Jedro

Ugotovitev trenutka prenosa posesti občini ali drugemu uporabniku je pravno pomemben za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-7/2012-MIZKS/79 z dne 3. 12. 2018 se v izpodbijanih 1., 2., 3., 5., 6., 7. in 8. točkah izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo upravičencem za podržavljene solastniške deleže na parceli št. 764 k.o. ... določila odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d., danes Slovenskega državnega holdinga d. d., in sicer A.A., za podržavljeni solastniški delež do 2/8 v višini 2.972,57 DEM (1. točka izreka), upravičencu B.B., za podržavljeni solastniški delež do 1/8 v višini 1.486,28 DEM (2. točka izreka) ter upravičencu C.C., za podržavljeni solastniški delež 1/8 v višini 1.486,28 EUR (3. točka izreka). Za navedene pokojne upravičence je do končanja zapuščinskega postopka glede predmetnega premoženja določila skrbnike za poseben primer (5. do 7. točka izreka) in odločila, da mora zavezanka za vrnitev premoženja upravičencem obveznice po skrbnikih za poseben primer izročiti v treh mesecih po njeni pravnomočnosti (8. točka izreka) ter da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške, stroški organa pa niso bili zaznamovani (9. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je bila na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč A.A., B.B., D.D. in C.C. z odločbo OLO Koper z dne 2. 6. 1962 podržavljena poslovna zgradba na parceli 263, ... k.o. .... Gradbena zemljišča, ki so tudi bila predmet zahteve za denacionalizacijo, in sicer parcele št. 763, 764 in 769, so bila nacionalizirana s tretjo delno odločbo z dne 20. 3. 1962. O denacionalizaciji stavbe, ležeče na parceli 763 k.o. ... in za objekte ob samostanu je bilo že odločeno. Predmet izpodbijane odločbe pa je zahteva za denacionalizacijo polovice parcele 764 in parcela 769, obe k.o. ....

3. Toženka med drugim ugotavlja, da so ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi izkazane (drugi odstavek 32. člen ZDen ter 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Vrednost polovice parcele 769 k.o. ... je ocenila na 4.254,33 EUR. Ker je bila upravičencu za predmetno nepremičnino izplačana odškodnina, ki presega vrednost predmetne nepremičnine, upravičenec glede na 72. člen ZDen zanjo ni več upravičen do odškodnine. Glede parcele 764 k.o. ... pa toženka navaja, da je ne more vrednotiti kot kmetijsko zemljišče, ker v Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, ni katastrske kulture dvorišče. Zato se zanjo skladno s tretjim odstavkom 15. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja vrednost ugotovi na način iz Priloge 4 Navodila in znaša 5.945,14 DEM.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, obrazložitev pa tudi ne vsebuje vseh podatkov, iz katerih bi bilo mogoče preveriti pravilnost odločitve, kar predstavlja kršitev določb postopka. Meni, da toženka ni ugotovila, ali je bila parcela št. 764 k.o. ... odvzeta iz posesti. Sklicevala se je zgolj na odločbo z dne 20. 3. 1962, ki pa za odvzem nepremičnine iz posesti ni zadostovala. Prav tako pa tudi ni ugotavljala, ali se je ob podržavljenju predmetne odškodnine izplačala odškodnina, ki jo je Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč predvideval. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je glede drugih parcel mogoče ugotoviti tako odvzem iz posesti, kot tudi postopke določanja odškodnine, ki celo presega 100 % vrednosti nepremičnine. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prav tako pa tudi ne prizadete stranke .... Je pa iz vpisnika tega sodišča razvidno, da so navedeni zoper izpodbijano odločbo prav tako vložili tožbe, ki jih obravnava oddelek naslovnega sodišča v Novi Gorici.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je bila predmetna nepremičnina upravičencem podržavljena z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Koper z dne 20. 3. 1962 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52-890/50, v nadaljevanju ZNNZ). Takšna ugotovitev toženke, ki temelji na napačni razlagi materialnega prava, pa je nepopolna, na kar pravilno opozarja tožnica.

8. Glede podržavljenja na podlagi tega zakona je upoštevati posebnosti podržavljenja po določbah ZNNZ, kot jih je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi X Ips 488/2012. To se je izvedlo v dveh fazah. Najprej z nacionalizacijo lastninske pravice, nato pa z odvzemom pravice uporabe in izročitvijo zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Na podlagi omenjenega zakona so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z njegovo uveljavitvijo 25. 12. 1958, prejšnjim lastnikom zemljišča pa je na takem zemljišču ostala pravica uživanja oziroma uporabe (s katero so lahko po pogojih, določenih z ZNNZ, tudi razpolagali), vse do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku (37., 38. in 39. člen ZNNZ). Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku (prim. I Up 1025/2005 z dne 18. 10. 2007, I Up 989/2005 z dne 23. 5. 2007).

9. Ker je v obravnavnem primeru z odločbo z dne 20. 3. 1962 na navedeni pravni podlagi ugotovljena le nacionalizacija lastninske pravice na predmetni nepremičnini, je utemeljen tožničin ugovor, da dejansko podržavljenje predmetne nepremičnine ni izkazano, ker toženka ni ugotavljala, ali, kdaj in na kateri podlagi je bila predmetna nepremičnina prenesena v posest občini ali drugemu uporabniku.

10. Tudi, če je dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina na podlagi navedenega zakona prenesena v posest drugemu, nesporno, na kar kažejo dosedanja izvajanja tožnice v postopku, pa je ugotovitev trenutka prenosa posesti občini ali drugemu uporabniku pravno pomemben za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen. Izpodbijano odločbo je treba zato odpraviti že iz navedenega razloga.

11. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da toženka ni ugotavljala dejstva, ki je za odločitev v tej zadevi prav tako pravno pomembno, in sicer, ali je bila za predmetno nepremičnino morda izplačana odškodnina. Glede na določbo prvega odstavka 72. člena ZDen1 bi bila morebiti dana odškodnina, ki bi presegla 30 odstotkov vrednosti predmetne površine, okoliščina, ki bi vplivala na določitev višine odškodnine za predmetno nepremičnino. Pravilna je namreč navedba tožnice, da je ZNNZ za na njegovi podlagi nacionalizirano premoženje predvideval plačilo odškodnine. Za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije predmetne nepremičnine bi morala biti torej ugotovljena tudi ta okoliščina.

12. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ob pravilni uporabi materialnega prava dejansko stanje popolno ugotoviti. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

1 Navedena določa določa, da odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja