Jedro

Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega izmed partnerjev ima glede obstoja dedne pravice enake posledice kot razveza zakonske zveze (prvi odstavek 22. člena Zakona o dedovanju - ZD v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Izhajajoč iz citiranih določb je za presojo prenehanja zunajzakonske skupnosti odločilno zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je med pokojno, umrlo dne 30.03.2006, in tožnikom, v času smrti obstajala izvenzakonska skupnost in da je tožnik zakoniti dedič po pokojni. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.124,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti navedeni sodbi je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, o prenehanju zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pred smrtjo pokojne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

Zadeva je bila pritožbenemu sodišču v pristojno odločanje predložena dne 03.02.2009. Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku po pokojni, ki je umrla 30.03.2006, je bil tožnik napoten na pravdo, da je zakoniti dedič po pokojni, ker zapustničina sinova (toženca v tej zadevi) nista priznavala zunajzakonske skupnosti med materjo in tožnikom v času smrti pokojne. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je zunajzakonska skupnost med tožnikom in pokojno pred smrtjo pokojne obstajala.

Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega izmed partnerjev ima glede obstoja dedne pravice enake posledice kot razveza zakonske zveze (prvi odstavek 22. člena Zakona o dedovanju - ZD v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Izhajajoč iz citiranih določb je za presojo prenehanja zunajzakonske skupnosti odločilno zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev. V tej smeri je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo zadnje tromesečje (meseci januar, februar in marec 2006) in pri taki presoji pravilno ugotovilo in zaključilo, da je med tožnikom in pokojno zunajzakonska skupnost prenehala ravno zaradi ravnanja tožnika. Tožnik, ki je s pokojno živel v zunajzakonski skupnosti od leta 1991 do konca leta 2005 (to dejstvo je med pravdnimi strankami nesporno), se je namreč v začetku leta 2006 odselil od pokojne, ki je v navedenem obdobju očitno pričela resno bolehati. Po odselitvi od pokojne tožnik ni imel več stikov s pokojno na njenem domu, ne v bolnišnici, kamor je bila zaradi obolenja prepeljana in ne v domu starejših občanov. Tožnik v zadnjem tromesečju pred smrtjo pokojne, le-tej tudi ni nudil nobene denarne pomoči. Da v zadnjem tromesečju tožnik ni imel več stikov s pokojno, tožeča stranka ne oporeka, navaja le, da se je tožnik odselil od pokojne in z njo ni imel več stikov zaradi groženj njenih sinov. Taka zatrjevanja je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo na podlagi izpovedb tožencev, zaslišanih kot strank, ki sta povedala, da je njuna mati s tožnikom živela vse od leta 1991 pa do konca leta 2005, ko se je tožnik ravno zaradi spora v zvezi z oskrbo bolne matere (partnerice) odselil iz hiše in z materjo več ni imel stikov ter materi tudi ni nudil več nobene moralne ali materialne pomoči. Za mater sta v tem obdobju v celoti skrbela toženca z njunima družinama. Sicer pa je življenjsko nesprejemljivo, da tožnik pokojne zaradi strahu pred tožencema ne bi mogel obiskati v bolnišnici in v domu starejših občanov, saj sta navedeni ustanovi javna zavoda. Zraven tega pa ima prvostopno sodišče v obširni dokazni oceni prav, da tožnik ni izkazal takšnih groženj po tožencih, da se je zaradi tega odselil od pokojne, pri čemer ni sporno, da je med tožnikom in tožencema prišlo do spora zaradi oskrbe bolne matere oziroma zunajzakonske partnerice.

Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je zunajzakonska skupnost med tožnikom in pokojno v obdobju pred smrtjo pokojne prenehala. Tožnik se je po sporu s tožencema, vendar po svoji volji, odselil iz hiše, v kateri je živel skupaj s pokojno. V času hude bolezni pokojne in v času ugašanja njenega življenja ji ni nudil nobene pomoči. Med tožnikom in pokojno v navedenem tromesečnem obdobju tudi ni bilo več nobene ekonomske skupnosti. Ali drugače povedano, med tožnikom in pokojno je dalj časa trajajoča življenjska skupnost, zaradi odselitve tožnika od pokojne in prenehanja medsebojne pomoči, prenehala. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev tudi pritožbeno sodišče, enako kot prvostopno sodišče, zaključuje, da zveza zapustnice in tožnika v zadnjem obdobju ni predstavljala zunajzakonske skupnosti in je ta prenehala.

Takega zaključka v ničemer ne morejo spremeniti obširna pritožbena izvajanja, da zunajzakonska skupnost ni prenehala po volji tožnika, temveč je bila onemogočena zaradi ravnanja tožencev. Nasprotno, v tej sodbi je prenehanje zunajzakonske skupnosti izkazano s postopanjem in ravnanjem tožnika, kot je že obrazloženo in kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Pritrditi tudi ni pritožbenim izvajanjem proti odločbi o pravdnih stroških, ker pregled prvostopne odločbe o pravdnih stroških po pritožbenem sodišču pokaže, da so ti pravilno odmerjeni in toženi stranki priznani v skladu s pravdnim uspehom (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (pritožba uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ne obrazlaga), je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.