Jedro

Glede na to, da je storilec v zahtevi izpodbijal dejstva, ki sta jih ugotovila policista, je sodišče ravnalo pravilno, ko je na obravnavi neposredno izvajalo dokaze in s tem preizkusilo verodostojnost ugotovitev policistov, vendar bi sodišče moralo omogočiti tudi storilcu, ki je izrecno zahteval svoje lastno zaslišanje, da se izjavi o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Koper je dne 18. 3. 2012 zoper storilca izdal plačilni nalog 0000101620128 zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 in 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1). Izrekel mu je skupno globo v znesku 801,12 evrov. Storilec je dne 3. 5. 2012 zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 225/2012 z dne 7. 10. 2013 zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 31. 3. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka (22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustave) ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v zvezi s prvim odstavkom 125. člena Zakona o prekrških (ZP-1) oziroma prvega odstavka 69. člena ZP-1, oboje v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 5. 5. 2014 poslalo storilcu prekrška. Odgovor je podal njegov zagovornik 14. 5. 2014, v katerem se strinjal z navedbami vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 poudarilo, da morajo biti storilcu tudi v prekrškovnem postopku zagotovljena minimalna ustavna jamstva iz 22., 23. in 29. člena Ustave, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri tem pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

5. Po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo (deveto poglavje), se pravica obdolženca do izjave primarno zagotavlja skozi pravico do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov glede pravnih in dejanskih vidikov zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Med določbami devetega poglavja ZP-1 ni pravila, ki bi sodišče zavezovalo k zaslišanju obdolženca, neposrednemu izvajanju dokazov ali razpisu ustne obravnave. Sodišče lahko sprejme odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tudi brez izvedbe navedenih procesnih dejanj. Zaslišanje obdolženca se izvede le, če sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Tedaj sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1).

6. Načelo zaslišanja storilca pomeni uresničitev ustavne pravice (29. člen Ustave) do izjave, ki nalaga sodišču dolžnost, da pred odločitvijo da storilcu možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Če storilec poda zahtevo po nesposrednem zaslišanju, mu je sodišče dolžno omogočiti, da poda svoj zagovor neposredno na sodišču, ki bo odločalo o zadevi. Načelo zaslišanja je procesna pravica, ki je lahko omejena le z zakonom (drugi odstavek 69. člena ZP-1 in 129.a člen ZP-1).

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilec v svoji zahtevi za sodno varstvo izrecno zahteval svoje lastno zaslišanje. Iz odredb v spisu je razvidno, da so bile vabljene in zaslišane predlagane priče s strani storilca in oba policista, ne pa tudi sam storilec. Glede na to, da je storilec v svoji zahtevi za sodno varstvo izpodbijal dejstva, ki sta jih ugotovila policista in so bila podlaga za odločbo prekrškovnega organa, je sodišče ravnalo pravilno, ko je na obravnavi neposredno izvajalo dokaze in s tem preizkusilo verodostojnost ugotovitev policistov. Vendar pa bi sodišče moralo omogočiti tudi storilcu, da se izjavi o prekršku.

8. S tem, ko sodišče, kljub izrecnemu predlogu storilca, naj ga sodišče zasliši, tega ni storilo, je kršilo 29. člen Ustave v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZP-1. C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti glede na ugotovljeno kršitev ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo zaslišati še storilca in se nato vsebinsko opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.