Jedro

Da sklep o ustavitvi izvršbe do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil izdan, ni ključnega pomena. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom je prišlo do prekinitve izvršilnega postopka po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, temu pa po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku neizogibno sledi ustavitev postopka izvršbe po eni od alinej drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Gre za ustavitev izvršbe po samem zakonu (ex lege), zaradi česar je sklep o ustavitvi izvršbe le deklaratorne narave. Ker se izvršilni postopek zaradi posledic stečajnega postopka nad dolžnikom v nobenem primeru ne bo več nadaljeval, izvršbe ni več mogoče izreči za nedopustno (kot se glasi tožbeni zahtevek) in tožnik ne more imeti več pravnega interesa za tožbo. V tej pravdi si tožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora tožencu plačati 4.166,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Izpostavlja, da je njegov pravni interes za tožbo še vedno podan, saj izvršilni postopek toženca proti dolžniku v času zaključka glavne obravnave in v času izdaje sklepa še ni bil ustavljen. Dokler izvršilni postopek traja, si tožnik lahko še vedno izboljša svoj pravni položaj.

Opozarja na razliko med ustavitvijo izvršilnega postopka po 1. točki drugega odstavka 280. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ustavitvijo izvršbe po petem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V prvem primeru se izvršilni postopek ustavi zaradi pravočasne prijave terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku, pri čemer izvršilna dejanja ostanejo v veljavi, v drugem primeru pa se izvršba ustavi zaradi uspeha s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, že opravljena izvršilna dejanja pa se na podlagi 76. člena ZIZ razveljavijo.

Sam želi takšno ustavitev izvršilnega postopka, zaradi katere bodo razveljavljena opravljena izvršilna dejanja (razveljavitev sklepa o rubežu). Ugoditev tožbenemu zahtevku bi povzročila takšno ustavitev izvršbe in to bi izboljšalo njegov pravni položaj. Toženec namreč na spornih terjatvah ne bi več imel zastavne (ločitvene) pravice in posledično tožniku v stečajnem postopku ne bi več konkuriral pri razdelitvi sredstev iz naslova spornih terjatev. Poudarja, da ne želi ustavitve izvršilnega postopka, ki ne bo imela za posledico razveljavitve izvršilnih dejanj (ustavitev po 280. členu ZFPPIPP), takšna ustavitev zanj nima nobenega smisla.

S tem ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo bistvene razlike med ustavitvijo izvršbe na podlagi ugodilne sodbe in ustavitvijo izvršbe zaradi stečaja, je tožniku onemogočilo, da bi v pravdnem postopku dosegel meritorno odločanje o zahtevku. Drugačno stališče sodišča nesorazmerno posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (URS).

Sodišču prve stopnje očita še, da je zaradi predolgega obravnavanja zadeve sámo povzročilo situacijo, na podlagi katere sedaj utemeljuje odločitev o zavrženju (zadevo je obravnavalo tako dolgo, da se je nad dolžnikom začel stečajni postopek).

Posledično nasprotuje tudi pravilnosti odločitve o stroških postopka. Najprej iz razloga, ker tožba ne bi smela biti zavržena, nadalje pa tudi zato, ker vsi stroški toženca niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prva, druga in četrta pripravljalna vloga toženca niso bile potrebne, ker niso prispevale k zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. V njih niso navedena nova dejstva ali dokazi, temveč le razlaga določb materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in sámo odloči v zadevi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, naj sodbo (pravilno: sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru naj tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov toženca (pravilno ravno obratno) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik kot pravni naslednik tretjega zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki teče pod VL 000/2019 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v delu, ki se nanaša na rubež in prenos bodočih terjatev dolžnika A., d. o. o., do družbe B., d. o. o., iz naslova Pogodbe o prodaji in nakupu električne energije, proizvedene s sončno elektrarno ... Tako tožnik kot toženec sta upnika dolžnika A., d. o. o., nad katerim se je po vložitvi tožbe (12. 3. 2021) začel stečajni postopek (28. 2. 2022).

6. Sodišče prve stopnje je kot ključni razlog za sprejeto odločitev navedlo, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zaradi zakonsko predvidenih posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na izvršilni postopek; do prodaje premoženja bo prišlo v postopku stečaja. Pojasnilo je še, da je toženec kot upnik v izvršilnem postopku sicer pridobil ločitveno pravico na spornih terjatvah stečajnega dolžnika na podlagi sklepa o rubežu terjatev z dne 22. 5. 2020, vendar pa se je izvršilni postopek z dnem začetka stečajnega postopka nad dolžnikom prekinil (2. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP in 207. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Že sedaj je jasno, da se izvršilni postopek ne bo nadaljeval, posledično sodišče v izvršilnem postopku ne more več izdati sklepa o prenosu terjatev v izterjavo. Zato tožnik svojega položaja ne bo mogel izboljšati, njegov pravni interes za tožbo ni več podan. Ne glede na situacijo (ali bo ugotovljena pravočasno prijavljena terjatev in ločitvena pravica ali ne) bo sodišče v vsakem primeru ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP in prekinjeni izvršilni postopek ustavilo, izvršba VL 0000/2019 pa bo tako končana. Tožnik posledično ne more imeti pravnega interesa za tožbo ne glede na obstoj ali neobstoj ločitvene pravice.

7. Izpodbijana odločitev je pravilna. Pritožnikovo vztrajanje pri pravnem interesu za tožbo ni utemeljeno. Da sklep o ustavitvi izvršbe do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil izdan, ni ključnega pomena. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom je prišlo do prekinitve izvršilnega postopka po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, temu pa po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku neizogibno sledi ustavitev postopka izvršbe po eni od alinej drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP.1 Gre za ustavitev izvršbe po samem zakonu (_ex lege_), zaradi česar je sklep o ustavitvi izvršbe le deklaratorne narave.

8. Ker se izvršilni postopek zaradi posledic stečajnega postopka nad dolžnikom v nobenem primeru ne bo več nadaljeval, izvršbe ni več mogoče izreči za nedopustno (kot se glasi tožbeni zahtevek) in tožnik ne more imeti več pravnega interesa za tožbo. V tej pravdi si tožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.2 Svoje pravice bo tožnik lahko uveljavljal v stečajnem postopku nad dolžnikom, v katerem se ugotavlja, ali, v kakšnem vrstnem redu in v kolikšnem obsegu imajo posamezni upniki pravico do poplačila iz premoženja stečajnega dolžnika. Sporne terjatve bodo torej predmet obravnave v stečajnem postopku.

9. Glede na navedeno tudi ne drži, da bo tožniku zaradi izpodbijane odločitve onemogočeno sodno varstvo. Za svoj pravni položaj bo nadalje moral poskrbeti v stečajnem postopku in v morebitnih drugih sodnih postopkih. Še vedno ima možnosti za učinkovito obrambo svojih pravic, interesov in pravnih koristi, samo ne v tej pravdi.

10. Sicer pa pritožnik tudi zmotno meni, da bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku lahko dosegel razveljavitev sklepa o rubežu. Res je, da se v primeru ustavitve izvršbe praviloma razveljavijo tudi opravljena izvršilna dejanja (kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb) – glej drugi odstavek 76. člena ZIZ, vendar pa to ne pomeni, da se razveljavijo tudi sklepi sodišča. 11. Nepomembno je, kakšen (ne)smisel pomeni za tožnika ustavitev izvršilnega postopka po drugem odstavku 280. člena ZFPPIPP, zakon pač v takšnem primeru predpisuje določene pravne posledice brez izjem. Procesnih določb v ZFPPIPP ni mogoče razlagati poljubno, ampak jih je treba upoštevati dosledno. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbeno kritiko, da ne želi takšne ustavitve izvršilnega postopka, ki ne bo imela za posledico razveljavitve izvršilnih dejanj.

12. Prav tako za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni pravno pomembno, ali je sodišče predmetno zadevo obravnavalo predolgo. To ne more biti podlaga za sprejem drugačne odločitve.

13. Tudi pritožbena kritika stroškovne odločitve ni utemeljena. Glede na tožnikov neuspeh v tej pravdi in načelo uspeha kot temeljno načelo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP) je sodišče prve stopnje tožniku pravilno naložilo v plačilo toženčeve stroške pravdnega postopka. Priznani stroški toženca so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), vključno s prvo, drugo in četrto pripravljalno vlogo. Toženec je v teh vlogah odgovoril na argumente iz tožnikovih vlog, k čemur je bil izrecno pozvan. V glavnem se je v navedenih pripravljalnih vlogah sicer res opredeljeval le glede materialnopravnih vprašanj, vendar pa gre v konkretnem primeru za zahtevno pravno problematiko (ali globalna fiduciarna cesija onemogoča naknadni rubež istih terjatev v izvršbi). Toženec je v vlogah citiral tudi sodno prakso, njegove vloge nikakor niso bile vsebinsko prazne. Zato je upravičen do priznanja odvetniške nagrade za sestavo teh vlog.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pritožnik namreč ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 280. člena ZFPPIPP (pravnomočno končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev). 2 Pritožba očitno meri na izboljšanje tožnikovega pravnega položaja v stečajnem postopku – tožnik omenja, da mu toženec v primeru izgube zastavne (ločitvene) pravice na spornih terjatvah ne bi več konkuriral pri razdelitvi sredstev iz naslova spornih terjatev.