Jedro

Do nesreče je prišlo izključno zaradi nepravilnega in malomarnega ravnanja tožnika samega, ki je vedel, v kakšnem stanju je (delno porušen) oder pod balkonom, pa je kljub temu (kot tudi brez navodila in vedenja delodajalca) splezal nanj in na njem po navodilih kleparja izvajal meritve. Krivdna odškodninska odgovornost prve toženke tako ni podana.

Objektivna odškodninska odgovornost niti ne more biti podana, če stvar ali dejavnost postane nevarna šele zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku plačati 30.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženkama stroške postopka, in sicer prvi toženki v znesku 2.909,15 EUR, drugi toženki pa v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v sodbi ni opredelilo glede tega, da je bilo delo, ki ga je prva toženka opravljala na objektu, predhodno delu kleparja in je bilo zanj bistveno. Tožnik je zatrjeval delo pa navodilih delodajalca. To je dokazal s tem, ko je izpovedal, da je teraso zaključil dan pred nesrečo, na dan nesreče pa mu je klepar rekel, da dela ni v redu opravil in da mora to popraviti. Pojasnil je, da ko direktorja ni zraven, mora on narediti vse za električarje, vodovodarje, kleparje in ostale, ki so odvisni od pravilnosti izvedenih del prve toženke. V odsotnosti direktorja je tožnik zadolžen, da vse zaključi in za to ne potrebuje izrecnih navodil delodajalca. Poudarja, da je bilo njegovo ravnanje, ko je želel kleparju pomagati in popraviti svoje delo, skladno z navodili delodajalca. Dejstvo, da je direktor odredil, da se del odra premakne stran, kaže na malomarnost delodajalca, ki bi moral in mogel vedeti, da bo moral pravilnost izvedbe del potrditi tudi klepar. Navedba toženk, da so bila dela že zaključena, je nedokazana. Vzrok za tožnikov padec je bilo stanje odra, ki je bil nepravilno postavljen, za kar odgovarja delodajalec. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da bi meritve lahko opravljal z balkona. Izpovedal je namreč, da to ni bilo mogoče. Navaja še, da bi moral delodajalec zagotoviti ustrezno zaščitno opremo in da je bil oder v stanju, v katerem je bil zaradi njegove delne porušitve, nevarna stvar, zato je poleg krivdne podana tudi objektivna odgovornost.

3.Prva toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je je utrpel pri padcu z gradbenega odra. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da v tej zadevi ni podana ne krivdna ne objektivna odškodninska odgovornost (prvi in drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ) prve toženke kot tožnikovega delodajalca za škodo, ki jo je tožnik utrpel v tem padcu oziroma v zvezi z njim. Posledično je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženki (torej tudi zoper drugo toženko kot zavarovalnico, pri kateri je imela prva toženka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti).

6.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da prva toženka oziroma njen direktor tožniku ni naročil, da naj dne 2. 10. 2019 opravlja kakršnakoli dela na delno porušenem gradbenem odru, na katerem so se nahajali daljši leseni nepritrjeni plohi, ki so viseli čez rob odra (tožnik je zaradi lastne nepazljivosti stopil na del ploha, ki je visel čez rob odra, tako da se je ta nagnil, tožnik pa je posledično padel na tla). Pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožniku takšno delo odrejeno, je neutemeljeno. Nenazadnje tožnik v pritožbi priznava (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je z deli na balkonu (zaradi katerih je bil še dan pred škodnim dogodkom tam nesporno pravilno postavljen gradbeni oder) zaključil že dan pred nesrečo, kar potrjujejo tudi izvedeni dokazi in tožnikove tožbene trditve, da ni bilo predvideno, da se bo oder tam še naprej uporabljal. Prav zato je direktor prve toženke odredil, da se ta oder poruši in prestavi drugam, kar je tožnik vedel, saj ga je skupaj z direktorjem in še enim delavcem tudi delno porušil. Gradbeni oder, iz katerega je tožnik padel, tako ni bil več namenjen delom na tistem delu hiše, zato je bil v fazi rušenja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, ker ni zagotovila ustreznega oziroma pravilno postavljenega odra. Njen direktor je bil namreč utemeljeno prepričan, da ta zaradi zaključenih del tam ne bo več potreben.

7.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je direktor prve toženke tožniku za dan, v katerem je nato prišlo do škodnega dogodka, odredil, da dokonča fasado okrog vhodnih vrat (ki so se nahajala na drugi strani hiše kot balkon in delno porušen gradbeni oder) in da do konca poruši ta gradbeni oder. Direktor torej tožniku ni naročil, da dne 2. 10. 2019 opravlja kakršnakoli dela na balkonu, še posebej pa ne, da pri delu uporablja porušen gradbeni oder, ki kot rečeno, za tožniku odrejena dela tega dne tudi ni bil potreben. Nenazadnje tožnik v pritožbi navaja, da mu je klepar (ki ga je naročil lastnik objekta in s prvo toženko ni sodeloval), ki je tega dne prišel na objekt (in torej ne direktor), rekel, da naj dela na balkonu ne bi v redu opravil in da bo moral to popraviti. Tudi v tožbi je tožnik navajal, da je stopil na gradbeni oder na prošnjo kleparja za pomoč pri meritvah. Tožnik se je tako samoiniciativno odločil pomagati kleparju na način, da na delno porušenem gradbenem odru opravi meritve.

8.Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je v odsotnosti direktorja (ta je bil na dan škodnega dogodka na drugem delovišču) on zadolžen, da zaključi oziroma naredi vse za električarje, vodovodarje, kleparje in ostale, ki so odvisni od pravilnosti izvedenih del prve toženke, ter da za to ni potreboval posebnih in izrecnih navodil prve toženke, kot to sedaj navaja v pritožbi. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (oziroma od prve pripravljalne vloge dalje) je namreč tožnik zatrjeval, da mu je direktor prve toženke izrecno odredil, da se povzpne na delno porušen oder, da kleparju pomaga pri meritvah (česar pa ni dokazal, saj direktor niti ni bil seznanjen s tem, da je imel klepar pripombe na izvedeno delo). Tovrstne pritožbene navedbe zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik je sicer izpovedal, da o manjših popravilih oziroma manjših delih, ko je prišel električar, vodovodar, niso obveščali direktorja, a izpoved stranke ne more nadomestiti njenih pomanjkljivih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Vendar pa tudi če bi bile navedene pritožbene trditve resnične, te ne bi vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je bil tožnik seznanjen s stanjem odra (saj je sodeloval pri njegovi razstavitvi), zato bi moral in mogel ogled in meritve balkona opraviti na drug - varen način.

9.Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi direktorja prve toženke in priče A. A. (kleparja) ugotovilo, da bi tožnik meritve, ki jih je na dan škodnega dogodka opravljal na prošnjo kleparja, lahko opravil tudi na samem balkonu, na katerega bi lahko prišel po notranjih stopnicah, ali pa bi (glede na tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da slednje ni bilo mogoče) s pomočjo A. A. lesene plohe, ki so bili položeni na preostanek odra, spravil dol z odra preden je stopil nanj, s čimer bi preprečil nezgodo, oziroma bi poklical nadrejenega - direktorja in mu pojasnil situacijo ter tako s pomočjo drugih sestavil nazaj oder pod balkonom na način, kot je bil pred delno rušitvijo.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da prva toženka tožniku ni zagotovila ustrezne varovalne opreme. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil oder, iz katerega je padel tožnik, visok 1,80 metra. V skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih1 pa morajo biti delovna mesta, s katerih obstaja možnost padcev v globino, zavarovana proti padcu v globino nad višino 2 metrov od tal (priloga IV, C, točka 6.3.1.). Zato prva toženka gradbenega odra, s katerega je tožnik padel, ni bila dolžna zavarovati z ograjo, prav tako tožnik na tej višini ni potreboval varnostnega pasu, zato ni podano zatrjevano nedopustno ravnanje prve toženke. Tudi sicer pa mora delodajalec zagotavljati delovno - varovalno opremo za predvidena, odrejena dela, v konkretnem primeru pa se je tožnik povzpel na oder, ki niti ni bil več namenjen nadaljnjemu delu, temveč rušenju, s čimer je bil tožnik seznanjen. Še več, tožniku je bilo s strani delodajalca naročeno, naj ga do konca poruši.

11.Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo izključno zaradi nepravilnega in malomarnega ravnanja tožnika samega, ki je vedel, v kakšnem stanju je (delno porušen) oder pod balkonom, pa je kljub temu (kot tudi brez navodila in vedenja delodajalca) splezal nanj in na njem po navodilih kleparja izvajal meritve. Krivdna odškodninska odgovornost prve toženke tako ni podana.

12.Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bil oder v stanju, v katerem je bil na dan škodnega dogodka, nevarna stvar, zaradi česar naj bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke (150. člen OZ). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, obravnavani škodni dogodek ni bil posledica opravljanja nevarne dejavnosti (gradbeni oder na višini 1,8 metra sam po sebi tudi sicer ne predstavlja nevarne stvari, delo na njem pa ne nevarne dejavnosti), pač pa je bil škodni dogodek posledica izključno tožnikovega samovoljnega, nepravilnega in neskrbnega ravnanja, ki ga prva toženka tudi ni mogla pričakovati. Objektivna odškodninska odgovornost pa niti ne more biti podana, če stvar ali dejavnost postane nevarna šele zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanca.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi sicer pa tožnik s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je bilo delo, ki ga je na objektu opravljala prva toženka, predhodno in bistveno za delo kleparja, dejansko uveljavlja kršitev iz 8. točke navedenega zakonskega določila, ki pa prav tako ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, pri čemer te v pritožbi zatrjevane okoliščine tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, kot izhaja iz že obrazloženega, pa tudi sicer ni bistvena za odločitev v tej zadevi.

14.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti prvi toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvi toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 653,31 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 83/2005.

Zveza: