Jedro

Tožena stranka – rudnik, je v fazi zapiranja, do dokončnega zaprtja bo prišlo leta 2015. To je takšen resen razlog, da ima tožnik pravico do izplačila denarne rente v enkratni vsoti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba razveljavi v 1. točki izreka v 7. odst. 2. točke izreka v 8. odst. 2. točke izreka glede zavrnitve plačila mesečne rente v višini 434,83 EUR v 3. točki izreka in se zadeva v obsegu odločitve o plačilu rente tako po primarnem kot po podrednem zahtevku in glede plačila pravdnih stroškov,vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožbi zavrneta in sodba v preostalem, nerazveljavljenem delu (v 1., 2., 3., 4., 5., 6. odst. in v 8. odst. glede zavrnitve tožbenega zahtevka za glavnico 20.681,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 2. točke izreka), potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z odločbo z dne 19.11.2008 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se delni umik tožbe v znesku 5.841,93 EUR (prej 1,399.961,00 SIT) vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi ter, da se dovoli sprememba tožbe z dne 19.11.2008. S sodbo pa je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 265.996,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka (1. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 56.765,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz 1., 2., 3., 4., 5., in 6. odst. 2. točke izreka in mu od 1.11.2008 plačevati mesečno rento v znesku 250,72 EUR do 31.12.2022 in v znesku 282,78 EUR do 31.12.2032, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku do vsakega 5. dne v mesecu za zapadlo rento preteklega meseca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. do 7. odst. 2. točke izreka); kar je zahtevala tožeča stranka več (glavnico v višini 20.681,98 EUR in mesečno rento v višini 434,83 EUR ter zakonske zamudne obresti od zavrnjene glavnice), pa je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo (8. odst. 2. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 6.815,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

Tožnik stranka se pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa zadevo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka. Likvidacija tožene stranke že poteka in to po določbah Zakona o zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik. Zakon določa datum, ko bo tožena stranka prenehala pridobivati premog (2009) in leto, ko bo prenehala obstajati (2015). Obstoj posebnega zakona, s katerim država toženi stranki zagotavlja dodatno financiranje, kaže na očitno dejstvo, da tožena stranka že zdaj nima dovolj sredstev za poravnavo svojih obveznosti. Ni razloga za optimizem, da bo leta 2015 imela dovolj sredstev za poravnavo svojih obveznosti do upnikov in da bo prenehala obstajati na podlagi redne likvidacije. Ne strinja se s stališčem sodišča, da sodi njegova terjatev med terjatve, ki jih določa 2. alineja 1. odst. 8. čl. zakona. Tožnik ne sodi med socialne probleme, ki so nastali zaradi zmanjševanja proizvodnje in zapiranja rudnika. Pravna podlaga njegove terjatve je povsem druga, je posledica poškodbe pri delu. Nedvomno tudi ne sodi med odškodnine zaradi ekološke škode, plačila odškodnin za druge namene pa zakon ne določa. Država ob likvidaciji tožene stranke zato nedvomno ne bo prevzela obveznosti plačevanja tožnikove mesečne rente. Tudi ni verjetno, da bi tožena stranka v likvidacijskem postopku tožniku priznala njegovo terjatev v kapitaliziranem znesku. To pa pomeni, da bo moral tožnik začeti nov sodni postopek. Ker bo tožena stranka nedvomno prenehala obstajati v bližnji prihodnosti, ni razloga, zakaj ne bi o tej terjatvi odločilo sodišče že v tem postopku. Za tožnika, ki ni pravna oseba, bi bilo nesorazmerno breme, da bi moral ves čas spremljati, kdaj bo likvidacija tožene stranke uvedena, da ne bo zamudil roka za priglasitev terjatve. Ne strinja se s presojo sodišča, da znaša primerni denarni znesek za uro pomoči, ki jo je tožniku nudila njegova žena, 836,00 SIT. Sodišče je svojo presojo oprlo na podatke, ki jih je sporočil Center za socialno delo ... z dopisom z dne 28.5.2003. Meni, da bi sodišče subvencionirani znesek upravičeno uporabilo pri izračunu odškodnine le v primeru, če bi tožnik pomoč na domu, ki jo organizira ta Center za socialno delo, lahko tudi dejansko uporabil. V istem dopisu pa je center izrazil dvom, da bi bil tožnik, če bi za pomoč zaprosil, do nje upravičen. Sodišče bi moralo torej vrednost ženinega dela presoditi po prostem preudarku in upoštevati ceno 1.000,00 SIT na uro, iz razlogov, kot jih je tožnik že navajal. Sodišče ni ohranilo realne vrednosti odškodnine za tujo pomoč, saj je za celotno obdobje od 1.3.2000 do 31.10.2008 izhajalo iz nominalno enakega zneska za uro pomoči, to je iz zneska 836,00 SIT, ki ga v vsem obdobju ni povečalo. Na drugi strani pa je odštevalo dodatek za tujo pomoč v zneskih, ki jih je tožnik dejansko prejel in ki so bili vsako leto višji. Sodišče je tako odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo za tujo pomoč, z vsakim naslednjim letom znižalo, od 97,26 EUR mesečno na 70,55 EUR mesečno. Da bi znesek odškodnine ostal realno enak, bi moralo sodišče znesek 836,00 SIT valorizirati za enak odstotek, kot je rasla višina dodatka za pomoč in postrežbo. V posledici je zmotna tudi višina mesečne rente, ki jo je sodišče tožniku prisodilo za tujo pomoč (70,55 EUR). Sodišče ni navedlo nobenega razloga za omejitev plačevanja mesečne rente v znesku 282,78 EUR do leta 2032. Takšno omejitev je tožnik postavil le pri primarnem tožbenem zahtevku (kapitalizirana renta). Če pa je sodišče tožniku prisodilo mesečno rento, ima tožnik pravico to rento prejemati dokler bodo obstajali pogoji zanjo. Omejitev naj se torej odpravi. Tožnik se ne strinja s presojo sodišča, da je upravičen do zamudnih obresti le do trenutka, ko višina zamudnih obresti doseže glavnico. Od 22.5.2007 je takšna prepoved odpravljena, zato bi moralo sodišče prisoditi tožniku obresti, ki so zapadle po 22.5.2007. Pri tem ne gre za kršitev načela prepovedi retroaktivnosti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v ugodilnem delu spremeni ali razveljavi. Glede odškodnine za pomoč druge osebe, navaja, da sodišče ni navedlo, na podlagi katerega materialnega predpisa je tožniku prisodilo odškodnino iz tega naslova. Predvidevati je, da je to 1. odst. 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Na tej podlagi pa tožniku zahtevana odškodnina za pomoč, ki mu jo je nudila žena, ne pripada. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 127/2000 zavzelo stališče, da se pomoč žene presoja v okviru medsebojne pomoči med zakoncema. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrniti. Tudi sicer je zahtevek neutemeljen. Tožnik ni nikoli zaprosil za brezplačno tujo pomoč, upravičen pa bi bil do nje do 1.6.2003. Takšno njegovo ravnanje bi moralo sodišče presoditi z vidika načela prepovedi povzročanja škode (16. čl. ZOR). Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova za čas od 1.3.2000 do 31.5.2003. V tem obdobju je imel tožnik pravico do brezplačne tuje pomoči, pa je ni izkoristil. Sodišče bi bilo razumeti, da se sklicuje na dopis CSD ... z dne 9.7.2003, da tožnik ni upravičen do brezplačne tuje pomoči, vendar konkretno tega iz sodbe ni mogoče razbrati. Sodba v tem delu nima razlogov, v posledici je ostalo dejansko stanje glede tega vprašanja neugotovljeno. Napačna je tudi višina urne postavke. Sodišče ni ugotovilo, da je tožnik ženi kaj plačeval za nego, tega tudi ni trdil, zato ni utrpel nobenega prikrajšanja na svojem premoženju. Če že, pripada zahtevek tožnikovi ženi. Če pa se že domneva, da je tožniku nastala škoda, potem je treba temu primerno presojati višino urne postavke. Izhodišče ne more biti urna postavka, ki izhaja iz sfere subjektov, ki storitve nudenja pomoči opravljajo kot dejavnost, ampak je treba izhajati iz dejstva, da daje pomoč žena v okviru pomoči med zakoncema. Iz sodbe ni razvidno, v kakšni višini je sodišče odštevalo dodatek za pomoč in postrežbo, tudi ni navedlo tabele iz katere je črpalo podatke. Ker je v izvedenskem mnenju vrednost dodatka izračunana samo do leta 2022, od stroškov pomoči pa je treba odšteti dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga bo tožnik dobival do leta 2032, pritožnica predvideva, da sodišče ni odštelo zneska za obdobje od 2023 do 2032 (ker bi bilo ta znesek treba še izračunati). Tudi v tem obsegu se sodba ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni upoštevalo pravilne cene invalidskega vozička. Izvedenka je ugotovila, da je tožnik upravičen do cenovnega standarda 106.390,00 SIT. V primeru primerljivega vozička kot ga je tožena stranka izpostavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi bil ta voziček v celoti pokrit s sredstvi zdravstvenega zavarovanja. V primeru vozička, ki si ga je izbral tožnik, pride do doplačila še 363.810,30 SIT. Glede količine zdravil je sodišče sledilo navedbam tožnika koliko in katera zdravila potrebuje. Izvedenec je sicer potrdil, da tožnik potrebuje vsa zdravila, ki so navedena v tožbi, vendar pa se ni opredelil glede količine zdravil, ki jih potrebuje tožnik. Sodišče bi moralo ugotavljati obseg dejansko porabljenih zdravil. Med škodnim dogodkom in tožnikovimi povečanimi stroški bivanja ni vzročne zveze. Prekinil jo je tožnik z odločitvijo, da sprejme ponudbo toženke in se preseli iz prejšnjega stanovanja v stanovanje K. Razlogi za to, da je tožena stranka tožniku ponudila drugo stanovanje niso bili v tem, da bi bili stroški gradnje dvigala na prejšnjem domu previsoki. Tožena stranka je razložila, zakaj je ponudila drugo stanovanje in se v pritožbi sklicuje na svojo vlogo z dne 25.3.2003. Sodišče prve stopnje se do teh trditev tožene stranke ni opredelilo. Sodišče bi moralo privolitev tožnika za drugo stanovanje presojati vsaj v okviru privolitve oškodovanca (163. čl. ZOR), ki prav tako izključuje odgovornost tožene stranke. Zahtevek iz tega naslova bi moralo sodišče v celoti zavrniti. Izvedenka je iz neto plače primerljivega delavca v celoti izključila vpliv bolniške in dopusta. Neizpodbitno je, da bi tožnik vsako leto izkoristil letni dopust, za čas dopusta pa delavec dobi manjšo plačo. Tudi sam tožnik je bil mnenja, da je potrebno upoštevati odsotnost zaradi bolniškega dopusta in celo predlagal, naj izvedenka pri toženi stranki poizve, koliko je bil tožnik na bolniškem dopustu v zadnjih treh letih pred poškodbo. Mnenje v tej zadevi je pred izvedenko J., napravil tudi izvedenec M.. Sodišče njegovega mnenja ni upoštevalo, ker naj bi po mnenju sodišča ne dal „pričakovanih oziroma zahtevanih pojasnil“. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, na katera je lahko. Pri vprašanjih na katera ni odgovoril, pa je pojasnil, zakaj na njih ne more odgovoriti (ker ni imel podatkov ali pravnih usmeritev). Mnenje izvedenke J. je precej drugačno od mnenja izvedenca M.. Njegovo mnenje je bilo ugodnejšo za toženo stranko, zato se ta ne more zadovoljiti le z obrazložitvijo, kot jo je podalo sodišče, zakaj njegovega mnenja ni upoštevalo. Rudnik se bo zaprl leta 2015, po mnenju tožene stranke je tožnik lahko upravičen do razlike med prihodki, ki jih prejema in plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu na odkopu, le do leta 2015. Od tedaj naprej pa je lahko upravičen le do odškodnine v razliki med prejemki, ki jih prejema in prejemki, ki bi jih prejemal na delovnem mestu vozača. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške, ki mu ne pripadajo. Priznalo mu je stroške za sestavo odškodninskega zahtevka, čeprav to ni strošek, ki bi nastal med postopkom ali zaradi postopka ali bi bil potreben za pravdo. Poleg tega iz spisa izhaja podatek, da je te stroške tožnikovemu pooblaščencu že pokrila zavarovalnica. Sodišče je neutemeljeno tožniku priznalo tudi stroške za sodno poravnavo. Vsaka stranka krije svoje stroške, če ni v poravnavi drugače dogovorjeno. Pravdni stranki sta bili na istih glavnih obravnavah, kljub temu je sodišče tožniku iz tega naslova priznalo 1000 točk več nagrade. Ker odločitev ni natančneje pojasnjena, je tožena stranka ne more preveriti, jo pa prereka. Sodišče je toženi stranki za pripravljalne vloge priznalo 5500 točk, kar je 2000 točk premalo. Toženi stranki ni priznalo tudi nekaterih drugih stroškov, do katerih ima pravico (urnina za narok, stroški za pregled obsežnih vlog tožnika, stroški pregleda izvedenskih mnenj).

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Odškodnina za pomoč druge osebe Pravna podlaga za prisojo odškodnine za tujo pomoč je v 1. odst. 195. čl. ZOR (v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika), po katerem mora povzročitelj (oziroma odgovorna oseba) telesne poškodbe povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Med te druge stroške spadajo tudi stroški za tujo pomoč in nego po zdravljenju, če so ostale takšne škodne posledice, da se kaže tudi takšna škoda. Aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja je oškodovanec sam. Sklicevanje pritožbe na odločbo VS RS, VIII Ips 127/2000, ni primerno. V tem primeru je oškodovanec utrpel le obtolčenino in odrgnine desnega komolca ter obtolčenino tretjega prsta levice, brez vidnih poškodb skeleta. Pomoč, ki mu jo je v času bolniškega dopusta (40 dni) nudila žena, je sodišče upravičeno ocenilo kot pomoč, ki ne presega običajne pomoči, ki sta si jo zakonca dolžna nuditi. V konkretnem primeru (tožnik je po nesreči ostal paraplegik) pa temu seveda ni tako. Pomoč, ki traja več ur dnevno in jo bo tožnik potreboval celo življenje, nedvomno presega običajno pomoč, ki sta si jo zakonca dolžna nuditi, kot to upravičeno izpostavlja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo. Za takšno pomoč, ne glede na to, ali je oškodovanec za pomoč kaj plačal, pa je oškodovanec upravičen do odškodnine. Vrednost ure pomoči, je sodišče prve stopnje ugotovilo na primeren način (836,00 SIT, to je subvencionirana vrednost urne postavke za tujo pomoč, kot jo je navedel Center za socialno delo ... v dopisu z dne 28.5.2003). Pritožbene navedbe pravdnih strank s tem v zvezi, so neutemeljene (tožnik predlaga 1.000,00 SIT na uro, kot bi plačal na črnem trgu, tožena stranka pa manj od 836,00 SIT glede na to, da tožnikova žena ni profesionalna negovalka). Pritožbene navedbe tožene stranke, da žena ni nudila takšne strokovne pomoči, kot bi jo tisti, ki se z nudenjem pomoči profesionalno ukvarjajo, so pavšalne in neprepričljive. Navedeni dopis CSD ... je dovolj jasen, da je mogoče z zadostno stopnjo prepričanja tudi zaključiti, da tožniku brezplačna pomoč v letih 2000 do 2003 ne bi bila odobrena (glede na to, da je bila takrat njegova žena brezposelna). Pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri so neutemeljene. Tudi izračun zapadle odškodnine iz tega naslova, do izdaje sodbe oziroma do 31.10.2008, je dovolj pregleden in pravilen. Od stroškov pomoči razvidnih iz tabele 26 mnenja izvedenke J., je sodišče odštelo dodatek za pomoč in postrežbo in sicer od takrat, ko ga je tožnik začel prejemati (junij 2003). Višina dodatka je razvidna iz tabel 13 in 15 mnenja izvedenke J.. Res sodišče prve stopnje zneska 836,00 SIT do 31.10.2008 ni povečalo, medtem, ko je dodatek za tujo pomoč in postrežbo odštevalo v valoriziranih zneskih. Sodišče prve stopnje zneska 836,00 SIT upravičeno ni valoriziralo, glede na dopis CSD Trbovlje z dne 17.6.2006 (priloga mnenja izvedenke J.), da je urna postavka pomoči tretje osebe ostala nespremenjena (glej tudi stran 46 mnenja izvedenke J.). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku iz tega naslova (odškodnina zapadla do 31.10.2008) pripada 19.409,54 EUR z ustreznimi obrestmi, kot je vse razvidno iz 1. in 6. odst. 2. točke izreka sodbe, je glede na povedano pravilna in zakonita, tudi glede omejitve obresti do trenutka ko dosežejo glavnico, od zneskov 7.705,88 EUR in 5.235,95 EUR, ki tečejo od 1.1.2001 oziroma od 1.1.2002. Sklicevanje pritožbe tožene stranke na uveljavitev OZ-A z dne 22.5.2007, ki je črtal 370. čl. OZ, so neupoštevne, glede na splošno prepoved retroaktivnosti. OZ-A se namreč na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so namreč obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. UP-227/05 z dne 24.5.2007).

Odškodnina za zdravila in medicinske pripomočke Tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo stroškov zdravljenja, ki jih ne krije zdravstvena zavarovalnica. Pojasnil je, katera zdravila plačuje sam in v kakšnih količinah, izvedenec medicinske stroke pa je potrdil, da vse kar navaja tožnik, drži (potrebnost uporabe zdravil in nedvomno tudi količina), zato je sodišče prve stopnje povsem upravičeno za osnovo izračuna že nastale škode iz tega naslova, vzelo takšne tožnikove trditve. Tožniku gre tudi povračilo za „nadstandardni“ ročni invalidski voziček. Res je osnovni model katerega vrednost krije zavarovalnica, vreden 443,96 EUR (prej 106.390,00 SIT), tožnik pa si je „privoščil“ invalidski voziček v vrednosti 1.962,11 EUR (prej 470.200,30 SIT), vendar se pritožbeno sodišče strinja z mnenjem tožnika, da tožnik ni dolžan sprejeti najnižjega možnega standarda pripomočkov in da gre še vedno za razumno razliko v stroških, ki bremeni toženo stranko. Tudi odločitev o višini odškodnine iz tega naslova za čas do izdaje sodbe oziroma do 31.10.2008 (5.631,14 EUR), je torej pravilna in zakonita (1. in 5. odst. 2. točke izreka sodbe).

Odškodnina zaradi povečanih stroškov bivanja Tožena stranka je dolžna poravnati škodo, za katero je odgovorna. Če je nastala škoda zato, ker je imel oziroma ima tožnik stroške, je dolžna povrniti tudi te. V konkretnem primeru so to povečani stroški tožnikovega bivanja. Ne gre za pretrganje vzročne zveze, ker je tožnik sprejel delno povrnitev škode v naravi (tožena stranka mu je omogočila bivanje v ustreznejšem, pritličnem stanovanju), niti ne za uporabo določbe 163. čl. ZOR. Če ima tožnik zaradi večje površine in dražjega ogrevanja, z novim stanovanjem večje stroške, tudi ti, kot rečeno, predstavljajo škodo, ki mu jo je dolžna povrniti tožena stranka. Brez škodnega dogodka tudi tovrstne škode (skupaj 11.395,29 EUR) ne bi bilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem obsegu pravilna in zakonita (1., 3. in 4. odst. 2. točke izreka sodbe). Pravilna je tudi odločitev o delni omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti, iz razlogov, kot so bili že povedani.

Odškodnina zaradi prikrajšanja pri plači Sodišče prve stopnje je upravičeno postavilo novo izvedenko finančne stroke, S. J., potem, ko je utemeljeno zaključilo, da so bile v mnenju izvedenca B.M. takšne pomanjkljivosti, da se ne bi mogle odpraviti z njegovim zaslišanjem (3. odst. 254. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da tožena stranka ni dokazala, da bi delovno mesto tožnika prenehalo kot tehnološki višek že koncem leta 2007. Izvedenka je pri izračunu prikrajšanja pri plači upoštevala razliko med plačo primerljivega delavca in nadomestilom plače v času bolniške odsotnosti tožnika oziroma invalidsko pokojnino, nedvomno je torej upoštevala tudi višino „dopustniške“ plače primerljivega delavca. Res ni upoštevala bolniške odsotnosti, vendar daljših, upoštevajočih bolniških odsotnosti tožnika v obdobju pred nezgodo, tožena stranka tudi ni z ničemer izkazala, čeprav je bilo dokazno breme zato nedvomno na njej. Škoda iz tega naslova zapadla do sodbe oziroma do 31.10.2008, je torej pravilno izračunana (20.329,11 EUR), odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. odst. 2. točke izreka sodbe, pa pravilna in zakonita, iz že povedanih razlogov tudi odločitev o delni omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti.

Renta

V zgoraj navedenem obsegu sta pritožbi pravdnih strank torej neutemeljeni. To pomeni, da je pravilen tudi izračun mesečnega zneska rente (iz naslova gotove bodoče škode – 1. in 2. odst. 188. čl., 2. odst. 195. čl. ZOR; 1. in 2. odst. 167. čl., 2. odst. 174. čl. OZ). Tožniku torej mesečno pripada 250,72 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači, 60,18 EUR iz naslova plačevanja višje najemnine, 55,25 EUR iz naslova višjih stroškov ogrevanja, 96,80 EUR iz naslova stroškov nabave zdravil in medicinskih pripomočkov in 70,55 EUR za pomoč druge osebe. Tožnik je primarno zahteval izplačilo rente v enkratnem znesku na podlagi 5. odst. 188. čl. ZOR oziroma 5. odst. 167. čl. OZ (iz resnih razlogov lahko upnik zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto). Tožena stranka – Rudnik Trbovlje - Hrastnik, d.o.o., je rudnik v zapiranju, v skladu z Zakonom o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (Ur. l. RS, št. 61/2000), bo tožena stranka leta 2015 prenehala obstajati. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da so državna proračunska sredstva v primeru zaprtja rudnika zagotovljena tudi za tožnikov primer; ker je mogoče, da se bo datum zaprtja rudnika (spet) zamaknil; da bo tožnik lahko zahteval izplačilo enkratnega zneska odškodnine iz likvidacijske mase (v primeru likvidacije rudnika); ker bi le dejansko začet postopek likvidacije pomenil resen razlog za priznanje kapitalizirane rente. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Rudnik je v fazi zapiranja, do dokončnega zaprtja bo prišlo leta 2015. Predvidevanje sodišča prve stopnje, da je mogoče, da se bo datum zaprtja rudnika zamaknil, ni z ničemer podprto. Zakon o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje – Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ne obravnava primerov kot je tožnikov – izplačilo iz proračunskih sredstev predvideva le za financiranje shem za reševanje socialnih problemov nastalih zaradi zmanjševanja proizvodnje in zapiranja rudnika. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem pritožbe tožnika, da je nesorazmerno breme, da bi moral ves čas spremljati, kdaj bo likvidacija tožene stranke uvedena, da ne bi zamudil roka za priglasitev svoje terjatve. Dejstvo, da je tožena stranka že v postopku zapiranja, do katerega bo dokončno prišlo (že) leta 2015, je po mnenju pritožbenega sodišča takšen resen razlog, da ima tožnik pravico do izplačila rente v enkratnem znesku. Vendar pa pritožbeno sodišče o tem delu zahtevka ni moglo samo odločiti. Zato nima dovolj podatkov. Enkratni znesek namreč ni le seštevek mesečnih rent za določeno obdobje. Izvedenka finančne stroke je že pojasnila, da je pri takšnem izračunu potrebno upoštevati tudi „diskont za plačilo v enkratnem znesku“. V tej smeri pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava in v posledici zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v obsegu, kolikor se odločitev nanaša na izplačilo rente (tako po primarnem kot podrednem zahtevku), v posledici pa tudi odločitev o stroških, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera, je pritožbeno sodišče zaključilo, da ne bo samo dopolnjevalo postopka. Pri tem je upoštevalo, da bo dopolnilni postopek pred sodiščem prve stopnje hitreje izveden (načelo ekonomičnosti postopka), pa tudi pravico pravdnih strank do pritožbe. Razveljavilo je torej odločitev v 1. točki izreka glede zneska 188.549,04 EUR s pripadki, odločitev v 7. odst. 2. točke izreka sodbe in odločitev v 8. odst. 2. točke izreka sodbe glede zavrnitve mesečne rente v višini 434,83 EUR in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje torej odločalo le še o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na izplačilo rente. Odločitev v 1. točki izreka, kolikor se nanaša na izplačilo zneska 77.447,26 EUR (265.996,30 EUR – 188.549,04 EUR) s pripadki, pa je pritožbeno sodišče le razveljavilo. V tem delu tožbenega zahtevka ne gre za primarni in podredni zahtevek, temveč je podredni zahtevek vsebovan v primarnem zahtevku oziroma obratno. Gre za izplačilo odškodnine zapadle do izdaje sodbe oziroma do 31.10.2008. Sodišče prve stopnje je temu zahtevku delno ugodilo (1., 2., 3., 4., 5., in 6. odst. 2. točke izreka sodbe) in s tem hkrati odločilo tudi o tem delu primarnega tožbenega zahtevka, ki ga torej v tem obsegu ni več. Z odločitvijo v 1. točki izreka glede zneska 77.447,26 EUR s pripadki, je zato sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tem obsegu (le) razveljavilo (357. čl. ZPP).

Glede na vse povedano je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v 8. odst. 2. točke izreka sodbe glede zavrnitve zahtevka za glavnico v višini 20.681,98 EUR ter za zakonske zamudne obresti od te glavnice. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Zavrnilo pa je torej tudi pritožbo tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v 1. do vključno 6. odst. 2. točke izreka sodbe in sodbo v tem obsegu potrdilo (353. čl. ZPP). Pravnomočna je torej odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 56.765,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov kot je to razvidno iz 2., 3., 4., 5. in 6. odst. 2. točke izreka sodbe, v zavrnilnem delu (8. odst. 2. točke izreka sodbe) pa v obsegu kot je bilo povedano.

V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev v 3. točki izreka sodbe, v kateri je sodišče odločalo o stroških postopka. V tem obsegu je bilo torej formalno ugodeno tudi pritožbi tožene stranke. Glede konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče le pripominja, da tožniku nedvomno pripada strošek za sestavo odškodninskega zahtevka, kot strošek, potreben za pravdo. Ne gre mu pa strošek za sodno poravnavo, saj vsaka stranka krije svoje stroške, če ni v poravnavi drugače dogovorjeno (159. čl. ZPP). V konkretnem primeru ni bilo drugače dogovorjeno. V ponovljenem postopku, bo torej sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti tudi o vseh stroških postopka, tudi o pritožbenih, glede katerih je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. člena ZPP).