Jedro

Predčasna prekinitev pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani prejemnika subvencije vsebinsko pomeni kršitev predmeta pogodbe, saj je bila subvencija dodeljena tudi kot pomoč pri ohranitvi zaposlitve vključene osebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod) je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku (po odločitvi tega sodišča v zadevi III U 103/2013) zavrnil tožnikovi vlogi, ki sta prispeli 21. in 29. 11. 2012 v zvezi z javnim razpisom za izvedbo programa „A.“.

Iz obrazložitve je razvidno, da za dodelitev sredstev ni bil izpolnjen splošni pogoj iz točke 6.1.3. javnega razpisa, saj je tožnik v relevantnem obdobju kršil pogodbene obveznosti, sprejete v okviru programa „B.“. Organ je ugotovil, da je iz poslovnih razlogov (zaradi ukinitve delovnega mesta), torej iz razlogov na svoji strani, predčasno prekinil pogodbo o zaposlitvi z imenovanim delavcem, čeprav se je zavezal, da ga bo v zameno za pridobitev subvencije zaposlil za najmanj 18 mesecev. Organ je zavrnil trditve, da naj bi bil dejanski razlog za tako ravnanje delavčevo neuspešno delo, saj tožnikove trditve v pritožbi in tožbi v prejšnjem upravnem sporu kažejo na to, da je dejansko poslovni razlog nastopil pred zatrjevanim neuspešnim opravljanjem dela. Tožnik je namreč v tožbi navajal, da delavec dejansko ni bil sposoben za dela, na katera so ga razporedili po ukinitvi delovnega mesta inštruktorja v socialnovarstvenem programu P., do katerega je prišlo zaradi odločitve ministrstva, da programa v P. ne sofinancira. Organ zato poudarja, da je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga je tožnik po lastnih navedbah ukinil zaradi ukinitve programa, ne pa tudi za dela, na katerega je bil razporejen po tem, kar pa pomeni, da pogodbe o zaposlitvi na druga delovna mesta niti ne bi bilo mogoče odpovedati.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bile pri odločanju drugostopenjskega organa zanemarjene njegove trditve, da je bila pogodba o zaposlitvi z omenjenim delavcem C.C. prekinjena predčasno ob sodelovanju in s soglasjem zavoda. S tem ko drugostopenjski organ ni izvedel predlaganih dokazov, mu je bilo onemogočeno, da trditve iz pritožbe dokaže kot resnične.

Pojasnjuje, da je delovno razmerje z delavcem dejansko prekinil iz razlogov na strani delavca, ki ni bil sposoben opravljati del, na katerega so ga prerazporedili zaradi ukinitve delovnega mesta inštruktorja v socialnovarstvenem programu P. Delovno razmerje so prekinili šele po posvetovanju o najprimernejši rešitvi za delavca, in dogovoru, ki je bil sprejet z zaposlenima na zavodu, ki sta vodila obravnavani primer. Tako je bila s sodelovanjem zavoda sprejeta odločitev, da se delovno razmerje prekine, delavca pa vrne na zavod za zaposlovanje, od koder je tudi prišel. Soglasje zavoda pa po tožnikovem prepričanju pomeni, da se je že pred odpovedjo delovnega razmerja sporazumno razvezala tudi pogodba, sklenjena med njim in zavodom oziroma k njej sklenjeni aneks v delu, ki se nanaša na omenjenega delavca C.C. Posledično tožnik ni mogel kršiti pogodbenih obveznosti do zavoda, kot se mu očita.

Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki naloži, da v roku 15 dni z njim sklene pogodbo o izvajanju projekta v okviru programa „A.“ in mu prizna sredstva iz naslova razpisa za najmanj tri delavce v višini, ki jo bo še specificiral, v primeru, da omenjeno zaradi poteka rokov in porabe sredstev razpisa ne bi bilo več mogoče, pa naj mu poravna povzročeno škodo, „kar pa je predmet posebnega postopka“. V dopolnitvi tožbe z dne 14. 11. 2014 je tožnik zahtevek opredelil tako, da je za omenjene tri delavce tako za leto 2013 kot 2014 zahteval po 9.120,00 EUR.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke in med drugim poudarja, da je drugostopenjski organ v celoti sledil razlogom prvostopenjskega upravnega akta. Navaja, da pri tožniku ob bodočih prijavah na razpise zaradi časovne oddaljenosti dogodka verjetno ne bodo več prisotni razlogi neizpolnjevanja pogojev zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pri izvajanju aktivne politike zaposlovanja. Predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče najprej pojasnjuje, da je v upravnem sporu predmet preizkusa zakonitosti dokončni upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), to pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Tak upravni akt v obravnavanem primeru ni odločba pritožbenega organa, ampak prvostopenjski sklep, saj je bilo z njim odločeno, da se tožnikovi vlogi na javnem razpisu zavrneta.

Iz obravnavanega javnega razpisa delodajalcem za izvedbo programa „A.“ za obdobje 2013 – 2014 (Uradni list RS, št. 84/12) izhaja, da je bil njegov predmet sofinanciranje programov osebne asistence v obliki subvencioniranja delovnih mest osebnih asistentov v invalidskih in humanitarnih organizacijah in društvih, ki na dan objave tega javnega razpisa izvajajo dejavnost osebne asistence v obdobju 2013–2014 (2. točka razpisa). Prijavitelji so lahko vložili vloge za subvencioniranje, namenjeno ohranitvi omenjenih delovnih mest (sklop A) ali/in za sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest pri izvajalcih osebne asistence (sklop B). Eden od splošnih pogojev, ki jih je moral izpolnjevati vlagatelj tako za sklop A kot B (torej tudi tožnik, ki je po podatkih predloženih upravnih spisov vložil vlogi za oba sklopa), je bil, da vlagatelj v zadnjih 24 mesecih pred oddajo vloge na ta javni razpis ni kršil pogodbenih obveznosti pri izvajanju programov aktivne politike zaposlovanja, ki se nanašajo na vsebino programov ali nenamensko porabo sredstev (6.1.3. točka razpisa). Vlagatelj je s podpisom izjave podal soglasje, da zavod, ki je objavil razpis, v uradnih evidencah državnih organov in nosilcev javnih pooblastil preveri izpolnjevanje pogojev za sodelovanje na tem javnem razpisu.

V zadevi ni sporno: da je tožnik kot delodajalec pred obravnavanim javnim razpisom že sodeloval v programu „B.“; da je bila vsebina tudi tega programa spodbujanje zaposlovanja in pomoč pri ohranjanju zaposlitve oseb iz ciljne skupine; da se je tožnik s sklenitvijo pogodbe o izvajanju projekta v okviru omenjena programa zavezal, da bo v zameno za pridobitev subvencije osebo iz ciljne skupine, ki bo uspešno opravila delovni preizkus, zaposlil za obdobje najmanj 18 mesecev; da se je po tej pogodbi prekinitev zaposlitve pred iztekom omenjenega obdobja štela za nenamensko porabo sredstev – drugi in tretji odstavek 12. člena pogodbe; da je predčasna prekinitev pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani prejemnika subvencije vsebinsko pomenila kršitev predmeta pogodbe, saj je bila subvencija dodeljena tudi kot pomoč pri ohranitvi zaposlitve vključene osebe; da je to imelo za posledico vrnitveni zahtevek zavoda, v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi v zadnjih šestih mesecih pred iztekom 18 mesečnega obdobja zaposlitve pa tudi dogovorjeno pogodbeno kazen. Prav tako ni sporno, da je tožnik v okviru omenjenega programa pogodbo o zaposlitvi z imenovanim delavcem sklenil 20. 3. 2012 in jo s sklicevanjem na poslovne razloge odpovedal 13. 6. 2012. Glede na omenjene ugotovitve v izpodbijanem sklepu, ki jim tožnik ne oporeka, sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz javnega razpisa, in se sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Z njimi je prvostopenjski organ odpravil tudi pomisleke tega sodišča, izražene v sodbi III U 103/2013 z dne 18. 11. 2013 (med drugim, da se morajo kršitve pogodbenih obveznosti nanašati na vsebino programov ali nenamensko porabo sredstev).

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi poslovnih razlogov sprejel v dogovoru z zaposlenima na zavodu in da naj bi to pomenilo razvezo pogodbe, sklenjene z zavodom v zvezi z izpolnjevanjem tožnikovih obveznost v okviru programa „B.“, oziroma aneksa k njej. Tudi če so obstajala kakršnakoli dogovarjanja med tožnikom in omenjenima zaposlenima o razlogu oziroma načinu odpovedi delovnega razmerja C.C., zgolj s tem ni mogla biti spremenjena oz. razvezana omenjena pogodba ali njene posamične določbe. Tožnik namreč ne zatrjuje, da je bil o tem sklenjen tudi aneks, s katerim bi se izrazilo soglasje strank o drugačni ureditvi medsebojnih razmerij in ki bi ga na strani zavoda morala podpisati za to pooblaščena oseba. Le z ustrezno spremembo pogodbe bi se tožnik zavaroval pred kršitvami pogodbenih določil, s tem pa pred morebitnimi – tudi kasnejšimi – neugodnimi posledicami, ki so se v njegovem primeru odrazile kot izključitveni razlog na obravnavanem javnem razpisu, objavljenem čez nekaj mesecev.

Ker torej zatrjevano dogovarjanje in sporazum z zaposlenimi na zavodu nista pomembni okoliščini za odločitev v tej zadevi, izvajanje predlaganih dokazov v ta namen (zaslišanje delavcev toženca in sekretarke) v sodnem postopku ni potrebno. Če tožnik meni, da mu je bila z ravnanjem zaposlenih na zavodu povzročena škoda, pa to lahko uveljavlja v civilnem sodnem postopku in ne v tem upravnem sporu.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, pomembno za odločitev (navedeno v 11. točki obrazložitve), med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).