Jedro

Pogodba o odkupu terjatev je prodajna pogodba - torej dvostranska odplačna pogodba, katere sklenitev ne more povzročiti zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in torej nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja.

Pravno dejanje pobota je mogoče izpodbiti, če se za njim skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi. Za takšno situacijo gre, kadar stečajni dolžnik kot prodajalec sklene prodajno pogodbo (v obravnavanem primeru pogodbo o odkupu terjatev) z upnikom, ki že ima terjatev nasproti stečajnemu dolžniku, z namenom, da se pobotata prejšnja terjatev upnika in na podlagi prodajne pogodbe nastala terjatev stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v I., III. in IV. točki izreka, ter v V. točki izreka, v delu, ki se nanaša na znesek 45.090,00 EUR, tožbeni zahtevek zavrne; - v VII. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.885,80 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.146,86 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek Dogovora na osnovi Pogodbe o odkupu terjatev št. 4217/11 z dne 26. 5. 2011, učinek Pogodbe o odstopu terjatev št. 4217/11 z dne 1. 6. 2011 (I. točka izreka), učinek izjave št. 8328/11 za kompenzacijo medsebojnih obveznosti z dne 1. 6. 2011 (II. točka izreka), učinek plačila zneska 180.468,08 EUR (III. točka izreka) in plačil v višini 44.990,00 EUR (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 225.558,08 EUR (V. točka izreka). V preostalem delu - glede razveljavitve učinka Aneksa št. 2 k Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 7192/10 z dne 20. 6. 2011 in plačila dela zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 7.068,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (VII. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali da izpodbijano sodbo „razveljavi in spremeni“. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka zahteva razveljavitev učinkov Pogodbe o odstopu terjatev št. 4217/2011 z dne 1. 6. 2011. Takšna pogodba ne obstaja. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o odkupu terjatev št. 4217/2011 z dne 1. 6. 2011 ter pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 229/2011 z dne 20. 6. 2011. Iz tožbenega zahtevka in podatkov v spisu ni mogoče razbrati za razveljavitev učinkov katere izmed navedenih pogodb se tožnik zavzema. Zato tožbeni zahtevek iz I. toke izreka že iz tega razloga ni utemeljen.

6. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja, da cesija (izjava upnika, da terjatev prenaša na novega upnika) načeloma predstavlja razpolagalni pravni posel, ki ga je mogoče izpodbiti. Že s soglasjem o prenosu terjatev namreč le-te preidejo v premoženje prevzemnika (tožene stranke). Vendar mora biti po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) hkrati z oblikovalnim (izpodbojnim) zahtevkom na razveljavitev učinkov izpodbitega pravnega dejanja postavljen tudi dajatveni (povračilni) zahtevek na vrnitev pridobljene premoženjske koristi v stečajno maso. Takšen (povračilni) zahtevek v obravnavanem primeru ni postavljen.

Pogodba o odstopu terjatve v zavarovanje pa ima naravo privilegiranja upnika. Le-ta v primeru stečaja pridobi ločitveno pravico na prenesenih terjatvah. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tako pridobljeno ločitveno pravico prijavila v stečajnem postopku. V kolikor upnik ločitvene pravice v stečajnem postopku ne prijavi, pa slednja preneha (5. odstavek 298. člena ZFPPIPP). V takšnem primeru preneha tudi pravni interes za izpodbijane pravnega dejanja, na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala.

Pogodba o odkupu terjatev je prodajna pogodba - torej dvostranska odplačna pogodba, katere sklenitev ne more povzročiti zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in torej nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja. Z izpodbojnim zahtevkom je mogoče zahtevati le razveljavitev izpolnitvenega ravnanja.

7. Iz navedenega izhaja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke iz I. točke izreka tudi iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in prvostopenjsko sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Enaka odločitev je bila potrebna tudi glede III. točke izreka prvostopenjske sodbe - torej glede razveljavitve učinkov plačil v višini 180.468,08 EUR, izvedenih s strani družbe C d. o. o. v korist tožene stranke, na podlagi izjave o kompenzaciji. Medsebojne terjatve stečajnega dolžnika in njegovega upnika (tožene stranke) so prenehale že s samim pobotom. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pravno dejanje pobota mogoče izpodbiti, če se za njim skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi. Za takšno situacijo gre, kadar stečajni dolžnik kot prodajalec sklene prodajno pogodbo (v obravnavanem primeru pogodbo o odkupu terjatev) z upnikom, ki že ima terjatev nasproti stečajnemu dolžniku, z namenom, da se pobotata prejšnja terjatev upnika in na podlagi prodajne pogodbe nastala terjatev stečajnega dolžnika. Takšno je dejansko stanje v obravnavanem primeru. Zgolj izjava o kompenzaciji tako predstavlja izpodbojno pravno dejanje, katerega posledica je bil negativen vpliv na premoženje stečajnega dolžnika. Zahtevek za razveljavitev učinkov plačil, izvedenih na njeni podlagi, je nepotreben. Zato je pritožbeno sodišče tudi v III. točki izreka izpodbijano sodbo spremenilo tako,da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo pravdnih strank in priče (M. L.), ne more pomeniti kršitve načela kontradiktornosti. Zaslišanje je le dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica tožencu ni bila kršena. Omenjena zaslišanja so bila zavrnjena, ker je bilo dejansko stanje že brez tega dovolj razjasnjeno. Pri tem velja pripomniti, da pritožnik ne pove v čem bi zaslišanje pravnih strank lahko vplivalo na odločitev sodišča. Zakaj takšnega vpliva ne bi moglo imeti niti zaslišanje M. L., pa bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti:

10. ZFPPIPP v 1. točki 1. odstavka 271. člena določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila njegova posledica zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Če upnik ne dokaže drugače velja, da je ta pogoj izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe v korist upnika, ki je svojo izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). To je zakonska domneva, ki jo dolžniku ni potrebno dokazovati (dovolj je, da se nanjo sklicuje). Upnik jo lahko izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Takšno dejansko stanje je skušala dokazati tožena stranka. Pri tem se sklicuje na dva od možnih treh položajev: (1) i.) da je dolžnik svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem poslovni subjekti najpogosteje izpolnjujejo obveznosti enake vrste - torej v roku, ki se je splošno uveljavil (postal nezapisan poslovni običaj) na tem področju poslovanja. Iz trditev tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka določene obveznosti (gre za plačilo pogodbenih obresti) poravnala v 22 dneh od zapadlosti, druge v 2 mesecih, nekatere pa šele v 6 mesecih po zapadlosti. Na podlagi tako različnih rokov izpolnitve ni mogoče zaključiti, je tožena stranka plačevala obresti v roku, v katerem se v poslovni praksi najpogosteje plačujejo, kar je jasno in argumentirano obrazložilo že sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe, da takšne obrazložitve ni, niso resnične; ii.) da je dolžnik svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval obveznosti enake vrste v razmerju do tožene stranke - torej v roku, ki je po poslovni praksi med pravdnima strankama veljal za običajnega. Za obstoj poslovne prakse je potrebno stalno poslovno sodelovanje (ponavljanje poslov z istovrstno vsebino) v določenem časovnem obdobju. Običajnost se namreč ugotavlja na podlagi prakse v preteklem obdobju, pri čemer je merodajno predvsem poslovanje pred obdobjem izpodbojnosti.(2) V obravnavanem primeru toženec stalne poslovne prakse oziroma obstoja poslovnega sodelovanja pred izvedbo izpodbijanih pravnih dejanj, ne zatrjuje.

11. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile izpolnitve opravljene v kakršnemkoli običajnem roku. Irelevantne so pritožbene navedbe, da tožnik trditev o običajnem roku izpolnitve ni prerekal. Domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena (domneva) velja, če je upnik ne izpodbije. Dolžnikovo prerekanje njegovih (neustreznih) trditev ni potrebno. Sodišče mora v okviru pravilne uporabe materialnega prava samo presoditi, ali je domneva izpodbita ali ne. Tako je bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ko v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Tudi, če bi toženec dokazal resničnost opisanih trditev, to na odločitev ne bi moglo vplivati, saj z njimi domneve ne more izpodbiti.

12. Pritožbene navedbe, da je odkup terjatve običajen način plačila, da so bile določene terjatve plačane iz poslovnega računa tožnika ter da so bili hkrati poplačani tudi drugi upniki in zato tožena stranka ni bila v ničemer preferirana, prej opisane domneve ne morejo izpodbiti. V kolikor je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa sodišču ni treba ugotavljati obstoja pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (ugodnejši pogoji za poplačilo).

Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti:

13. Tožeča stranka se je v obravnavanem primeru sklicevala na domnevo, da je tožena stranka v trenutku oprave izpodbijanih dejanj, vedela za tožnikovo insolventnost, saj so bila dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Ta je bil uveden 31. 8. 2011. Domneva je uporabljiva za izpodbijana dejanja, ki so bila izvedena po 31. 5. 2011 (izjava o kompenzaciji in na njeni podlagi izvršena plačila). Da v času, ko so bila ta dejanja opravljena, ni vedela za insolventnost tožeče stranke, bi morala dokazati tožena stranka (izpodbiti domnevo). To naj bi ji bilo onemogočeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče M. L..

14. Organi vodenja gospodarskih družb imajo, v skladu s 1. odstavkom 263. člena ZGD-1 in 28. členom ZFPPIPP, dolžnost upravljanja z likvidnostnimi tveganji družbe. Le-teh ne morejo uspešno obvladovati, če ne preverjajo plačilne sposobnosti svojih poslovnih partnerjev. (3) Glede na dejstvo, da se kredit v višini 3.800.000,00 EUR ni vračal, pač pa se je podaljševal, bi morala tožena stranka s profesionalno skrbnostjo analizirati podatke, s katerimi je razpolagala ter sama analizirati poslovanje tožeče stranke. Tožena stranka takšnega ravnanja ni zatrjevala. Ob dejstvu, da je šlo pri tožeči stranki za dalj časa trajajočo insolventnost, na katero so opozarjali tudi mediji, ji je tako mogoče očitati, da pri lastnem poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo. Ob pomanjkanju prej opisanih trditev pa takšnega zaključka ne bi mogla ovreči niti izpovedba predlagane priče. 15. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da bi bilo potrebno ostala pravna dejanja (plačila v skupni višini 44.990,00 EUR, izvršena od januarja do marca 2011) obravnavati ločeno. Prej opisana domneva za ta pravna dejanja ne velja. Da je subjektivni pogoj izpolnjen, bi zato morala dokazati tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ji to ni uspelo. Da je tožena stranka v tistem času za insolventnost vedela (oziroma bi zanjo morala vedeti) namreč ne izhaja že iz samega dejstva, da je ta profesionalna finančna institucija. Prav tako tega ni mogoče dokazati s sklicevanjem na letno poročilo iz leta 2009 (izpodbijana dejanja so bila opravljena v letu 2011) in na časopisne članke o slabem premoženjskem stanju tožnice, objavljene v maju, juniju in juliju 2011. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka, na podlagi letnega poročila za leto 2009 morala sklepati, da je tožeča stranka insolventna tudi v letu 2011, je napačen.

16. Subjektivni pogoj izpodbojnosti glede plačil v višini 44.990,00 EUR, izvedenih od januarja in marca 2011, tako ni izpolnjen.

17. Pritožbeno sodišče med drugim ugotavlja, da je znesek, ki ga je prvostopenjsko sodišče v V. točki izreka sodbe naložilo v plačilo tožencu in ki predstavlja seštevek izpodbitih plačil v višini 180.468,08 EUR in 44.990,00 EUR, napačen. Pravilen seštevek znaša 225.458,08 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov plačil v višini 44.990,00 EUR zavrnilo, v V. točki izreka pa tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na znesek 45.090,00 EUR (četrta alineja 358. člena ZPP).

Glede stroškov postopka:

18. Kadar višje sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v 80%, zato ji mora tožena stranka povrniti 80% njenih pravdnih stroškov, kar od skupno 7.068,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (specifikacija na list. št. 51) znese 5.654,40 EUR. Na drugi strani mora tožeča stranka toženi povrniti 20% njenih pravdnih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika. Toženi stranki je priznalo 1.654,90 EUR nagrade za postopek, 1.527,60 EUR nagrade za narok, 20 EUR materialnih stroškov in 20% DDV, kar skupaj znese 3.843,00 EUR. Tožeča stranka ji mora od tega povrniti 768,60 EUR stroškov.

19. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tako tožena stranka tožeči stranki plačati še 4.885,80 EUR pravdnih stroškov.

20. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 20% (glede razveljavitve učinkov plačil v višini 44.990,00 EUR od skupne vtoževane višine 225.458,08 EUR). Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 2.036,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22% DDV ter sodno takso v višini 3.225,00 EUR, kar skupaj znese 5.734,30 EUR, 20% pa 1.146,86 EUR.

(1) Dr. Nina Plavšak: ZFPPIPP Razširjena uvodna pojasnila, stran 206

(2) Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 27/2012

(3) Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 27/2012