Jedro

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je možno, da ima naročnik sklenjenih več naročniških pogodb, vendar pa je bila nova naročniška pogodba sklenjena iz razloga selitve stranke z interesom, s čimer je bil tožnik nedvomno seznanjen in bi bilo nelogično, da bi stranka z interesom želela obdržati prejšnjo pogodbo v veljavi, če na prejšnjem naslovu ni več prebivala. Tudi odsotnost prejema odpovedi v evidencah tožnika na drugačno odločitev ne more vplivati, zlasti glede na to, da je tožnik kljub sporočeni spremembi naslova dopis o še ne prejeti odpovedi naročniškega razmerja stranki z interesom poslal na njen stari naslov. Spremljanje ažurnosti plačevanja obveznosti svojih končnih uporabnikov pa ne narekuje operaterju zgolj načelo skrbnosti dobrega gospodarja, temveč tudi sama naročniška pogodba, ki mora med drugim vsebovati tudi določbo o postopkih v primeru neplačevanja storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da je tožnik dolžan predlagateljici A.A. odpisati vse zaračunane storitve iz naslova naročniške pogodbe št. 94382 z dne 17. 8. 2007 in sicer od 1. 7. 2010 do 31. 1. 2011. V obrazložitvi je navedel, da je predlagateljica vložila predlog za rešitev spora zoper tožnika (92. člen v zvezi z 129. členom Zakona o elektronskih komunikacijah - ZEKom), organ pa je nato uvedel posredovalni postopek. Organ je tudi razpisal ustno obravnavo, ki sta se je udeležili obe stranki. Na podlagi izvedenega postopka je organ ugotovil, da je predlagateljica v mesecu maju 2011 poizvedovala o možnostih za selitev priključka iz naslova … na …. Ker do prenosa priključka ni prišlo, je predlagateljica sklenila naročniško pogodbo za nov priključek na naslovu …. Splošni pogoji poslovanja (v nadaljevanju SPP) v 10. členu določajo, da je predlagateljica v primeru spremembe podatkov iz naročniške pogodbe dolžna o tem obvestiti operaterja. Iz dokumentacije je razvidno, da je predlagateljica tožnika o tem najprej obvestila ustno, nato pa z razlogom odpovedi naročniškega razmerja še pisno 23. 6. 2010. Ravno sprememba naslova je bila razlog za potrebo po selitvi priključka in obisk poslovalnice tožnika. Tožnik podatkov v svoji bazi ni spremenil, prav tako ni zabeležil predlagateljičine volje za prekinitev razmerja. Pooblaščenec predlagateljice se je namreč večkrat zglasil v poslovalnici tožnika v Kranju, med drugim tudi 23. 6. 2010, ko je vrnil večino opreme. Iz prevzemno-predajnega zapisnika z dne 23. 6. 2010 je namreč razvidno, da je vrnil vso opremo, razen naprave Vood 322. Hkrati je tožnika tudi seznanil, da odpoveduje naročniško razmerje za ta priključek, saj ga zaradi selitve ne potrebuje več. Za priključek na novi lokaciji je bila sklenjena nova pogodba. Dopis – odpoved naročniškega razmerja, ki je bil sestavljen v poslovalnici tožnika, je predlagateljica tudi podpisala, kar dokazuje listina v spisu. Tožnik odpovedi ni upošteval, kakor tudi ni upošteval, da je predlagateljica spremenila svoj naslov. Zato ji je pošiljal račune za dva priključka na dva naslova. Organ nima razlogov, da bi dvomil v resničnost predlagateljičinih navedb. Iz listin v spisu je razvidno, da je predlagateljica storila vse, da bi zaplet rešila po mirni poti, upoštevala je tudi SPP. Tožnik pa ni zabeležil niti spremembe naslova za pošiljanje računov, zato organ v ažurnost njegove evidence ne more zaupati. Operater, ki redno spremlja ažurnost plačevanja storitev svojih naročnikov, bi moral anomalijo, ki je nastala s selitvijo predlagateljice (ki je bila redna plačnica storitev), zaznati in raziskati razlog. Tožnik tudi ni izkazal, da je predlagateljico z dopisom z dne 30. 7. 2010 opozoril, da naročniško razmerje ni bilo prekinjeno, saj ji je bil ta dopis posredovan na naslov, kjer predlagateljica ni živela več. Če tožnik dejansko ni imel zabeležene odpovedi naročniškega razmerja, bi lahko na to opozoril tudi pooblaščenca predlagateljice, ki je 18. 8. 2010 v dobri veri, da je to zadnje dejanje, ki se nanaša na naročniško pogodbo št. 94382, vrnil še preostanek opreme. Organ je tako ugotovil, da je predlagateljica izpolnila vse svoje obveznosti iz naročniške pogodbe št. 94382, pri čemer je tudi upoštevala SPP, zaradi česar je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in navedel, da bi moral organ s sklepom predlog zavreči, ker ne gre za upravno zadevo. Predlagateljica postopka je na tožnika reklamacijo, v kateri je zavrnila izdane računa od 23. 6. 2010 dalje, poslala 18. 1. 2011. Ker je poslala nepodpisan dopis, jo je tožnik pozval na dopolnitev vloge, dopolnjeno vlogo pa je tožnik prejel 7. 2. 2011 in jo tudi obravnaval. Tožnik je predlagateljici pojasnil, da je rok za reklamacijo računov do vključno decembra 2010 zamudila, zato do obravnave vloge v tem delu ni upravičena, v ostalem je njeno vlogo obravnaval in ji ugodil. Na obravnavi je predlagateljica priznala, da je od 23. 6. 2010 do vložitve reklamacije, naslovljene na tožnika 18. 1. 2011, prejemala račune, izdane s strani tožnika in da je zanje vedela. To je razvidno tudi iz reklamacije. Za odločitev operaterja, ki bi jo lahko v roku 15 dni izpodbijala glede na prvi odstavek 92. člena ZEKom, je predlagateljica torej izvedela vsak mesec, ko je prejela račun, vendar pa reklamacije ni vložila. S tem je izgubila pravico do obravnavanja zadeve, kar je nastopila prekluzija zaradi zamude roka. To pa tudi pomeni, da zadeva ni postala upravna, ker tožnik v tem delu o ugovoru ni odločal, zato tudi organ ne bi smel. S tem je organ posegel v pravico operaterja, da o reklamacijah odloča sam. S tem je kot nosilec oblasti posegel v zasebno-pravno razmerje med predlagateljico in tožnikom, saj je intervencija tožnika oziroma upravno-pravno varstvo predvideno šele po dokončni odločitvi operaterja oziroma po njegovem molku iz reklamacijskega postopka. Organ bi torej moral vlogo v tem delu zavreči. Ker tega ni storil, je kršil zakon in pravila postopka. Navedel je še, da v zadevi ni šlo za prenos priključka med dvema različnima naslovoma, saj tega tožnik ne omogoča. Možen je edino prenos naročniškega razmerja med dvema osebama na isti lokaciji. To je razvidno tudi iz SPP. Prenos priključka ni možen tudi iz razloga, ker je bakreno omrežje, na katerega je bila priklopljena predlagateljica, v lasti B. d.d. in pri katerem tožnik najema linije. Posameznih linij ni mogoče prenašati, ampak je mogoče le odpovedati en priključek in najeti drugega, kar pomeni, da lahko naročnik, če se seli na drugo lokacijo, odpove naročniško pogodbo na eni lokaciji in sklene novo naročniško razmerje na drugi lokaciji. Odpovedi razmerja tožnik ni prejel vse do 18. 1. 2011. Tožnik tako v svojih evidencah te odpovedi ni mogel zabeležiti, saj je ni imel, kar je izkazal z listinskimi dokazi. Predloženih listinskih dokazov toženka neutemeljeno ni upoštevala. Pooblaščenec predlagateljice je vrnil opremo v poslovalnici toženke 23. 6. 2010. Ker ni imel veljavnega pooblastila za preklic naročniškega razmerja, tega ni mogel veljavno odpovedati. V ta namen so mu v poslovalnici izročili dopis o prekinitvi naročniškega razmerja, ki ga naj bi dal v podpis predlagateljici skupaj z novim prevzemno-predajnim zapisnikom. Predlagateljica podpisane odpovedi ni vrnila, nasprotno pa tudi ni izkazala. Tožnik je v postopku priložil tudi dopis, ki je bil poslan predlagateljici, in izpis iz interne baze, iz katere je razvidno, da je tožnik s predlagateljico večkrat skušal stopiti v stik zaradi nepodpisane odpovedi. Predlagateljica je priznala prejemanje računov na star naslov, zato ne more zanikati prejema obvestila z dne 30. 7. 2011, saj ji je bilo poslano na enak način. Običajna skrbnost pa tudi pomeni, da če se ne strinjaš s poslanimi računi, jih reklamiraš. Od operaterja pa tudi ni za pričakovati, da spremlja ažurnost plačevanja obveznosti svojih naročnikov, ki je praktično neizvedljiva. Tudi če bi bila predlagateljica 23. 6. 2010 prepričana o odpovedi razmerja, tega ne more trditi za obdobje po tem datumu, ker je prejemala račune. Dejansko stanje je bilo torej napačno ugotovljeno, kar je pripeljalo do napačne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno je tožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da kot potrjujejo listine v spisu, je stranka z interesom naročniško razmerje pisno odpovedala 23. 6. 2010, zato ni mogoče slediti trditvi tožnika, da je stranka z interesom za račune vedela, saj to iz zapisnika obravnave ne izhaja. Glede na potek dogodkov (zlasti glede na vračilo in prevzem opreme ter montiranja opreme na novem naslovu) izkustveno ni logično ne življenjsko, da bi naročnik ob vsem navedenem vedoma obdržal v uporabi naročniško razmerje za storitve, ki jih zaradi vrnjene opreme sploh ne bi mogel več uporabljati. Stranka z interesom je prava neuka stranka, zato je glede na vsa opisana ravnanja upravičeno sklepala, da je naročniško razmerje z odpovedjo stare in sklenitvijo nove pogodbe prenehalo. Ker na starem naslovu ni več živela, spornih računov pa ni prejemala na novi naslov, jih je reklamirala šele v mesecu januarju 2011. Zakaj šele takrat, izhaja iz njene reklamacije z dne 17. 1. 2011, kjer je kot razlog navedla, da je že nekaj časa ni na tem naslovu. Zato je nelogično, da uporabnik, ki je razmerje prekinil 23. 6. 2010, ne bi reklamiral računov, za katere bi vedel, da so mu neupravičeno izstavljeni. Ker naročnika z operaterjem na starem naslovu ni vezalo več nobeno pogodbeno razmerje, zanj tudi ne more nastopiti posledica plačila računov, izdanih na podlagi neobstoječega razmerja. Izpis iz interne baze tožnika ne dokazuje, da odpovedi ni bilo, temveč, da tožnik v tej bazi odpovedi ni zabeležil. Samo dejstvo, tj., da odpoved razmerja v interni bazi ni zabeležena, pa niti ni sporno. Odpoved naročniškega razmerja, sestavljeno v poslovalnici tožnika, je predlagateljica podpisala. Stranka z interesom je storila vse potrebno glede odpovedi in sklenitve nove pogodbe ter vračila opreme in prevzema nove, upoštevala je tudi splošne pogoje (obvestila je tožnika o spremembi naslova). Nasprotno pa tožnik ni prenehal s pošiljanjem računov na stari naslov, čeprav je vedel, da stranka z interesom tam ne živi več in da tam ni več njegove opreme, ki je pogoj za koriščenje njegovih storitev. Poleg tega je stranka z interesom vse obveznosti redno plačevala in jih še vedno plačuje, iz reklamiranih računov pa tudi izhaja, da niso bile koriščene nobene storitve in da je zaračunana zgolj naročnina. Tožnik pa je s stranko z interesom poskušal stopiti v stik le enkrat – z dopisom z dne 30. 7. 2010, ki ji ga je poslal na stari naslov, prejema tega dopisa s strani stranke z interesom pa tožnik nikoli ni dokazal. Ravno operater pa mora spremljati neplačila terjatev že iz razloga pošiljanja morebitnih opominov v primeru neplačila obveznosti v roku in posledične uvedbe izvršilnih postopkov. Tožnik bi pa lahko glede na določbe SPP staro naročniško razmerje odpovedal sam, razen če ga je ohranjal v veljavi le zato, da je lahko še naprej zaračunaval mesečno naročnino. Če tožnik šteje, da naročniško razmerje ni bilo odpovedano, to pomeni, da je zavestno ''ignoriral'' kršitve pogodbe. Po drugi strani pa končnega uporabnika ne zavezuje nikakršna dolžnost, da spremlja morebitno pošto na starem naslovu, na katerem ne živi več. Predlagala je zavrnitev tožbe in zahtevka za povrnitev stroškov.

Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Z izpodbijano odločbo je toženka naložila tožniku odpis vseh zaračunanih storitev iz naslova naročniške pogodbe št. 94382 z dne 17. 8. 2007 od 1. 7. 2010 do 31. 1. 2011 predlagateljici – v tem sporu stranki z interesom A.A., pri čemer se je oprla na 92. in 129. člen ZEKom.

Po 92. členu ZEKom ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Ugovor mora končni uporabnik vložiti v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje iz prvega odstavka tega člena, pri čemer se šteje, da je ugovor pravočasen tudi, če je vložen zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Če bi se rok iztekel na soboto, nedeljo, praznik ali dela prost dan, je ugovor pravočasen, če je vložen prvi naslednji delovni dan (tretji odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek), če operater v 15 dneh od vložitve ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora po poteku 30 dni od vložitve ugovora (osmi odstavek), končni uporabnik pa lahko vloži predlog za rešitev spora na agencijo tudi, kadar operater ugodi njegovemu ugovoru, pa nato svojih obveznosti ne izpolni v 15 dneh od vročitve odločbe, predlog pa končni uporabnik lahko vloži v 15 dneh po poteku roka za izpolnitev obveznosti (deveti odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori) ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek).

Tudi po presoji sodišča je toženka pravilno postopala, ko je na podlagi predloga za rešitev spora stranke z interesom (ki je bil vložen pravočasno glede na zadnji odgovor tožnika stranki z interesom – osmi odstavek 92. člena ZEKom) uvedla postopek reševanja tega spora in pri tem upoštevala vsebino predloga, tj. zavrnitev računov za plačilo po naročniški pogodbi št. 94382 z dne 17. 8. 2007, po 23. 6. 2010 do vložitve reklamacije 18. 1. 2011. Tožnik nima prav, ko trdi, da bi morala toženka predlog glede na tretji odstavek 92. člena ZEKom zavreči, ker je stranka z interesom vsak mesec prejemala račun, kar glede na citirano zakonsko določbo po njegovem mnenju pomeni, da bi morala vsak mesec podati reklamacijo v danem roku, saj stranka z interesom računov ni prejemala na naslov svojega (novega) stalnega prebivališča (to, da je v skladu s SPP sporočila spremembo naslova, med strankami ni sporno – stranka z interesom je namreč sklenila novo naročniško pogodbo št. 228707 z dne 31. 5. 2010 ravno zaradi spremembe svojega stalnega prebivališča in nemožnosti (zgolj) prenosa že obstoječega priključka oziroma prenosa storitev), temveč na naslov svojega prejšnjega stalnega prebivališča, zatorej ni mogoče šteti, da je račune pravilno prejemala. Posledično zato tudi ni mogoče šteti, da je z vložitvijo ugovora oziroma vložitvijo reklamacij zoper račune, izstavljene za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 1. 2011, zamudila, saj na naslovu, na katerega je račune prejemala, ni prebivala. Toženka pa zato tudi ni posegla v tožnikovo pravico do odločanja oziroma v zasebno—pravno razmerje med stranko z interesom in tožnikom, saj je navedba tožnika v odgovoru na reklamacijo računov z dne 31. 3. 2011 o tem, da ugovora zoper račune, izstavljene za sporno obdobje, ni obravnaval zaradi zamude prekluzivnega roka, tudi odločitev operaterja iz sedmega odstavka 92. člena ZEKom, zoper katero lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora na toženko. To možnost pa je stranka z interesom tudi izkoristila.

Sodišče tudi ne more slediti tožbenim ugovorom o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava. Kot že navedeno, je med strankama nesporno, da prenos priključka med različnimi lokacijami ni možen, zato je zaradi selitve stranke z interesom prišlo tudi do sklenitve nove naročniške pogodbe med stranko z interesom in tožnikom. Sporno pa je, ali je tožnik prejel odpoved naročniškega razmerja po pogodbi št. 94382 z dne 17. 8. 2007 23. 6. 2010 ali šele 18. 1. 2011 oziroma 7. 2. 2011, ko je bil s strani stranke z interesom dopolnjen. Glede na sklenitev nove naročniške pogodbe 31. 5. 2010, vračilo stare opreme 23. 6. 2010 (v večjem delu) ter preostanek 18. 8. 2010 (prevzemno-predajni zapisnik z dne 23. 6. 2010, sestavljen pri tožniku) ter (nenazadnje) dopis o preklicu naročniškega razmerja z dne 23. 6. 2010, tudi sestavljen pri tožniku in podpisan s strani stranke z interesom, kar vse se nahaja v listinski dokumentaciji, tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da je odpoved naročniškega razmerja oziroma pogodbe št. 94382 prejel šele 18. 1. 2011. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je možno, da ima naročnik sklenjenih več naročniških pogodb, vendar pa je bila nova naročniška pogodba št. 228707 sklenjena iz razloga selitve stranke z interesom, s čimer je bil tožnik nedvomno seznanjen (težave pri montaži oziroma nemožnost zgolj prenosa priključka oziroma storitev, iz česar sledi, da če je stranka z interesom najprej želela le prenos storitev, to tudi pomeni, da ni želela podvajanja storitev na dveh naslovih in posledično sklenitve dodatne pogodbe na novem naslovu) in bi bilo nelogično, da bi stranka z interesom želela obdržati prejšnjo pogodbo v veljavi, če na prejšnjem naslovu ni več prebivala. Tudi odsotnost prejema odpovedi v evidencah tožnika na drugačno odločitev ne more vplivati, zlasti glede na to, da je tožnik kljub sporočeni spremembi naslova dopis z dne 30. 7. 2010 o še ne prejeti odpovedi naročniškega razmerja stranki z interesom poslal na njen stari naslov (ob tem sodišče še pripominja, da tudi ni izkazano, da bi stranka z interesom ta dopis prejela). Iz zapisnika ustne obravnave pa tudi ne izhaja, da bi stranka z interesom priznala prejemanje računov na stari naslov (in zato posledično tudi dopis z dne 30. 7. 2010), kot to zatrjuje tožnik. Spremljanje ažurnosti plačevanja obveznosti svojih končnih uporabnikov pa ne narekuje operaterju zgolj načelo skrbnosti dobrega gospodarja, temveč tudi sama naročniška pogodba, ki mora med drugim vsebovati tudi določbo o postopkih v primeru neplačevanja storitev (85. člen ZEKom).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.