Jedro

V izpodbijani sodbi ni niti stališča delodajalca niti opredelitve sodišča, ali in zakaj neupravičena odsotnost z dela v spornem primeru predstavlja za delodajalca tako resen in utemeljen razlog, da je tožnici utemeljeno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kot to predvideva drugi odstavek 88. člena ZDR. Ta razlog mora po določbi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec in ni v pristojnosti sodišča, da bi ga samo ugotavljalo. Sodišče lahko stališča in razloge delodajalca samo prouči in nato odloči (oceni), ali zadoščajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi (taka je tudi zahteva 9. člena Konvencije MOD 158, o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca) ali ne.

Izrek

Revizija se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 19.4.2004 nezakonita, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da jo je ta dolžna pozvati nazaj na delovno mesto ročni operater, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki plačo od 20.5.2004 v višini 92.986,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, plačati prispevke in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 189.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da tožnica ni nikoli izpovedala, da je že od 16.3.2004 delala le do 11. ure, saj je delala do 11. ure le ta dan. Tega dejstva ni tako ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Ker gre za nasprotje med vsebino zapisnika in vsebino sodbe, to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ni presodilo dokazov, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi, in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je sodišče tudi uporabilo materialno pravo (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ko je ugotavljalo, da sicer v tožničinem ravnanju obstaja krivda, vendar ne takšna, da bi zadostovala za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar zadošča za zakonito odpoved vsaka oblika krivde, to pa pomeni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali podredno, da jo spremeni tako, da ugotovi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni smela preizkušati.

Po določbi 350. člena ZPP sodišče druge stopnje mora preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v skladu z zahtevo ZPP v delu, kjer je pritožba izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bi lahko bila bistvena za odločitev v tej zadevi. Sodba sodišča prve stopnje ima na 4. strani ugotovitev, da je osebni zdravnik 22.3.2004 tožnici odprl bolniški stalež za 4 ure za čas fizioterapije (v spisu ni nobenega dokaza za oporo taki ugotovitvi). Na strani 5 ima sodba sodišča ponovno ugotovitev "da ji bo bolniški stalež, ki ji je bil odprt 22.3.2004, priznan". Taka ugotovitev sodišča v povezavi z uporabo "navodila" osebnega zdravnika z dne 22.3.2004, to je odprt bolniški stalež, v povezavi z navodilom in ostalimi ugotovljenimi okoliščinami bi lahko pomenila tudi tako ravnanje tožnice, ki bi jo lahko ocenili kot razlog, ki ne zadošča za ugotovitev resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kar izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje. Vendar je tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugotovitve sodišča izpodbijala in navajala, da tožnici bolniški stalež ni bil odprt, da je ta vedela, da ji ga osebni zdravnik ne more odpreti (zapisnik na l. št. 62). Taka ugotovitev pa bi pomenila, da je tožeča stranka, kljub temu, da je vedela, da nima odprtega bolniškega staleža, ker ji ga osebni zdravnik ni mogel odpreti, od imenovane zdravnice pa tudi ni dobila niti ustreznega dokumenta niti kakšnega zagotovila o tem, da ji bo odprla za čas fizioterapije bolniški stalež, prevzela tveganje in možne posledice, ko brez ustreznih opravičil ni v polnem delovnem času opravljala svojega dela. Neupravičena odsotnost z dela pa je (in je bila tudi po dosedanji sodni praksi) tisti resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prenehanje delovnega razmerja), ki ga določa tretji odstavek 88. člena ZDR. Poleg tega je tožena stranka v pritožbi opozorila tudi na datum dogodka 16.3.2004 (enkraten dogodek). Glede tega je pritožbeno sodišče sicer zavzelo stališče, ni pa odgovorilo na pritožbene navedbe. Ker gre za v tem delu za dejstva, ki so lahko odločujoča in lahko vplivajo na pravilnost sodbe, revizijsko sodišče revizijskih navedb ni moglo prezreti, ampak jih je upoštevalo kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jih je zagrešilo sodišče druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

V izpodbijani sodbi ni niti stališča delodajalca niti opredelitve sodišča, ali in zakaj neupravičena odsotnost z dela v spornem primeru predstavlja za delodajalca tako resen in utemeljen razlog, da je tožnici utemeljeno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kot to predvideva drugi odstavek 88. člena ZDR. Ta razlog mora po določbi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec in ni v pristojnosti sodišča, da bi ga samo ugotavljalo. Sodišče lahko stališča in razloge delodajalca samo prouči in nato odloči (oceni), ali zadoščajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi (taka je tudi zahteva 9. člena Konvencije MOD 158, o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca) ali ne.

Ko bodo razčiščene oziroma bo zavzeto stališče do bistvenih navedb v pritožbi tožene stranke, ki se sicer nanašajo na dejansko stanje, in ko bo sodišče dobilo stališče delodajalca o tem, zakaj gre v spornem primeru za resen in utemeljen odpovedni razlog in zakaj delodajalec meni, da nadaljevanje delovnega razmerja v tem primeru ni mogoče, bo šele možno zaključiti in nato odločiti, ali so podani resni in utemeljeni razlogi iz drugega odstavka 88. člena za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in da taki razlogi onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je o revizijskih stroških odločalo na podlagi določb tretjega odstavka 165. člena ZPP.