posplošeno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne pojasni pa, katere konkretne procesne določbe naj bi sodišče kršilo, ker ni upoštevalo lastnega dokaznega sklepa oz. ker svoje odločitve ni pojasnilo. Vložnik pa na tej podlagi tudi zatrjuje kršitve 22. člena Ustave, ki jo uveljavlja v uvodnem delu zahteve.

11. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve določb kazenskega postopka, ker se višje sodišče ni opredelilo do predloga vrhovne državne tožilke, da naj se (zagovornikovi) pritožbi ugodi. Mnenje državnega tožilca, ki ga v pritožbenem postopku (lahko) poda državni tožilec na podlagi določbe 377. člena ZKP, namreč ne sodi med procesno gradivo, do katerega bi se pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, moralo opredeliti.

12. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v tem postopku, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.