Jedro

Pravdna stranka, ki bi si hotela zagotoviti pravico do revizije, bi morala pravočasno navesti ustrezno vrednost spornega predmeta ali opozoriti sodišče, naj zahteva ugotovitev vrednosti spora v zvezi s tožbenim zahtevkom nasprotne stranke. Ker tožeča stranka tega ni storila, njena revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče po 392. členu, v zvezi s 389. členom ZPP 1977 zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je večkrat odločalo o zadevi in vedno zavrnilo tožbeni zahtevek V. ter ugodilo tožbenemu zahtevku L. V svoji tretji sodbi je pod I. razsodilo, da se v celoti zavrnejo naslednji tožbeni zahtevki: - na ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v breme parcel štev. 270 in 271, k.o..., vpisanih pri vl. št. 309 (last tožnikov), v korist vsakokratnega lastnika parcel štev. 25/1, 276, 259, 258, 257 in 256 k.o..., vpisanih pri vl. št. 29 in 306 (last tožencev); - na ukinitev te služnosti in - na prestavitev služnostne pravice z določene trase.

Pod II. je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, tako da je: - ugotovilo, da obstaja služnostna pravica vožnje z vsemi kmečkimi vozili, vključno s traktorjem, in pravica hoje v korist parc. št. 25/1, 256, 259, 258, 257 in 276 k.o..., vpisanih pri vl. štev. 29 in 306, v breme parcel štev. 270 in 271 k.o..., vpisanih v vložku štev. 309, po trasi, ki poteka po parceli štev. 271 in sicer: (1.) od točke A do točke D v izmeri 3,05 metra in nato od točke D proti točki E v smeri proti severovzhodu, do meje s parcelo štev. 276 k.o... in (2.) po trasi, ki poteka po parcelah štev. 271 od točke A do točke D, v razdalji 3,05 metra in nato preko meje med parcelama štev. 271 in štev. 270 po parceli štev. 270, proti točki G v smeri proti jugovzhodu, do meje s parcelo štev. 276 k.o...; - naložilo tožencema, da morata izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo ta služnostna pravica vknjižila v zemljiški knjigi.

S tako odločitvijo se ni strinjala tožeča stranka, ki je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, sta tožnika pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očitata, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožnika menita, da sodišči nista pojasnili ugotovitve, da sta toženca priposestvovala služnostno pravico, zato še naprej trdita, da sta pot uporabljala samo na podlagi dovoljenja, ki se je kasneje zaradi dobrih odnosov opuščalo. Prekaristično razmerje je bilo dvostransko, ker sta pravdni stranki druga drugi dovoljevali vožnje. Ko pa sta toženca preklicala dovoljenje za vožnje čez njuna zemljišča, sta dovoljenje preklicala tudi tožnika. Tudi z razlogi, s katerimi sta sodišči zavrnili predlog, naj toženca vozita po drugih trasah, se tožnika ne strinjata in menita, da ti razlogi niso jasni, zlasti pa ne utemeljeni. V zvezi z zahtevkom za prestavitev poti poudarjata nesorazmerje med obremenitvijo služeče parcele in prikladno ureditvijo nove poti za toženca. Zato predlagata, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo obravnavanje sodišču prve stopnje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe, zato ni vedno dovoljeno. Revizijo proti sodbi je mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki jih določa 382. člen ZPP 1977. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kake druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 80.000 tolarjev. V konkretnem primeru tožbeni zahtevki niso zahtevki za plačilo denarja, zato bi morali pravdni stranki navesti dovolj visoko vrednost spornega predmeta, če bi si hoteli zagotoviti pravico do revizije.

Pravdni stranki, ki sta vložili tožbo in nasprotno tožbo, sta na glavni obravnavi dne 6.10.1998 sicer soglašali, da se vrednost spornega predmeta po obeh tožbah oceni na 100.000 tolarjev, kar bi zadoščalo za pravico do revizije, toda tega nista storili pravočasno. Po 382. členu, v zvezi z drugim odstavkom 186. člen ZPP 1977, bi morali navesti vrednost v tožbi. ZPP 1977, ki vsebuje v 35. do 40. členu posebna pravila za določitev vrednosti spornega predmeta, v 40. členu ureja primere, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska. V drugem in tretjem odstavku tega člena določa, da je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi; če navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, pa se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi, pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

Ker tožnika v tožbi dne 22.6.1988 nista navedla vrednosti spornega predmeta in ker tega nista storila niti v pripravljalni vlogi z dne 3.6.1991, ko sta poleg glavnega zahtevka oblikovala še dva podrejena zahtevka, nista zagotovila pravice do revizije. Tudi tožena stranka, ki je vložila nasprotno tožbo dne 3.11.1988 ni navedla vrednosti tožbenega zahtevka in te ni pojasnila niti v vlogi z dne 15.3.991, ko ga je dopolnila. Tožeča in tožena stranka, ki sta dokončno oblikovali svoje tožbene zahtevke na glavni obravnavi dne 6.10.1998 (torej potem, ko je izvedenec geodetske stroke podal svoje mnenje), niti tedaj nista navedli vrednosti tožbenih zahtevkov in nasprotni stranki temu nista ugovarjali. Zato je prvostopenjsko sodišče začelo vsebinsko obravnavati vprašanja, ki se tičejo glavne stvari. Sporazum o vrednosti spornega predmeta, do katerega je prišlo po tem, je prepozen.

Iz vsega povedanega sledi, da bi morala pravdna stranka, ki bi si hotela zagotoviti pravico do revizije, pravočasno navesti ustrezno vrednost spornega predmeta ali opozoriti sodišče, naj zahteva ugotovitev vrednosti spora v zvezi s tožbenim zahtevkom nasprotne stranke. Ker tožeča stranka tega ni storila, njena revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče po 392. členu, v zvezi s 389. členom ZPP 1977 zavrglo.