Jedro

Sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je tožnica svoje trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe dokazala, temveč presoja le, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Šele v primeru, če ugotovi, da je verjetnost terjatve izkazana, ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe zadošča ugotovitev, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, in zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in napačno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da je tožena stranka pravočasno podala izredno odpoved. Stališče, da je datum na sklepu odpovedi odločilen za ugotavljanje resne namere delodajalca, je materialnopravno zmotno. Res je sodna praksa, ki jo navaja sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zavzela takšno stališče, vendar pa gre opozoriti, da se je dosedanja sodna praksa ukvarjala z vprašanjem pravočasnosti z vidika vsakega posameznega konkretnega primeru. V tem v zvezi opozarja na povsem novo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1228/2008 (pravilno: opr. št. VIII Ips 242/2009) z dne 6. 4. 2010, da prične odpoved učinkovati šele z vročitvijo delavcu. Zato je mogoče kot dejanje delodajalca, ki je bilo storjeno najkasneje zadnji dan izteka roka za odpoved in izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, šteti npr.: priporočeno oddajo odpovedi na pošto oziroma vročitev odpovedi neposredno delavcu v prostorih delodajalca. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje, da je tožena stranka s sklepom, ki je bil datiran dne 21. 6. 2010, pravočasno izkazala dejansko resno namero za izredno odpoved, nepopolno in napačno ugotovljeno. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je nastopilo v tožbi zatrjevano zastaranje. Iz odpovedi z dne 21. 6. 2010 je jasno vidno, da je predmetni sklep pooblaščenec tožnice prejel 29. 6. 2010. Glede na to, da pooblaščenec tožnice vsak dan dviguje priporočeno pošto, je bila ta očitno oddana priporočeno na pošto šele 28. 6. 2010, zato je ta dan potrebno šteti za resno namero o podaji odpovedi. Tožena stranka se je najkasneje dne 24. 5. 2010 seznanila z vsemi razlogi za odpoved, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je izredna odpoved podana izven 30-dnevnega prekluzivnega roka. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Po določbi 272. člena in 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Tožnica je izkazala, da bi toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda in tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpela tožnica, v kolikor bi se štela, da tožnica ni več v delovnem razmerju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi (ZIZ – Ur. l. št. 51/98 in nadaljnji) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnica še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ob tem pa mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZIZ. Odločilno je, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Iz tožničin navedb v tožbi in predloženih listin izhaja, da je tožena stranka dne 21. 6. 2010 tožnici, zaposleni na delovnem mestu „policist – starejši policist“, na Policijskih postaji ..., PU ..., izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257/3 Kazenskem zakoniku in ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njo ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR je s sklepom zadržala učinkovanje izredne odpovedi do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. S sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 8. 2010, je drugostopenjski organ pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. Pritožbene navedbe, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 110. člena ZDR, še niso izkazane za verjetne. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 (A2) in Sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 8. 2010 (A3) izhaja, da je bila tožnica z obvestilom o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2009, v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, vabljena na zagovor v postopku izredne odpovedi, pri čemer je tožnica po svojem substitucijskem pooblaščenem odvetniku dne 18. 6. 2010 predložila tudi obširni pisni zagovor, o čemer je bila sestavljen zapisnik z dne 18. 6. 2010. Organ prve stopnje je na zahtevo tožnice v skladu s 1. odstavkom 84. člena ZDR o nameravani izredni odpovedi pisno obvestil tudi sindikat, katerega članica je tožnica, z dopisom z dne 18. 6. 2009. Na podlagi zagovora z dne 18. 6. 2010 je tožena stranka tožnici z dne 21. 6. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je pooblaščenec tožnice prejel dne 29. 6. 2010, kakor zatrjuje v pritožbi.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče o tem, kdaj prične teči prekluzivni, subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tek prekluzivnega roka je vezan na dejansko seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvo prekluzivnega roka pa je, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje, kdaj se lahko delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa je z njim seznanjen kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor delavca je lahko trenutek, ko delodajalec izve za razlog oziroma vse elemente očitane kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved (npr. odločba opr. št. VIII Ips 500/2008 z dne 21. 6. 2010), saj zagovor kot pravica delavca, da udejanji svojo pravico do obrambe, bolj namenjena temu, da lahko delavec predstavi svoje razloge, s katerimi bi dokazal, da odpoved ni utemeljena (da odpovedni razlog ni podan, da je nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu še mogoče), kar velja za konkretni primer. Tožnica je na zagovoru dne 18. 6. 2010 podala obširni pismen zagovor, ki ga je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi povzela in upoštevala. Po opravljenem zagovoru (18. 6. 2010) je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in pooblaščencu tožene stranke je bila izredna odpoved vročena 29. 6. 2010. Iz do sedaj predloženih listinskih dokazov v spisu je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica podala pisni zagovor dne 18. 6. 2010 in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 podana znotraj predpisanega prekluzivnega roka. Seznanitev z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje in šele v nadaljnjem postopku v tem individualnem delovnem sporu bo tožnica lahko dokazovala točnost svojih trditev, kdaj se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (ali ob zagovoru ali ko je zadevo odstopila v nadaljnjo preiskavo skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije). Iz trditev in k tožbi priloženih listinskih dokazov, pa še ne izhaja verjetnost navedb tožeče stranke, da je odpoved podana prepozno. Ob tem je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2010 in nadaljnji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožnica svoje trditve dokazala, temveč le, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Šele v primeru, če ugotovi, da je verjetnost izkazana, ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Po oceni pritožbenega sodišča tožnica še ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji, ali da bo terjatev zoper tožnico nastala v smislu 1. odstavka 272. člena ZIZ, zato na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. in 353. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tak pa ne razlogi, na katere mora paziti po uradi dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.