Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z ukrepom javni opomin. Menilo je, da ni bilo zakonite podlage za izrek najstrožjega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo delodajalca odločbo spremenilo in tožnikov zahtevek zavrnilo.

Na revizijo tožnika je sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo, ker je spremenilo dejansko stanje brez na obravnavi izvedenih dokazov. Kršilo pa je tudi materialno pravo, saj ni bilo pogojev za izrek najstrožjega ukrepa po 9. členu ZDR, na katerega se je skliceval pravilnik.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z ukrepom javni opomin. Vzpostavilo je delovno razmerje in naložilo tožencu, da prizna tožniku vse pravice iz delovnega razamerja za čas, ko zaradi nezakonite odločitve disciplinskih organov ni bil v delovnem razmerju, vsak udeleženec pa je dolžan trpeti svoje stroške postopka.

Zoper odločbo sta se pritožila tožnik zaradi izreka o stroških postopka in toženec zaradi izreka o disciplinkem ukrepu in vzpostavitvi delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in je odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zahtevek tožnika zavrnilo, njegovo pritožbo pa je napotilo na ta izrek.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče kršilo določbo 1. točke 373. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ker je bistveno drugače ugotovilo dejansko stanje, vendar brez obravnave. Da je tožnik dejanje priznal šele naknadno, ni bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev uporabilo v obrazložitvi odločbe. Sodišče druge stopnje je tožniku glede na ugotovitev, da je dejanje priznal, naknadno pripisalo v breme še odškodninsko in kazensko odgovornost, za katero je odgovarjal .... Tožnik ni vplival na ..., da je kršil delovne obveznosti, zato njegova krivda za ... ravnanje ni podana, sodišču druge stopnje pa je štelo, da je na ... vplival in je to sankcioniralo. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo določila 89. člena zakona v delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ko je štelo, da je določba pete alinee 15. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti toženca konkretizacija 89. člena ZDR. Ukrep ni v sorazmerju z vrednostjo predmeta, ki si ga je tožnik prilastil. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo 9. člena pravilnika, ki določa olajševalne okoliščine in po katerem naj se izreče milejši ukrep, če se utemeljeno pričakuje, da bo to pozitivno vplivalo na delavce. Okoliščine primera so take, da bi bilo treba to določilo uporabiti. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo določila 17. člena pravilnika, ki dovoljuje pogojno odložitev izvršitve ukrepa. Glede izbire disciplinskega ukrepa je ostala odločba sodišča druge stopnje v celoti neobrazložena. Odločba je nejasna, saj je sodišče mogoče štelo, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja v tej zadevi edino mogoč oziroma obvezen.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve iz navedene točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kot olajšilno predlagateljevo priznanje, saj naj bi tožnik prvotno zanikal kršitev, računajoč, da ga bo sodelavec rešil, s čemer naj bi prispeval, da sta bila tudi zoper njega uvedena disciplinski in kazenski postopek. Ta navedba nima opore v dokaznem gradivu. Potek dogajanja v času, ko je bilo odkrito pri vratarju meso, ki ga je tožnik nameraval odnesti iz podjetja, iz spisa ni razviden, ... pa je izpovedal, da mu je direktor naročil naj napiše dobavnico. Iz spisa ni razvidno, kdaj je tožnik priznal, da je nameraval meso odnesti iz organizacije. Iz spisa je razvidno le, da je tožnik priznal, da je podpis v izdajnici pod oznako "prevzemalec" njegov. Disciplinska komisija je pri izreku ukrepa tožniku upoštevala njegovo priznanje in obžalovanje, da je kršitev storil, komisija za reševanje ugovora pa te olajševalne okoliščine ni omenila. Kako je tožnik prispeval, da je bil zoper ... uveden postopek, sodišča druge stopnje ne pove. Če ni resnična ... izpovedba, da mu je direktor naročil, naj napiše dobavnico in ker v spisu ni dokazov, da ga je k temu nagovoril tožnik, je možna le domneva, da je ... to storil po lastni presoji z namenom, da zoper tožnika ne bi bil uveden disciplinski postopek. Ker nevedbe v razlogih odločbe sodišča druge stopnje nimajo opore v spisnem gradivu, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zaradi načela neposrednosti sodišče druge stopnje le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je ravnalo sodišče druge stopnje. Ker sodišče druge stopnje ni tako ravnalo, je kršilo določilo 1. točke 373. člena ZPP.

Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je podlaga za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v 15. členu navedenega pravilnika, ki naj bi bil usklajen s 89. členom ZDR, ni pravilna. Po peti alinei 15. člena pravilnika se ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki imajo značaj protipravnega prilaščanja. Pri uporabi tega člena je treba upoštevati zlasti določilo 9. člena pravilnika, ki izrecno omenja pravilo, naj se uporabi milejši ukrep, če se utemeljeno pričakuje, da bo tak ukrep pozitivno vplival na utrditev delavčeve delovne discipline. Iz odločbe komisije za ugovore ni razvidno, da bi ob upoštevanju vseh okoliščin primera, to določilo upoštevala. Tudi sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča o uporabi tega in 17. člena pravilnika, čeprav je šlo pri odločitvi komisije za uporabo prava in ne za presojo primernosti ukrepa.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je znašala vrednost mesa, ki si ga je protipravno prilastil tožnik 361,00 SIT, zato bo moralo sodišče druge stopnje obrazložiti, zakaj sklepa, da je bil izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, glede na določila 9. in 17. člena omenjenega pravilnika, ki zavezujejo disciplinske organe, da upoštevajo individualizacijo pri izrekanju disciplinkskih ukrepov, zakonit. Po 89. členu ZDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče med drugim, če je bila povzročena večja škoda, če bi bil lahko bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje. S tem zakonskim določilom ni v skladu peta alinea 15. člena pravilnika, kar je sodišče druge stopnje očitno spregledalo, saj ne določa primerov, ko bi se lahko štelo, da so omenjeni pogoji izpolnjeni. Tudi iz obrazložitve odločbe komisije za ugovore ni razvidno, v čem naj bi bil zaradi kršitve tožnika lahko bistveno moten delovni proces ali ogroženo poslovanje. Te okoliščine tudi niso bile pojasnjene v sodnem postopku, zato bo moralo sodišče druge stopnje, po izvedenem postopku, podrobneje obrazložiti zakaj ugotavlja, da so obstajali pogoji za odločitev, ki jo je sprejelo, če bo vztrajalo pri svoji odločitvi.

Ker je revizija, glede na povedeno, utemeljena, ji je revizijsko sodišče na podlagi določil prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ugodilo, razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).