Jedro

S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, tožeča stranka ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe, in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je prvostopni organ zoper tožnico začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi, stroški davčne izvršbe in stroški za pot izterjevalca znaša 2.079.542,07 EUR. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnice.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-861/2014-5 z dne 13. 3. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Uradoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožnici pojasni, da je v postopku davčne izvršbe procesna predpostavka obstoj izvršilnega naslova, ki je v obravnavanem primeru nesporen, da v postopku davčne izvršbe izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati in da se v pritožbenem postopku presoja zakonitost izpodbijanega sklepa ter zato izvrševanje sklepa o davčni izvršbi ni predmet pritožbenega postopka. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ne poseduje premičnega premoženja, zato na pravilnost sklepa ne vpliva. Neutemeljen je tudi očitek, da izterjevalcu strošek za pot ni nastal, saj je po podatkih prvostopenjskega organa bil na terenu in skušal tožnici vročiti izpodbijani sklep in opraviti rubež, vendar na sedežu družbe ni našel nikogar, zaradi česar je bil tožnici poslan poziv, da se zglasi pri davčnem organu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pobot, predlagan s strani tožnice in družbe A. (v nadaljevanju: A. d.o.o.), pa tožeča stranka pojasnjuje, da je bila z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku, ki se uporablja od 1. 1. 2013 (v nadaljevanju ZDavP-2F) črtana določba petega odstavka 97. člena ZDavP-2, po kateri je lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrnil tretji osebi, ki jo je v izjavi navedel zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek. Zato prvostopenjski organ ni imel več zakonske podlage, da bi lahko opravil predlagani pobot. 3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) razveljavi in postopek izvršbe ustavi, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Izpodbijani sklep je posledica napačne odločitve pri inšpiciranju A. d.o.o. v zvezi s prenosom stvarnega vložka v družbo B. d.o.o. (tožnico), po kateri je bilo A. d.o.o. naloženo plačilo DDV v višini 2.000.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Družba je imela zaradi izdanih sklepov o zavarovanju blokirane vse transkacijske račune. Ne glede na to, da se z odločitvijo ni strinjala, je bilo potrebno zagotoviti sredstva za poplačilo navedene obveznosti. Zato je na podlagi 72. člena ZDDV-1 A. d.o.o. ob upoštevanju izdane odločbe tožnici za stvarni vložek izdala račun in ta je v DDV-O obrazcu za mesec januar 2013 zahtevala vračilo presežka, ki se je na njen predlog kompenziral z obveznostjo na strani A. d.o.o. Pobot je bil izveden 22. 3. 2013. Odločba o odmeri DDV je bila v pritožbenem postopku odpravljena, v ponovnem postopku pa ugotovljeno, da pri prenosu stvarnega vložka ni bilo nepravilnosti in posledično izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je A. d.o.o. upravičena do povračila DDV in pripadajočih obresti. To je pomenilo, da je bilo po odpravi odločbe potrebno izvesti vrnitev v prvotno stanje, torej odpraviti račun za stvarni vložek, po katerem je A. d.o.o. tožnici zaračunala vstopni DDV. Iz tega izhaja, da se je pri tožnici pojavila obveznost iz naslova DDV v višini 2 milijonov EUR, na drugi strani pa je imela A. d.o.o. zahtevek za vračilo tega zneska. Davčnemu organu je bilo s strani A. d.o.o. in tožnice predlagano, da za celoten znesek izvede pobot, torej se obveznost tožnice iz naslova DDV v celoti pobota s presežkom oziroma terjatvijo A. d.o.o. iz naslova DDV, ločeno od ostalih obveznosti in terjatev, ki sta jih izkazovali obe družbi, saj bi le na tak način lahko sanirali nastalo situacijo na način, da ne bi nastale dodatne obveznosti na strani tožnice. Zadeva je bila izvedena drugače – na strani A. d.o.o. je davčni organ z vračilom DDV po odločbi pokrival druge (tekoče) obveznosti iz naslova DDV, ki jih je izkazovala A. d.o.o.. To je pomenilo, da pobot DDV s tožnico ni bil izveden, čeprav so bile vse transakcije posledica napačne odločitve davčnega organa. Vse posledice napačne odločitve so tako ostale pri tožnici, ki z vsemi opisanimi postopki pravzaprav ni imela nič. Tožnica posledično meni, da davčni organ ni upravičen do izvršbe nastale davčne obveznosti, saj je bil z vsem navedenim pravočasno seznanjen. Davčni organ je tožeči stranki že marca 2014 blokiral transakcijski račun in s tem povsem onemogočil njeno delovanje. Izpodbijani sklep nastale razmere le še dodatno zaostruje.

4. Izpodbijani sklep je po mnenju tožeče stranke tudi pomanjkljiv, saj v 3. točki izreka premičnine, ki so predmet rubeža, niso navedene. Tožnica ne poseduje premičnega premoženja in je sklep že z tega razloga treba odpraviti. V zvezi s stroški poti izterjevalca v višini 40,00 EUR tožeča stranka poudarja, da izterjevalcu ta strošek ni nastal, saj se je pooblaščenec tožeče stranke pri davčnemu organu dne 13. 5. 2014 zglasil sam.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja.

8. V zvezi s tožbo pa sodišče ugotavlja, da je ta vsebinsko povsem enaka pritožbi in da tožnica stališčem, ki jih v zvezi s pritožbenimi navedbami zavzame organ druge stopnje, ne ugovarja. Sodišče zato le ponovno poudarja, da o obstoju obračuna davka in njegovi izvršljivosti v zadevi ni spora. Spora tudi ni, da tožeča stranka obveznosti po izvršilnih naslovih ni plačala. Kot tožeči stranki pravilno pojasnjuje davčni organ druge stopnje, v postopku davčne izvršbe ni mogoče z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, pa tožeča stranka tudi ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti (pred 1. 1. 2013 pa ne glede na prvi do peti) odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.

9. Iz razlogov, ki jih navaja pritožbeni organ, so neutemeljeni tudi ugovori, ki se nanašajo na izpodbijani sklep – določnost izreka in stroške izvršitelja. Ko gre za izvršbo na premičnine, se le-te v izreku sklepa o davčni izvršbi (praviloma) konkretno ne navedejo. Sklep je zadostno konkretiziran z odločitvijo, da se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti in posesti dolžnika. Posamezne zarubljene stvari se konkretno navedejo v rubežnem in cenilnem zapisniku.

10. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantna podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.