Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prvostopni upravni organ odločil o tožnikovem statusu na podlagi nepopolno zbranih dokazov in ne dovolj raziskanega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 945/2002-8 z dne 23.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 8.4.2002, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 19.10.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega oče je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in status begunca za čas od 20.10.1941 do 10.5.1945 ter navedenemu statusu pripadajoče pravice, in odločila, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka v revizijskem postopku pravilno odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje, saj je prvostopni organ odločil tako o tožnikovem statusu begunca, kakor tudi statusu otroka, katerega oče je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje žrtve vojnega nasilja, na podlagi nepopolno zbranih dokazov in ne dovolj raziskanega dejanskega stanja. V sporni zadevi je tožnik z listinami izkazal, da je živel na izselitvenem območju, da je bilo premoženje njihove družine zaplenjeno, da je oče umrl v N., da se je mati v letu 1943 z bratom in sestro vrnila v Slovenijo, kar je vse v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila že tožena stranka. Sporno pa je, ali je v času, ko se je izvajala, oziroma ko je družini grozila izselitev in je tožnikova družina zapustila dom, tožnik dejansko bival doma pri družini, ali pa je bival v L., kar bi se dalo zaključiti iz spričevala za šolsko leto 1940/1941, iz katerega izhaja, da je tožnik v juniju 1941 zaključil šolsko leto v P. pri L., kamor naj bi kasneje tudi pobegnil. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da iz odločbe upravnega organa prve stopnje in iz upravnih spisov, ki so predloženi, ni razvidno, zakaj je tožnik zapustil družino in čeprav še otrok, sam pobegnil v L. in ni doživljal take usode kot sorojenci. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je v tem delu treba dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem tožnikovih sester A.Ž. in L.O. Tudi tožnik sam v svoji izjavi ni pojasnil, zakaj se je odločil za samostojen pobeg, prav tako ne, s kom je pobegnil in zakaj ni ostal pri materi oziroma svoji družini. Po presoji sodišča prve stopnje enake ugotovitve veljajo tudi glede priznanja statusa po pokojnem očetu, ki naj bi izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Prvostopni organ se je pri svoji odločitvi oprl na fotokopijo iz knjige Slovenski izgnanci 1941 - 1945, v kateri je med izgnanci naveden tudi tožnikov oče, ter na odločbo Okrajnega ljudskega odbora v K. o denarni pomoči za tožnikovo mater in brata. Vendar iz navedenih listin ni razvidno, ali je bil tožnikov oče v taborišču ali morda na prisilnem delu ali v izgnanstvu. Prav tako ni izkazano, v kakšnih okoliščinah, določenih v zakonu naj bi izgubil življenje. Zato je bila odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka pa je dala prvostopnemu organu tudi pravilna napotila glede ponovnega postopka, katere okoliščine je potrebno še preveriti in pridobiti dodatno dokumentacijo oziroma izvesti dodatne dokaze.

Tožnik v pritožbi navaja, da je že tekom prvostopenjskega postopka dovolj natančno pojasnil, zakaj je odšel iz domačega kraja. Po prihodu v Z.K. ga je prevzela I.S., in ker je bil takrat še šoloobvezen, ga je poslala na šolanje v P. pri L., ko ni bil v šoli pa je bil pastir. Od doma je pobegnil, ker je obstajala nevarnost, da bodo izselili celo družino, kar se je v resnici tudi zgodilo. Iz svojega rodnega kraja je pobegnil v času, ko je okupator izvajal izseljevanje in se je rešil s pobegom. Zato je v spisu dovolj dokazov in niso potrebna še dodatna zaslišanja, da se lahko zahtevku ugodi in tožniku prizna status, kot je to že odločil upravni organ prve stopnje. Predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi odločbo upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa, ki je v tem postopku prijavil udeležbo, na tožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S tem razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih ponovno ne navaja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo tudi na vse tožnikove tožbene ugovore. Ker tožnik v pritožbi uveljavlja enake ugovore, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, takšni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tej zadevi ostalo sporno, kje je tožnik bival v času, ko je njegovi družini, ki je živela na izselitvenem območju, grozila izselitev (Razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941). Tožnik zatrjuje, da je z navedenega območja pobegnil dne 20.10 1941 (torej na dan navedenega razglasa) v L. k I.S., ki ga je poslala na šolanje v P. pri L. V spise pa je predložil spričevalo za šolsko leto 1940-1941, ki je izdala ljudska šola D.M. v P. dne 28.6.1941 in iz katerega bi se tudi po presoji pritožbenega sodišča dalo zaključiti, da je tedaj že živel v L., ne pa na svojem domu, ki pa ga je res imel na izselitvenem območju.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prvostopni upravni organ odločil o tožnikovem statusu begunca, kakor tudi o statusu otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik zato s pritožbenim ugovorom, da je v spisu dovolj dokazov in da niso potrebna še dodatna zaslišanja prič, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.