Jedro

O priznanju statusa civilnega invalida vojne, ki je bil priznan stranki s pravnomočno odločbo, ni mogoče ponovno odločati in izdati o tem druge odločbe, dokler ni pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za borce in vojaške invalide Republike Slovenije z dne 5.2.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reviziji odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo z dne 17.11.1991, s katero je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne kot žrtev vojnega materiala od 1.1.1991 dalje in mu priznana pravica do civilne invalidnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z navedeno prvostopno odločbo kršena določba 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Tožnikova poškodba namreč ni bila povzročena po zapuščenem vojaškem materialu kot napačno zaključuje prvostopni organ, zato mu ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne. Tožnik se je sicer poškodoval s puško, ki se šteje za vojaški material, vendar ta ni bila zapuščena, ampak mu je bila namenoma dana v uporabo.

Tožnik s tožbo zahteva, da se mu, kolikor mu ne gre status civilnega invalida vojne, prizna status vojaškega vojnega invalida in pravice vezane na tak status.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in v celoti ponavlja razloge iz njene obrazložitve.

Izpodbijana odločba je nezakonita in naslednjih razlogov: Tožnik je prvič uveljavljal pravico do varstva po zakonu o civilnih invalidih vojne leta 1978. O takratnem tožnikovem zahtevku je bilo odločeno z odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 30.4.1980. Z navedeno odločbo je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne, njegov zahtevek za priznanje pravic po tem zakonu pa je bil zavrnjen. Pri tožniku je bila namreč ugotovljena 50 % okvara organizma, po takrat veljavni določbi 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št.8/78) pa so bile do varstva po tem zakonu upravičene osebe s 60 do 100 % okvaro organizma. Tožnik je ponovno uveljavljal pravico do varstva kot civilni invalid vojne dne 28.12.1989, ko je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 47/90), ki v 4. členu razširja krog upravičencev do varstva po tem zakonu tako, da zagotavlja varstvo tudi civilnim invalidom vojne s 50 % okvaro organizma. V novem postopku je tožena stranka ob reviziji prvostopne odločbe z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku status civilnega invalida vojne ne prizna, pri čemer je na podlagi istih okoliščin sprejela drugačen sklep o dejanskem stanju in na tej podlagi drugače odločila, kot je bilo o tem že odločeno s pravnomočno odločbo. V isti stvari pa se pri nespremenjenem dejanskem stanju ne more izdati drugačna odločba. Pravnomočna odločba namreč pravno učinkuje, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Vse dotlej se šteje, da je zakonita in noben organ ne more zanikati pravnega učinka takšne odločbe samo zaradi tega, ker meni da je nezakonita. Takšno pravnomočno odločbo je mogoče ponovno preizkusiti samo v tistih primerih, pogojih in rokih, ki jih določa zakon za izredna pravna sredstva.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo v isti zadevi odločila drugače, kot je bilo odločeno s pravnomočno odločbo, ne da bi bila ta odločba pred tem odpravljena ali razveljavljena, je kršila eno temeljnih načel zakona o splošnem upravnem postopku - načelo pravnomočnosti (12. člen zakona o splošnem upravnem postopku), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbo 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).