Jedro

Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se razsodi: "Tožena stranka B.in G.G. morata nerazdelno plačati tožniku ml. D. D. znesek 350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1994 dalje ter mu povrniti 20.122,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 22.950,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da je pes tožene stranke pritekel pod tožnikov moped. Zaradi tega je tožnik padel in si poškodoval koleno. Tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti 150.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in razsodilo, da morata toženca plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in mu povrniti 53.907,00 SIT pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o nastanku škode. Znižalo je odškodnino za telesne bolečine na 250.000,00 SIT, drugi dve odškodninski postavki pa je potrdilo kot utemeljeni.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, podrejeno pa, da sodbo spremeni in odloči, da so toženca in stranski intervenient nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 350.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča dalje, tožniku pa naloži, da tožencema povrne pravdne stroške. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni razveljavilo prvostopne sodbe glede na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da ne bo izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o predlagani stranski intervenciji. Navaja, da je tožniku napačno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik namreč ni imel nobenih trajnih posledic poškodbe. Zamudne obresti bi smele biti prisojene od dneva sodbe druge stopnje dalje. Stroški za izvedeniško mnenje so pravdni stroški, o katerih bi bilo treba odločiti glede na uspeh v pravdi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ustrezno glede pravdnih stroškov, v ostalem pa ne.

V sodbi druge stopnje je pojasnjeno, da bi zaradi prvostopne zavrnitve dokazov lahko prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni pa to kršitev določb postopka. Pojasnjeno je tudi, zakaj šteje sodišče nadaljnje dokaze za nepotrebne. To stališče drugostopne sodbe je pravilno in pritožbeno sodišče s tako odločitvijo ni kršilo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano stransko intervencijo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2.12.1993. Zavarovalnici T. OE C. je vročilo tožbo in odgovor na tožbo ter nadaljnje vloge in odločbe ter jo vabilo na obravnave. Kot intervenienta jo je navedlo tudi v glavi sodbe. Zavarovalnica T. OE C. je z vlogo z dne 12.1.1994 vstopila v pravdo kot intervenient na strani tožencev. Pri takem stanju zadeve izostanek formalnega sklepa pri siceršnji dejanski dovolitvi intervencije ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj ta pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklep o dovolitvi intervencije ima deklaratorni značaj. Zoper tak sklep ni posebne pritožbe (3. odst. 207.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar v obravnavani zadevi niso ugotovljene okoliščine, ki bi opravičevale tako odločitev. Ugotovljeno je namreč, da tožnik tri mesece ni mogel telovaditi, igrati nogometa in se ukvarjati s karatejem. Po treh mesecih ni imel več nobenih posledic poškodbe. Tožnik je poleg bolečin prestajal tudi druge nevšečnosti v zvezi z imobilizacijo noge. Vendar so te težave in neprijetnosti upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine. Ni dvoma, da je tožnik pogrešal šport in da mu je to povzročalo negativna čustva. Toda ker je šlo za sorazmerno kratkotrajno prikrajšanost in ker ostale telesne funkcije niso bile okrnjene, ne gre za take duševne bolečine, ki bi bile lahko podlaga za prisojo denarne odškodnine. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je mogoče prisoditi samo, če gre za telesne ali duševne bolečine in strah znatne intenzivnosti (155. in 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V obravnavanem primeru tožnikove duševne bolečine niso bile tolikšne, da bi bile podlaga za prisojo denarne odškodnine. Zato je bila s sodbama prve in druge stopnje tožniku neutemeljeno priznana ta odškodninska postavka. V tem delu revizija utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kadar pritožbeno ali revizijsko sodišče spremenita prvostopno odločitev o znesku denarne odškodnine samo zaradi drugačne uporabe materialnega prava, tečejo zamudne obresti od spremenjene odškodnine od dne sodbe prve stopnje. Sodišče namreč odloča na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstoja ob koncu dokaznega postopka. Instančna odločba upošteva razmere ob koncu sojenja na prvi stopnji. Kadar spreminja izrek o višini škode, to učinkuje od datuma sodbe prve stopnje. Zato tudi od spremenjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti od datuma sodbe prve stopnje. Eden od učinkov zakonitih zamudnih obresti je tudi valorizacijski - prisojeni glavnici ohranjajo realno vrednost. V razmerah nestabilne valute bi znesek, ki bi ga na novo določilo inštančno sodišče na podlagi razmer ob instančnem sojenju, zaradi poteka časa in spremenjenih okoliščin lahko predstavljal težko primerljivo številko z negotovim učinkom na izid spora. Zato je pravilna drugostopna odločitev, da se začetek teka zamudnih obresti ne spremeni navzlic spremenjeni glavnici. Navedene razloge je upoštevalo tudi revizijsko sodišče pri svoji odločitvi, da ne spremeni začetka teka zamudnih obresti od odškodnine, določene na revizijski stopnji.

Revizijska odločitev, s katero je spremenjena sodba druge stopnje, temelji na 1. odst. 395.čl. ZPP, odločitev s katero je revizija zavrnjena, pa na 393.čl. ZPP.

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 166.čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154.čl. ZPP. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožnik uspel s 27 odstotki svojega zahtevka in mu je v tem razmerju priznalo odvetniške stroške to je 48.519,00 SIT, med tem ko mu je stroške za izvedenca priznalo v celoti, to je 54.896,00 SIT, ker so bili ti stroški potrebni ne glede na tožnikov delen uspeh v pravdi. Skupaj znašajo utemeljeni stroški tožeče stranke 103.415,00 SIT, med tem ko znaša 73 odstotkov stroškov tožene stranke 83.293,00 SIT. Po pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožniku 20.122,00 SIT stroškov prve stopnje. Stroškovnega izreka sodbe druge stopnje revizijsko sodišče ni spreminjalo, pač pa je naložilo tožniku stroške revizijskega postopka glede na revizijski uspeh tožene stranke v znesku 22.950,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki jih je tožena stranka izrecno uveljavljala.