Jedro

Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožnici od davčne osnove 100.000,00 EUR odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) po stopnji 2% v znesku 2.000,00 EUR. Odmerjen davek je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 12. 2. 2016 vložila napoved za odmero DPN na podlagi prodajne pogodbe sklenjene 10. 2. 2016, s katero je prodala stanovanjsko hišo v Novi Gorici na naslovu ..., na zemljišču k.o. ..., parc. št. ..., ID znak ... (v nadaljevanju predmetna nepremičnina) za kupnino 200.000,00 EUR. DPN je bil odmerjen na podlagi 1. člena in 3. člena ter v skladu z 8. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za plačilo tega davka prodajalec nepremičnine. Davčna osnova za odmero davka za tožnico (kot solastnico do 1/2 predmetne nepremičnine) znaša 100.000,00 EUR, pri čemer je davčni organ kot davčno osnovo upošteval ceno nepremičnine, navedeno v predhodno citirani prodajni pogodbi v znesku 200.000,00 EUR. V skladu z 9. členom ZDPN-2 znaša davčna stopnja 2%. Odmerjeni DPN pa znaša 2.000,00 EUR.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja. Predmetni DPN je bil tožnici odmerjen na podlagi njene napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložila davčnemu organu skupaj s prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino z dne 10. 2. 2016. Tožnica prvenstveno ugovarja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Pritožbeni organ se ne strinja in navaja, da je res bil dvakrat obdavčen promet z isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnica sklenila s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnica sklenila 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek.

3. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na druge davčne postopke (tožničini zahtevki za vračilo plačanega DPN za predmetno nepremičnino oz. uveljavljanje spremenjenih okoliščin) pa pojasnjuje, da gre za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožničini davčni obveznosti na podlagi 10. 2. 2016 sklenjene prodajne pogodbe za predmetno nepremičnino. Gre za povsem drug ugotovitveni in dokazni postopek. Napotek iz sodbe Upravnega sodišče RS št. I U 1484/2015 z dne 17. 7. 2016, s katero je sodišče odločalo o izkazanosti spremenjenih okoliščin v zadevi vračila DPN, ki ga je tožnica plačala leta 2009, pa je treba razumeti kot uveljavljanje novega dejstva in novega dejanskega stanja v postopku uveljavljanja pravice do vračila DPN, plačanega leta 2009. Sporno ni namreč bilo plačilo DPN v zvezi z odsvojitvijo predmetne nepremičnine v letu 2016, marveč plačilo DPN v zvezi z odsvojitvijo predmetne nepremičnine v letu 2009. Slednje pa je lahko predmet uveljavljanja pravnega interesa tožnice z ustreznimi pravnimi postopki na način in v rokih, ki jih določa davčna zakonodaja. Glede na navedeno, davčni organ ni napačno ugotovil dejanskega stanja in tudi ni kršil materialnih in procesnih predpisov.

4. Tožnica v tožbi ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Dne 10. 2. 2016 sklenila prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino in toženki 12. 2. 2016 predložila napoved za odmero DPN, na podlagi katere je toženka izdala izpodbijano odločbo z izrekom, ki ga navaja. Odmerjeni DPN v višini 2.000,00 EUR je plačala 18. 2. 2016, enako kot tudi drug solastnik predmetne nepremičnine, D.D. Toženka pa je spregledala, da je bil tožnici DPN za isto nepremičnino že odmerjen in ga je tudi že plačala 2. 12. 2009 in sicer v znesku 4.000,00 EUR na podlagi odločbe davčnega organa DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) z dne 2. 12. 2009. 5. Tožnica je 1. 12. 2009 v notarski pisarni notarja Edvarda Sivca v Tolminu sklenila prodajno pogodbo SV-966/2009 za predmetno nepremičnino. Stranke te pogodbe so bile: tožnica in D.D. kot prodajalca ter podjetje A. d.o.o. iz Nove Gorice kot kupec. Na podlagi sklenjene prodajne pogodbe ter po odmeri davka sta tožnica in D.D. 2. 12. 2009 plačala DPN, in vsak v znesku 4.000,00 EUR. Kupec kupnine do pogodbeno določenega roka ni plačal celotne kupnine. Tudi v naknadno danem roku kupec ni poravnal celotne kupnine, kar izhaja iz notarskega zapisnika notarke E.E. SV 736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje tudi dogovor z dne 10. 6. 2011. Posledično je bila predmetna prodajna pogodba skladno z dogovorom pogodbenih strank 10. 6. 2011 sporazumno razvezana že pred prenosom lastninske pravice na predmetni nepremičnini na kupca. Poleg tega je bil kupec 10. 4. 2012 skladno z drugim odstavkom 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pozvan na plačilo v dodatnem roku 7 dni. Ker celotne kupnine niti v dodatnem roku ni plačal, je bila prodajna pogodba, sklenjena 1. 12. 2009, skladno s tretjim odstavkom 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ razvezana že po samem zakonu.

6. Na podlagi 7. alineje prvega odstavka 10. člena ZDPN-2 se davek ne plačuje od prenosa nepremičnin pri razdrtju pogodbe o prenosu nepremičnin, kar bi morala toženka upoštevati pri izdaji izpodbijane odločbe. Tožnica in solastnik predmetne nepremičnine, D.D. sta tako DPN od prodaje predmetne nepremičnine (z ID oznako ...) na podlagi izpodbijane odločbe in odločbe DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) z dne 2. 12. 2009, plačala dvakrat. Če bi bila predmetna nepremičnina že prvotno uspešno prodana (leta 2009), je ne bi mogla tožnica ponovno prodati tudi v letu 2016. DPN, ki je bil tožnici odmerjen leta 2009 in ga je tudi plačala, pa ji nikoli ni bil vrnjen. Tako je toženka nezakonito odmerila in zadržala plačan DPN od prometa predmetne nepremičnine (z ID oznako ...) v letu 2009, kar je v nasprotju z določili ZDPN-2. Napačno je stališče toženke, da ne gre za dvakratno plačilo DPN, ker ni bil obdavčen isti pravni posel. Po mnenju tožnice je toženka napačno razlagala določbe ZDPN-2, saj je takšna razlaga preozka in v nasprotju z namenom tega zakona.

7. Izpodbijana odločba napačno temelji na 1. členu in 3. členu ZDPN-2, ki ju navaja. Med strankama ni sporno, da dvakratna obdavčitev istega pravnega posla z istim davkom predstavlja kršitev materialnega prava. Toženka pa je v predmetni zadevi napačno zaključila, da takšen dejanski stan v obravnavani zadevi ni podan in ni upoštevala dejstva, da je bila prodajna pogodba, sklenjena 1. 12. 2009, sporazumno razvezana še pred prenosom nepremičnine na kupca, zaradi česar bi morala pri odločanju uporabiti določbo 7. alineje prvega odstavka 10. člena in prvi odstavek 16. člena ZDPN-2, ki ju navaja. Teh določb pa toženka ni uporabila, zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1484/2015-10 z dne 12. 7. 2016, katere vsebino navaja. Tudi napotek sodišča iz navedene sodbe toženka razlaga preozko, kar obrazloži. 8. Tožnica ugovarja, da se lahko v skladu z zakonom istemu davčnemu zavezancu (v danem primeru prodajalcu) davek od prodaje nepremičnine odmeri in plača le enkrat. Glede na navedeno, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa je potrebno tudi materialno pravo pravilno uporabiti. Podana je kršitev načela zakonitosti v davčnih zadevah, kršitev varstva javne koristi in pravne varnosti davčnih zavezancev. Kršeno je načelo materialne resnice v davčnih zadevah. Tožnica meni, da so podani pogoji za odločanje sodišča po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v sporu polne jurisdikcije, kar obrazloži. 9. Toženka ni upoštevala, da je bil tožnici DPN od prometa predmetne nepremičnine že odmerjen in plačan. Skladno z določbo prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 bi toženka morala plačani DPN v letu 2009 v višini 4.000,00 EUR tožnici vrnit, saj je bila prodajna pogodba sporazumno razvezana, preden je bi opravljen prenos predmetne nepremičnine na pridobitelja. Toženka je z navedenimi podatki tudi razpolagala. Da je prišlo do sporazumnega razdrtja prodajne pogodbe, izhaja iz notarskega zapisnika notarke E.E. iz Nove Gorice SV 736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje dogovor z dne 10. 6. 2011. Da je tožnica plačala DPN po odmerni odločbi DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) z dne 2. 12. 2009 v višini 4.000,00 EUR, pa med strankama tudi ni sporno.

10. Tožnica je v skladu s prvim odstavkom 99. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) upravičena tudi do zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega DPN po 0,00247% dnevni obrestni meri od dneva neupravičenega plačila, 18. 2. 2016 dalje do plačila. V primeru neupravičeno nevrnjenega DPN pa od 19. 4. 2014 dalje (glede na odločbo DT 4236-1063/2009 (11021-03) z dne 19. 3. 2014) do plačila.

11. Sodišču tožnica predlaga, da skladno s prvim odstavkom 65. členom ZUS-1 v zadevi meritorno odloči, v skladu s tožničinimi zahtevki, razvidnimi na straneh 5 in 6 tožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožnici prisodi stroške postopka, ki jih priglaša, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da je enako dejansko in pravno stanje kot je podano v predmetni zadevi podano tudi pri solastniku predmetne nepremičnine, D.D. V zvezi s slednjim pa se upravni spor pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 24/2017. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba davčnega organa, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

15. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je toženka pravilno in zakonito tožnici odmerila DPN v višini 2.000,00 EUR na podlagi njene napovedi 12. 2. 2016, ki ji je predložila skupaj s prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino, sklenjeno dne 10. 2. 2016. Sodišče je v tej zadevi presojalo zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, to je odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 4236-5122/2016-2 (11-130-01) z dne 16. 2. 2016. Med strankama v predmetni zadevi ni sporno, da je tožnica davčnemu organu predložila prodajno pogodbo, s katero je 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. za kupnino 200.000,00 EUR in 12. 2. 2016 vložila napoved za odmero DPN. Davčni organ je tožnici v skladu z njeno napovedjo odmeril DPN od prodaje predmetne nepremičnine v višini 2.000,00 EUR, kar predstavlja 2% od od prodajne cene nepremičnine, ki je bila v danem primeru 200.000,00 EUR. Pri tem je kot davčno osnovo za odmero DPN upošteval ceno predmetne nepremičnine, ki jo je tožnica navedla v prodajni pogodbi z dne 16. 2. 2016 in med strankama ni sporna. Svojo odmero je davčni organ pravilno utemeljil na podlagi določb 3. člena in 5. člena ZDPN-2, ki ju je tudi pravilno uporabil. 16. Tožnica v predmetnem postopku prvenstveno ugovarja, da ji je bil DPN od prodaje predmetne nepremičnine nezakonito in nepravilno odmerjen, ker je od odsvojitve te nepremičnine že plačala DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Med strankama ni sporno, da dvakratna obdavčitev istega pravnega posla z istim davkom predstavlja kršitev materialnega prava. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ bi bil dvakrat obdavčen promet z isto nepremičnino le v primeru, če bi šlo za isti posel, vendar tudi po presoji sodišča iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da ne gre za isti pravni posel. Za dvakratno obdavčitev bi tudi po presoji sodišča šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako. Kot to tožnica sama navaja v tožbi, je 1. 12. 2009 sklenila prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino in jo prodala podjetju A. d.o.o. iz Nove Gorice. V zvezi s predhodno navedenim poslom je plačala DPN po odmerni odločbi DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) z dne 2. 12. 2009 v višini 4.000,00 EUR. Obravnavani DPN pa je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca, razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako tudi po presoji sodišča ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla. Dejansko in pravno stanje za odmero predmetnega DPN v letu 2016 tudi po presoji sodišča ni isto kot je bilo pri odsvojitvi predmetne nepremičnine v letu 2009. Tudi po mnenju sodišča je obravnavana odsvojitev predmetne nepremičnine (v letu 2016) drug davčni dogodek, kot je to bila odsvojitev predmetne nepremičnine v letu 2009. Po presoji sodišča je neutemeljen tožničin očitek, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno in da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da toženka napačno razlaga določbe ZDPN-2. 17. Po drugi strani pa se tožnica sklicuje na 7. alinejo prvega odstavka 10. člena ZDPN-2, ki ureja oprostitve plačila davka (DPN) med drugim tudi v primeru, razdrtja pogodbe o prenosu nepremičnine. Tožnica navaja, da je DPN v zvezi z odsvojitvijo predmetne nepremičnine plačala že leta 2009 in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, s katero je predmetno nepremičnino prodala podjetju A. d.o.o. iz Nove Gorice. Ta prodajna pogodba je bila skladno z dogovorom pogodbenih strank 10. 6. 2011, sporazumno razvezana pred prenosom lastninske pravice na kupca. Skladno s tretjim odstavkom 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ pa je bila tudi razvezana po samem zakonu. Kljub razvezi navedene prodajne pogodbe pa tožnici plačan DPN ni bil vrnjen, kljub večkratnim tožničinim zahtevam za vračilo DPN. S tem v zvezi sodišče pripominja, da je glede tožničinih navedb, ki se nanašajo na druge davčne postopke (zahteve tožnice za vračilo plačanega DPN za predmetno nepremičnino) tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da gre v teh primerih za ločene davčne postopke. Tudi po presoji sodišča je glede na tožničine ugovore sporno plačilo DPN v letu 2009. Dejstvo je, da je tožnica po razvezi prodajne pogodbe, ki jo je za predmetno nepremičnino sklenila z dne 1. 12. 2009, s prodajno pogodbo, ki jo je sklenila 12. 2. 2016 to nepremičnino prodala drugemu kupcu in sicer B.B. in C.C. To pa po presoji sodišča predstavlja novo dejstvo in novo dejansko stanje v postopku uveljavljanja pravice do vračila DPN, plačanega leta 2009. Slednje pa je, kot je to tožnici pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ, lahko predmet uveljavljanja pravnega interesa tožnice z ustreznimi pravnimi postopki in na način in v rokih, ki jih določa davčna zakonodaja.

18. Po povedanem je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovljeno. Prav tako istemu davčnemu zavezancu DPN od prodaje iste nepremičnine ni bil odmerjen dvakrat, saj v obravnavani zadevi (prodaja predmetne nepremičnine v letu 2016) ni bilo podano enako dejansko in pravno stanje, kot je bilo pri prodaji iste nepremičnine v letu 2009. 19. Tožbeni ugovori, da je v zadevi podana kršitev načela zakonitosti v davčnih zadevah, kršitev varstva javne koristi in pravne varnosti davčnih zavezancev so nesubstancirani.

20. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo očitanih nepravilnosti, kakor tudi ne nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

22. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.