Jedro

Če se delavec ne udeleži zagovora oz. se zagovoru izmika, začne teči 15 - dnevni rok za podajo izredne odpovedi PZ s strani delodajalca po 2. odstavku 110. člena ZDR z dnem, ko naj bi delavec podal zagovor. V takem primeru se šteje, da delavec ne nasprotuje obdolžitvi in zagovora ne namerava podati, s čemem pa se delodajalec seznani šele z dnem, ko naj bi bil zagovor podan.

Zagovor delavcu omogoči, da delodajalcu predstavi okoliščine v zvezi z očitano kršitvijo, delodajalcu pa, da se ob dokončni seznanitvi z okoliščinami primera seznani z razlogi, ki potjujejo oz. ne potrjujejo razlogov za izredno odpoved PZ.

Rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR) je začel teči šele, ko je tožena stranka po dveh preložitvah zagovora na tožnikovo prošnjo in ob njegovi ponovni odsotnosti ugotovila, da tožniku nove možnosti zagovora v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR ni več primerno zagotoviti oz. omogočiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.4.2003, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo po preteku odpovednega roka in se mu zato priznajo vse pravice iz dela in po delu, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vročiti pogodbo o zaposliti za nedoločen čas ter mu za čas od poteka odpovednega roka obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, sicer pa mu priznati tudi vse ostale pravice iz delovnega razmerja za čas, ko ni delal in povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni upoštevala 2. odst. 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), saj je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. V odpovedi je tožena stranka sama navedla, da je bila z razlogi, ki odpoved utemeljujejo, seznanjena že 27.2.2003, ko je prejela pojasnilo lečečega zdravnika dr. P. in obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Območne enote Maribor. Dne 6.3.2003 mu je vročila obdolžitev pred izredno odpovedjo, kar pomeni, da je za izredno odpoved potekel 15-dnevni rok (šteto od 27.2.2003 oz. najkasneje od 6.3.2003).

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil pravilno vabljen na zagovor dne 23.4.2003 na sedežu tožene stranke. Vabilo na zagovor tega dne bi morala tožena stranka tožniku vročiti osebno, kot to določa 180. čl. ZDR v povezavi z 2. odst. 83. čl. in 1. ter 2. odst. 177. čl. istega zakona, po postopku osebne vročitve, ki je predpisan v 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 2/2004). Glede na potek dogodkov je očitno, da tožniku pred izredno odpovedjo ni bil omogočen zagovor. Prepričan je, da ni ravnal v nasprotju z navodili svojega zdravnika, torej ni bilo utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kraj stalnega bivališča je zapustil zgolj zaradi zdravljenja in obiska pri zdravniku oz. še dodatne fizioterapije pri privatnem terapevtu, kot je to predlagal svojemu zdravniku dr. P. Priče so potrdile, da se je tožnik dejansko zdravil pri fizioterapevtu B. M., ki ima izkušnje pri tovrstnih zdravljenjih, zaradi njegove prezasedenosti pa je lahko intenzivno terapijo na tožniku opravil prav na zborih reprezentance za mali nogomet v Bihaču, Kranju in Cerkljah.

Tožnikovo gibanje v dnevih, ko naj se ne bi držal navodil zdravnika, ni odstopalo od predpisanega gibanja na relaciji dom - zdravnik. Ni bilo potrebno, da bi moral od lečečega zdravnika za vsak obisk zdravnika izven kraja stalnega bivališča pridobiti posebno zdravnikovo soglasje, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki so določene v 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu ne ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje storilo katero od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, obenem pa tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po preteku 15-dnevnega roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR. Ta določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Zakon torej možnost izredne odpovedi delodajalca (če ne gre obenem za razlog z znaki kaznivega dejanja) veže na dejstvo njegove seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Datum te seznanitve je dejansko vprašanje, načeloma pa je v skladu s sodno prakso to šele datum, ko se delodajalec ob zagovoru delavca seznani z vsemi okoliščinami (tudi subjektivnimi), ki utemeljujejo izredno odpoved. Tudi v primeru, če se delavec zagovora ne udeleži ali se mu izmika, je ta rok mogoče šteti šele od tega datuma dalje. V takem primeru delodajalec lahko šteje, da delavec ne nasprotuje obdolžitvi ali da zagovora niti ne namerava podati, s čemer pa se prav tako seznani šele ob datumu predvidenega zagovora. Načeloma je torej šele zagovor tisti, ki delavcu omogoči, da predstavi delodajalcu vse okoliščine v zvezi z očitano kršitvijo (okoliščine, ki so mu v korist), na drugi strani pa tudi delodajalcu omogoči, da se dokončno seznani z vsemi okoliščinami primera in potrdi ali ne potrdi obstoj razlogov, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Glede na to se v konkretni zadevi tožnik neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po preteku zakonsko določenega roka, ki bi po njegovem stališču moral začeti teči že od prejema pojasnila dr. M. P., ki ga je tožena stranka prejela dne 20.2.2003 oz. pojasnila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Maribor, ki ga je tožena stranka prejela dne 27.2.2003 in iz katerih izhaja, da potovanja tožnika v času zdravljenja oz. bolniškega staleža (razen potovanj k izbranemu zdravniku in na ustrezne diagnostične ali terapevtske postopke) ni dovoljeno. Tožena stranka je rok za izredno odpoved lahko štela šele od 23.4.2004 dalje, ko je bilo po dveh preložitvah zagovora na tožnikovo prošnjo in ob ponovni odsotnosti tožnika že evidentno, da tožniku nove možnosti zagovora ni niti več primerno zagotoviti oz. mu zagovora omogočiti.

Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da ni bil pravilno vabljen na zagovor, ki je potekal dne 23.4.2003 na sedežu tožene stranke in ki se ga ni udeležil prav zato, ker na zagovor ni bil pravilno vabljen. Najprej je potrebno pojasniti, da ZDR nima določb o osebnem vabljenju delavca na zagovor. ZDR namreč v 180. čl. določa, da mora delodajalec delavcu osebno vročiti le sklep o disciplinski odgovornosti, v povezavi s tem pa

2. odst. 177. čl. ZDR določa, da mora biti delavcu osebno vročena tudi pisna obdolžitev. V ZDR pa ni posebne določbe o osebnem vročanju vabila na zagovor.

Sicer pa pritožbeno sodišče v konkretni zadevi opozarja predvsem na 2. odst. 83. čl. ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor (upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. zakona), razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V obravnavani zadevi je po zaključku pritožbenega sodišča delodajalec storil vse, da bi delavcu omogočil zagovor. Če tožnik tega ni izkoristil, je bil to v danih okoliščinah njegov problem, nikakor pa ne okoliščina, ki bi jo bilo mogoče pripisati delodajalcu. Le-ta je imel večje probleme že z vročitvijo obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bila opravljena v prisotnosti štirih oseb dne 6.3.2003. Večje so bile tudi težave delodajalca pri vročanju vabila tožniku na zagovor za dne 26.3.2003, ki je bilo opravljeno v prisotnosti štirih oseb dne 10.3.2003. Ob tem vročanju je tožnik takoj pripomnil, da bo že od naslednjega dne po vsej verjetnosti v bolniškem staležu. To lahko kaže le na njegovo izogibanje postopku. V nadaljevanju je tožnik le en dan pred napovedano možnostjo zagovora obvestil toženo stranko, da se nahaja v bolniškem staležu, zaradi česar je tožena stranka možnost zagovora benevolentno prestavila na 9.4.2003 ob 16. uri in o tem tožnika obvestila telegramsko, ta telegram pa je prejela tožnikova izvenzakonska partnerica. Ker je tožnik toženo stranko ponovno seznanil s tem, da je do 18.4.2003 v bolniškem staležu, je le-ta spet preložila zagovor na 23.4.2003 in ga o tem spet telegramsko obvestila, telegram pa je spet sprejela njegova izvenzakonska partnerica.

Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka želela tožniku večkrat omogočiti zagovor in da do zagovora dejansko ni prišlo zaradi okoliščin na tožnikovi strani. V nastali situaciji od tožene stranke niti ni bilo več upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, torej je bila vsaj ob zadnjem vabljenju na ponovni zagovor podana tudi okoliščina iz 2. odst. 83. čl. ZDR, ko od delodajalca ni bilo niti več upravičeno pričakovati, da delavcu sploh še omogoči zagovor. S tem, ko je tožniku zaradi njegove odsotnosti že tretjič nameravala omogočiti zagovor in ga o tem telegramsko obvestila, je tožena stranka torej storila celo več, kot se od nje pričakuje, in ker je bil tožnik ponovno odsoten, izvedla zaslišanje prič in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da razlog za izredno odpoved delodajalca v konkretnem primeru (razlog po zadnji alinei

1. odst. 111. čl. ZDR) sploh ni bil podan, ker naj bi spoštoval navodila svojega zdravnika oz., ker je odpotoval iz kraja svojega bivanja le zaradi svojega zdravljenja pri fizioterapevtu B. M. Iz sklepov imenovanega zdravnika z dne 17.1.2003 in 5.2.2003 jasno izhaja, da sme v času bolniškega staleža zavarovanec (tožnik) zapustiti bivališče za obisk pri zdravniku in da mora upoštevati navodilo osebnega zdravnika, le-ta pa je v svojem pojasnilu z dne

18.2.2003 navedel, da potovanja, razen na relaciji tožnikovega doma in zdravnik oz. medicinska rehabilitacija ter nazaj, niso bila dovoljena, prav tako pa je tudi izpovedal, da bi bila potovanja lahko dovoljena le ob posebnem dogovoru z njim, vendar dogovora ni bilo. Če je tožnik, sicer tudi selektor državne reprezentance za mali nogomet oz. trener KMN Vitomarci, v času bolniškega staleža res obiskoval (kot zatrjuje) svojega fizioterapevta B. M. (še to pa ravno na zboru reprezentance za mali nogomet v Cerkljah pri Kranju, na tekmi reprezentance Slovenije dne 26.1.2003 v Bihaču ter 22.1.2003 in 31.1.2003 na prvenstvenih tekmah KMN Vitomarci Era Petlja, kar je blago rečeno nenavadno), to pomeni, da se ni držal navodil pristojnega zdravnika oz. je brez njegove odobritve oz. odobritve imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije odpotoval iz kraja svojega bivanja. To je v skladu z zadnjo alineo 1. odst. 111. čl. ZDR utemeljen razlog za izredno odpoved delodajalca.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. V posledici tega je odločilo tudi, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).