Jedro

Poslovodstvo družb v koncernu na eni strani ter reprezentativni sindikati, sveti delavcev in delavski zaupniki na drugi strani so sklenili Dogovor zaradi ublažitve posledic gospodarske krize. Vsebina Dogovora, po kateri se je delavcem v letu 2012 ustrezno znižala plača, ter zmanjšal letni dopust in regres, se je nanašala tudi na tožnika, čeprav sindikat, katerega član je bil v spornem času, ni bil podpisnik Dogovora. Zato tožnik v tem individualnem delovnem sporu neutemeljeno zahteva od svojega delodajalca odmero takšne dolžine letnega dopusta, kot ga je imel pred sklenitvijo Dogovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sprememba obvestila o odmeri letnega dopusta št. ... z dne 31. 5. 2012 (I/1 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da tožniku za leto 2012 pripada 33 dni letnega dopusta (I/2 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za mesec maj 2012 v znesku 90,00 EUR in od tako obračunane razlike odvesti ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter nato tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila (I/3 točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I/4 točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper prvotoženo stranko A. d.o.o. (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 93,51 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Sklicuje se na zmotno stališče sodišča, da pomeni Dogovor z dne 29. 5. 2012 o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu B. (v nadaljevanju: Dogovor) spremembo kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa. Meni, da je bil postopek spreminjanja kolektivne pogodbe kršen, saj Sindikat C. kot reprezentativni sindikat in katerega član je bil tožnik, pri spremembi kolektivne pogodbe ni sodeloval. Toženi stranki spremembe kolektivne pogodbe nista prerekali. V tej zvezi tudi nista dokazali, da je bil navedeni sindikat o postopku spremembe sploh obveščen. V kolikor bi se sprejelo stališče, da ima Dogovor naravo spremembe kolektivne pogodbe, bosta lahko toženi stranki v bodoče ravnali v škodo pravic delavcev, ki so opredeljene v kolektivni pogodbi. V zadevi gre tudi za kršitev načela pravne varnosti. Toženi stranki sta protipravno posegli v tožnikove pravice glede plače, znižanja regresa in odmere letnega dopusta za leto 2012. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je glede odločitve o zavrženju tožbe zoper prvotoženo stranko ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje (zaradi ugotovitve, da prvotožena stranka ni tožnikov delodajalec) zavrniti tožbene zahtevke zoper to stranko, saj gre pri presoji legitimacije stranke v sporu za materialno pravno vprašanje. Vendar pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni poseglo, saj bi s tem ravnalo v škodo tožnika, ki se je zoper sodbo edini pritožil (559. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da so poslovodstvo družb v koncernu B. na eni strani ter reprezentativni sindikati, sveti delavcev in delavski zaupniki na drugi strani sklenili Dogovor zaradi ublažitve posledic gospodarske krize, s katerim se je delavcem za leto 2012 zmanjšalo število dni letnega dopusta, znižal regres za letni dopust za to leto, od 1. 5. 2012 pa se je znižala tudi plača delavcev in sicer v konkretnem odstotku od količnika plače 1,80 do 3,73. Sodišče prve stopnje je v kolektivnem sporu presojalo zakonitost Dogovora, ki ga je zoper udeleženca (v tožnikovem sporu sta to toženi stranki) sprožil Sindikat C.. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. X Pd 879/2012 z dne 22. 2. 2013 zavrnilo predlog, da Dogovor ni zakonit in da nima pravnih učinkov tudi po datumu 28. 5. 2012. Poleg tega je ugotovilo, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe, saj je bil sklenjen v pisni obliki, nanašal pa se je na delovne pogoje zaposlenih delavcev. Iz sodbe izhaja odločilno dejstvo, da za veljavnost Dogovora ni pomembno, če ga ni podpisal Sindikat C., katerega član je tožnik, saj so Dogovor v večini sklenili reprezentativni sindikati pri toženi stranki, zaradi česar njegova vsebina velja za vse zaposlene delavce v koncernu Slovenskih železniških družb, v kar je potrebno šteti tudi obe toženi stranki.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je tožnik upravičen do prejemkov in pravic iz delovnega razmerja, ki jih posebej uveljavlja v tem sporu. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da se je vsebina Dogovora, po kateri se je delavcem v letu 2012 ustrezno znižala plača, odmera letnega dopusta in regres, nanašala tudi na tožnika, čeprav Sindikat C., katerega član je bil v spornem času, ni bil podpisnik Dogovora. To pomeni, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu neutemeljeno zahteva od svojega delodajalca odmero takšne dolžine letnega dopusta, kot ga je imel pred sklenitvijo Dogovora.

Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnik neutemeljeno zahteva od svojega delodajalca plačilo razlike v plači za mesec maj 2012, saj se mu plača za ta mesec ni znižala. Tožnik je namreč kot pomožni delavec imel v pogodbi o zaposlitvi določen količnik plače 1,80, takšen količnik pa ni bil predmet Dogovora. Po Dogovoru so se znižale plače samo tistim delavcem, ki so imeli količnik plače od 1,89 do 373. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).