Jedro

V četrtem odstavku 99. člena KZ je določeno, da se za storilca sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Glede na to, da ZObr tega vprašanja ne ureja, je potrebno uporabiti navedeno splošno določbo KZ, na podlagi katere določb 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo teh določb ZObr (pred 13. 6. 2002).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1000-448/2006-1 z dne 28. 7. 2006 in odločbe št. 1004-590/2006-5 z dne 20. 9. 2006 o prenehanju delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in vse reparacijske zahtevke in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja v skladu sedmim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, UPB1, Ur. l. RS, št. 103/04).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Določbe 5. alineje tretjega odstavka 88. člena, v zvezi s sedmim odstavkom tega člena ZObr o prenehanju delovnega razmerja delavca na obrambnem področju zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z dnem vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno razlagati v smislu pravnih posledic obsodbe iz 99. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in kasnejše spremembe). Ker je tožnik kaznivo dejanje storil 22. 12. 2001, torej pred uveljavitvijo novele ZObr-C, ki je začela veljati 13. 6. 2002 in s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz sedmega odstavka 88. člena ZObr, mu tožena stranka zaradi prepovedi retroaktivnosti iz četrtega odstavka 99. člena KZ ni mogla zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi, čeprav je bil pravnomočno obsojen po uveljavitvi novele ZObr.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša, da bi pomenil pogoj nekaznovanosti iz 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr pravno posledico obsodbe v smislu določb 99. oziroma 100. člena KZ. V teh določbah ZObr je določen le poseben pogoj za sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi osebe, ki poklicno opravlja vojaško službo. Gre za pravico delodajalca, da za zasedbo določenega delovnega mesta oziroma za opravljanje določenega dela vnaprej določi pogoje, ki jih mora delavec izpolnjevati. Glede na pomembnost in specifičnost obrambnega področja je določitev posebnih pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe tudi neizogibno potrebna. Odločilno je, da je bil tožnik pravnomočno obsojen v času, ko je novela ZObr-C že začela veljati. V zvezi s tem pa se tožena stranka v reviziji sklicuje tudi na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 218/2006 z dne 23. 2. 2006, v katerem je bilo zavzeto stališče, da je bistven datum pravnomočnosti obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ne datum storitve kaznivega dejanja. Podrejeno pa tožena stranka še navaja, da je ZObr v razmerju do KZ določil strožjo pravno posledico obsodbe, ki je utemeljena zlasti s specifičnostjo opravljanja vojaške službe. Ker je ZObr zakon, ki se tudi sprejema s kvalificirano večino, z vidika obrambnega sistema je specialni predpis, v primerjavi s KZ pa je tudi novejši, ga je tožena stranka dolžna upoštevati. Za razliko od sodišč za državne organe ne velja načelo "exceptio illegalis", kar pomeni, da morajo postopati po veljavnih predpisih tudi, če so ti domnevno sporni (neustavni ali nezakoniti) vse dokler Ustavno sodišče ne odloči drugače. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je navajala, da KZ uzakonja prepoved retroaktivne veljavnosti zakonov, kar pomeni, da se sme za storilca uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila določena z zakonom ob času storitve kaznivega dejanja, čas pravnomočnosti obsodbe, pa ni pomemben.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in razporejen na formacijsko dolžnost dekontaminatorja. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu K 118/2002 z dne 8. 12. 2005 (delno spremenjeno s sodbo Višjega sodišča v Celju KP 89/2006 z dne 28. 3. 2006) je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ. Kaznivo dejanje je storil 22. 12. 2001, za kar mu je bila izrečena denarna kazen v višini 800.000,00 tedanjih SIT.

9. Do sprejema novele ZObr-C, ki je pričela veljati dne 13. 6. 2002, ZObr ni določal nekaznovanosti kot izrecnega pogoja za opravljanje poklicnega dela na obrambnem področju. To je bilo storjeno šele s spremembo 88. člena v ZObr-C, ko je bilo kot pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe v 5. alineji tretjega odstavka določeno, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. V sedmem odstavku pa je bilo določeno prenehanje delovnega razmerja delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo, na podlagi take pravnomočne sodbe z dnem vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je bilo naloženo (kazenskemu) sodišču, da pravnomočno kazensko sodbo pošlje ministrstvu (za obrambo).

10. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da pomeni tako opredeljen pogoj nekaznovanosti oziroma, da pomenijo posledice neizpolnjevanja tega pogoja za delavce na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz 1. odstavka 99. člena KZ. O pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Gre torej za pravne posledice, ki lahko nastanejo zaradi obsodbe. Vrste pravnih posledic obsodbe določa KZ, tako da noben drug zakon ne more predpisati kakšne dodatne ali drugačne vrste pravnih posledic obsodbe (1). V prvem odstavku 100. člena KZ je kot pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic, določeno prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe.

11. Čeprav revizija sicer utemeljeno navaja, da so v 88. členu ZObr opredeljeni pogoji za sklenitev in obstoj delovnega razmerja oseb, ki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju, imajo določbe o opredelitvi in pomenu predkaznovanosti istočasno vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju navedenih določb KZ o pravnih posledicah obsodbe.

12. KZ pravne posledice obsodbe omejuje v več smereh. Pomembno omejitev pravnih posledic obsodbe - da se določajo le z zakonom, da ne veljajo retroaktivno in da se lahko nanašajo le na določene pravice - je razumeti kot vsebinsko podrejanje načelu zakonitosti. Glede na to, da tudi pravne posledice obsodbe pomenijo uporabo pravne prisile zoper posameznika zaradi storjenega kaznivega dejanja in lahko izražajo celo večjo represivnost, kot jo vsebujejo kazenske sankcije, je razumljivo, da je tudi zanje treba smiselno uporabiti vse razsežnosti načela zakonitosti (2). Omejitve za pravne posledice obsodbe, ki jih določa KZ, je tako potrebno razumeti kot okvir za druge zakone, ki uvajajo takšne posledice.

13. ZObr se izrecno ne opredeli glede časovnih pogojev tako glede časa storitve kaznivega dejanja, časa pravnomočnosti sodbe, kot tudi glede časa trajanja tako določene ovire za delo na obrambnem področju. Zato je potrebno odgovore na ta vprašanja iskati v ureditvi tovrstnih pravnih posledic obsodbe v KZ. V tem obsegu so neutemeljene revizijske navedbe, ki jih tožena stranka uveljavlja podrejeno, in sicer, da sta si ZObr in KZ v medsebojnem nasprotju, ter da je kot specialni ter novejši predpis potrebno uporabiti ZObr. Glede vprašanj, ki v specialnem zakonu sploh niso izrecno urejena, kot na primer prepoved retroaktivne veljave pravnih posledic obsodbe v ZObr, že po naravi stvari ne more priti do nasprotja med specialnim in splošnim zakonom.

14. V četrtem odstavku 99. člena KZ je določeno, da se za storilca sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Glede na to, da ZObr tega vprašanja ne ureja, je potrebno uporabiti navedeno splošno določbo KZ, na podlagi katere določb 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo teh določb ZObr (pred 13. 6. 2002).

15. Glede na navedeno materialnopravno ureditev in glede na dejanske ugotovitve sodišča, da je bil sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan zaradi pravnomočne obsodbe tožnika za kaznivo dejanje, ki ga je storil v letu 2001, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in za priznanje neprekinjenih pravic ter vrnitev na delo.

16. Revizijsko sodišče je stališče, da pomenijo posledice neizpolnjevanja pogoja nekaznovanosti iz 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr za delavce na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz prvega odstavka 99. člena KZ, zavzelo že v več odločbah (3), zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na drugačno stališče, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v sklepu Pdp 218/2006 z dne 23. 2. 2006, pri čemer pa v citiranem sklepu niti ni šlo za odločitev v glavni stvari, pač pa le za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Zato glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tako dr. Alenka Šelih v Kazensko pravo, splošni del, četrta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 503. Op. št. (2): Tako dr. Ivan Bele v Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 540. Op. št. (3): Glej sodbi VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008 in VIII Ips 408/2007 z dne 25. 3. 2008.