Jedro

Ker je spor o veljavnosti sklepov etažnih lastnikov mogoče rešiti le za vse etažne lastnike na enak način, bi moral tožnik tožbo naperiti zoper preostale etažne lastnike kot nujne enotne sospornike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep (II. in III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti vseh sklepov sprejetih na zborih etažnih lastnikov (na prvem zboru 13. 6. 2005, drugem zboru 15. 9. 2005, tretjem zboru 7.12.2005, izrednem zboru 18.1.2006 in četrtem sestanku ponovljenega zbora etažnih lastnikov 22. 5. 2006). Podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev prej navedenih sklepov, pa je zavrnilo. V I. točki izreka je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za izločitev sodnice zavrglo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni izkazal pravnega interesa za vloženo tožbo. V vlogi z dne 14.12.2012 je namreč obširno navedel vse račune, ki niso bili predmet pravde v zadevi 70/2010 in so bili izdani kasneje, predložil je tudi opomin pred tožbo z dne 11.6.2012, kar predstavlja grožnjo toženke s tožbo, če računov ne bo plačal. Tožnik navedenih računov ni plačal, saj so sprejeti v nasprotju s pozitivnimi predpisi (brez zakonsko predpisane večine), zato je tožena stranka zoper tožnika vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine VL 209904/2012. Ker je tožnik svoj pravni interes za tožbo natančno pojasnil v vlogi z dne 14.12.2012 (II. točka stran 2, 2. in 3. odstavek na strani 3, VIII. točka na strani 7, 3. odstavek na strani 8), je odločitev o zavrženju tožbe napačna. Poleg tega je sodišče prekršilo določilo 12. člena ZPP, saj tožniku, ki v pravdi nastopa kot laik, v pozivu na popravo tožbe dne 11.4.2011 ni ponudilo razlage, kaj pravni interes pomeni in obsega. Ob ustreznem pouku bi bila tožnikova opredelitev pravnega interesa ustreznejša, poleg tega tožnik tudi na sestavine ugotovitvene tožbe ni bil opozorjen. Prav tako sodišče tožnika ni opozorilo, da ima pravico odgovora na vlogo tožene stranke na red. list. št. 23. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti vseh sklepov, ki so bili sprejeti na zborih etažnih lastnikov dne 13. 6. 2005, 15. 9. 2005, 7.12.2005, 18.1.2006 in 22. 5. 2006 (vsebina sprejetih sklepov je razvidna iz tožbenega zahtevka). Zatrjuje, da na zborih dne 13. 6. 2005, 15. 9.2005, 7.12. 2005 in 18.1.2006 ni bil podan zakonsko določen kvorum solastnikov za odločanje. Pri sprejetju sklepa o plačilu dela predsednika nadzornega odbora M. B., ki je bil sprejet na ponovljenem zboru etažnih lastnikov 11.5.2006, pa ni bilo spoštovano zakonsko določilo, da se na ponovljenem zboru ne sme odločati o predlogih, ki niso bili predlagani na neuspelem zboru. Prav tako zapisniki na vseh petih naštetih zborih niso bili overovljeni s strani dveh etažnih lastnikov, kot to določa zakon. Tožnik zatrjuje, da so zato nični vsi sprejeti sklepi ter navaja, da je njegov pravni interes podan, ker so bili med drugim na navedenih zborih sprejeti sklepi, ki imajo zanj finančne posledice, in sicer so to sklepi, s katerimi je bilo odločeno o plačilu za delo predsednika nadzornega odbora, kar tožena stranka tožniku mesečno zaračunava pod postavko 005, odvetniški stroški pod postavko 751, ter postavki zbiranje sredstev 960, 961. 6. Tožnik je vložil ničnostno tožbo oziroma s podrejenim zahtevkom izpodbojno tožbo zoper upravnika večstanovanjske stavbe. S tožbo zahteva ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepov etažnih lastnikov, na podlagi katerih upravnik od njega terja določene stroške, in sicer stroške po obračunskih postavkah 005, 751, 960, 961. Ker je spor o veljavnosti sklepov etažnih lastnikov mogoče rešiti le za vse etažne lastnike na enak način, bi moral tožnik tožbo naperiti zoper preostale etažne lastnike kot nujne enotne sospornike (196. člen ZPP). Tožnik pa je tožbo vložil zoper upravnika, ki ni član skupnosti etažnih lastnikov. Upravnik namreč ni stranka dogovorov, ki jih v zvezi z upravljanjem sprejemajo etažni lastniki, temveč sprejete sklepe etažnih lastnikov zgolj izvršuje in zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen SPZ in 50. člen SZ-1). Torej stvarna pasivna legitimacija toženca ni podana. Kot to določa prvi odstavek 34. člena SZ-1, so etažni lastniki tisti, ki odločajo o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe, in sicer bodisi s podpisovanjem listine, bodisi na zboru lastnikov. Ker so za sprejem sklepov, katerih veljavnost napada tožnik, pristojni etažni lastniki in ne upravnik, je tožnik v tem primeru tožil napačno stranko. Ugotovljena materialnopravna nesklepčnost zahtevka, ki je tožnik (razen s subjektivno spremembo tožbe do konca glavne obravnave ob izpolnjenem pogoju iz drugega odstavka 187. člena ZPP) ne more več odpraviti, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP, terja zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

7. Pritožbeni očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi 12. člena ZPP, in sicer da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika ob pozivu na dopolnitev tožbe ZPP ustrezneje poučiti, kaj pomeni pravni interes, ni utemeljen. Tožnik namreč s postavljenima primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom, kot ju je uveljavljal, že zaradi zgrešene pasivne legitimacije ne more uspeti (1), obstoječa zakonska ureditev pa ne predvideva vložitve ugotovitvene tožbe na ničnost sklepov etažnih lastnikov zoper upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov. SPZ v 100. členu sicer določa, da ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, vendar pa podana trditvena podlaga ne omogoča zaključka o upravnikovem vznemirjanju tožnikove solastnine z zaračunavanjem stroškov po postavkah 005, 751, 960, 961, saj ima upravnik zakonsko pooblastilo za izvrševanje sklepov etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ). SPZ v 100. členu podeli solastniku aktivno legitimacijo, za razmerja med njimi pa ne SPZ ne SZ takih tožb ne določajo. Zato mora tožnik tožiti v taki pravdi solastnike ali v nepravdnem postopku doseči drugačno odločitev med solastniki. Ko pa ni zadovoljen z delom upravnika, pa lahko doseže njegovo zamenjavo.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče tožnika ni opozorilo, da ima pravico odgovora na vlogo tožene stranke na red. list. št. 23. Kot izhaja iz zapisnika na glavni obravnavi dne 30.1.2013, je tožnik, potem ko je tožena stranka svojo vlogo prebrala, nanjo ustno odgovoril na naroku. Zato tožnikova pravica do izjave ni bila prekršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje ugotovitveno tožbo zavrglo. Kljub temu da materialnopravna nesklepčnost primarnega tožbenega zahtevka terja zavrnitev primarnega zahtevka (in ne zavrženja tožbe), pa pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP v izrek izpodbijane sodbe v tem delu ni poseglo (2). Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

10. Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je izrek o stroških odpadel. (1) Glej tudi A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 154, točka 20.„ nemška sodna praksa zaradi ekonomičnosti in pospešitve dopušča, da v tistih primerih, ko je očitno, da zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, sodišče zahtevek zavrne, ne da bi predhodno razčistilo vprašanje, ali tožnik sploh ima pravni interes za vložitev te tožbe.“

(2) J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran: 489.