Jedro

Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega - podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, in sicer: - se sodba in dopolnilni sodbi razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, - se sklepa spremenita tako, da se ugovoroma ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo z dne 10.1.2017 je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 296.440,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2005 dalje do plačila, (II.) ugotovilo, da terjatev tožene stranke v preostalem delu ne obstoji, (III.) pobotalo terjatvi pravdnih strank do zneska 18.959,88 EUR (prvi odstavek), toženi stranki naložilo plačilo namesto tožeči stranki V., d.o.o., 277.480,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2005 dalje do plačila (drugi odstavek); z dopolnilno sodbo z dne 17.11.2017 je k tej točki izreka dodalo še tretji odstavek, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 236.608,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe v skupnem znesku 12.768,91 EUR, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti. Z dopolnilno sodbo z dne 10.1.2018 je dopolnilo dopolnilno sodbo z dne 17.11.2017 še z obrazložitvijo zavrnitve dela zahtevka.

2. Zoper sodbo z dne 10.1.2017 sta se pravočasno pritožili skupaj tožeča stranka in stranski intervenient V., d.o.o. (v nadaljevanju stranski intervenient, saj drugi stranski intervenient K. d.d. v pritožbenem postopku ni sodeloval) ter posebej tožena stranka. Pritožili so se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasili so tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo v zavrnitvenem delu, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbo tožene stranke nista odgovorila.

4. Zoper dopolnilno sodbo z dne 17.11.2017 sta se skupaj pritožila tožeča stranka in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni. Priglasila sta tudi pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na to pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

6. Tožena stranka je zoper to dopolnilno sodbo vložila predlog za dopolnitev obrazložitve, podrejeno pa pritožbo. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo in obrazložitev dopolnilo z dopolnilno sodbo z dne 10.1.2018. 7. Zoper to dopolnilno sodbo se je pritožila tožena stranka in pri tem predlagala dopolnitev obrazložitve v stroškovnem delu.

8. Z izpodbijanim sklepom z dne 15.2.2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke in stranskega intervenienta zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 11.1.2018. 9. Zoper ta sklep sta se pritožila tožeča stranka in stranski intervenient in predlagala razveljavitev in odpravo plačilnega naloga, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

10. Z izpodbijanim sklepom z dne 21.3.2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27.2.2018. 11. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala odpravo plačilnega naloga, podrejeno pa njegovo razveljavitev.

12. Pritožbe so utemeljene.

K pritožbama zoper sodbo in dopolnilni sodbi

13. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo za dela po gradbeni pogodbi, ki so bila zaračunana z 8., 10., 11. in 12. začasno situacijo ter s končno situacijo, poleg tega pa vtožuje še plačilo po več računih. Opravljena so bila obsežna dela (v vrednosti več kot 1,6 mio EUR), ki pa niso bila v celoti plačana. Dela, ki jih je po gradbeni pogodbi opravila tožeča stranka, so obsežena v končni situaciji, pri čemer je tožeča stranka med gradnjo izstavljala začasne situacije, katerih plačilo do 7. začasne situacije ni sporno. Tožeča stranka (v pretežni meri, razen nekaterih posebej izstavljenih računov) vsebinsko zahteva plačilo opravljenih del, kot to navaja tudi v pritožbi.

14. Začasne situacije, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, razen končne, niso take, kot je to zahtevano z 62. Posebno gradbeno uzanco – PGU. 12. začasno situacijo je predložila tožena stranka, vendar pa tožena stranka nima prav, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati te situacije kot dovolj specificirane, ker jo je predložila ona, in ne tožeča stranka. Gre za izredno kompleksno zadevo, v kateri ni potrebe, da bi vsaka stranka sama predložila vse listine, če jih je že nasprotna stranka (primerjaj tudi sklep VSL Cpg 112/93). Višje sodišče pa se strinja s stališčem, da se je tožeča stranka, ki je plačilo začasnih situacij tudi vtoževala, nanje sklicevala. Vsekakor pa je tožeča stranka tudi sama predložila specifikacijo te situacije (A36), čeprav ne gre za nesporno specifikacijo opravljenih del in njihove vrednosti, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa je tožnik tudi pripisal nestrinjanje s toženčevimi izračuni cen in količin.

15. Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega – podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Sklicevanje tožeče stranke, da naj bi prišlo zmede v spisu in da naj bi iz popisa listin izhajalo, da so bile potrebne gradbene situacije vložene v celoti, nima podlage v spisu. Tožena stranka je namreč že v prvem postopku tem pomanjkljivostim ugovarjala (zato tudi ni moglo priti do pravno upoštevnega „presenečenja“ tožeče stranke). Poleg tega pa popis prilog spisa, na katerem je navedeno, da gre za gradbeno situacijo, ne pomeni že presoje o njeni popolnosti, temveč gre le za imenovanje listine, brez kakih pravnih in dejanskih zaključkov, povzame pa se po tistem, kar pomaga pri označitvi listine in je praviloma navedeno na prvi (ali edini) strani listine.

16. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del. Tega dela pravdni stranki nista zmogli, je pa to tisto, kar mora opraviti sodišče v tem postopku, kot je bilo že poudarjeno v prejšnji razveljavitveni odločbi.

17. Tožeča stranka je v spis torej vložila končno situacijo s potrebnimi podatki, tako da je mogoče ugotoviti, katera dela so bila opravljena, toženi stranki pa je to omogočilo tudi ugovore o pomanjkljivosti del; pri tem pa višje sodišče ugotavlja, da je vsaj za toženo stranko sporno tudi, ali je dejansko predložena celotna končna situacija, ki vsebuje tudi vsa opravljena dela; vsekakor pa ni nobenega razloga, da se ne bi upoštevala tudi končna situacija, ki jo je predložila tožena stranka oziroma je v prilogi B31. Tožeča stranka ima pri tem prav, ko navaja, da plačila ni mogoče zavrniti zgolj zato, ker začasne situacije (razen 12., predložene s strani obeh strank), nimajo potrebnih popisov v smislu 62. člena PGU. Pravilno pa poudarja tožeča stranka, da ko je začasna situacija potrjena, so s tem potrjena tudi opravljena dela. Pri tem je pravilno tudi stališče tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo komunicirati z izvedencem glede obsega njegovega dela mimo pravdnih strank, kot je to storilo z dopisom z dne 13.2.2015, ki ga tožeči stranki ni poslalo niti v vednost (poslalo pa ga je izvedencu in toženi stranki), saj se s tem krši pravica pravdne stranke do izjave.

18. Očitek tožene stranke, da naj bi se tožeča stranka odpovedala dokazu z izvedencem, ker ni pravočasno založila predujma, ni upravičen. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ob prvi naložitvi plačila predujma tožeče stranke ni pravilno opozorilo na posledice nezaložitve predujma; ko je kasneje to pomanjkljivost odpravilo, pa je bil potrebni predujem založen, dokaz z izvedencem pa izveden, kar je pravilno.

19. Pravdni stranki pa imata prav, ko navajata, da sodišče prve stopnje večkrat navede različne zneske, tako glede vtoževanih situacij kot glede ugotovitev izvedenca M. Pri tem je izvedenec ugotavljal tudi manjvrednost opravljenih del, sodišče pa je nato to manjvrednost upoštevalo glede vseh opravljenih del, ne pa le tistih, glede katerih je tožena stranka trdila, da so bila manjvredna (zaradi slabše kvalitete), kar pa ni pravilno. Že med postopkom je bilo opozorjeno, da gradbene knjige za vsa dela niti niso bile predložene, zato ni jasno, na podlagi česa je izvedenec lahko ugotovil opravljena dela. Prav tako je potrebna tudi izjasnitev o domnevno ponarejenih gradbenih knjigah, na kar opozarja tožena stranka. Višje sodišče na te očitke niti ne more odgovoriti.

20. V zadevi je treba opraviti končni obračun vseh opravljenih del, ki niti ni bil opravljen, najprej zato, ker ni bilo upoštevano, da gre v bistvu (in v pretežnem delu) za plačilo vseh opravljenih, a še ne plačanih del, prav tako pa je treba upoštevati, da so bile začasne situacije do 11. potrjene. Pomanjkljivo kvaliteto opravljenih del je mogoče upoštevati le pri delih, kjer se je ta pojavila, ne pa tudi pri delih, kjer tožena stranka nekvalitete sploh ni ugovarjala in ta ni bila sporna. Pri tem pa je treba ostati tudi v okviru tožbenega zahtevka. Vsa odprta, a še nerazčiščena vprašanja, je treba presoditi tudi s pomočjo izvedenca, pri čemer pa je potrebno, da se izvedenec izjavi tudi o delih, ki naj ne bi bila opravljena, oziroma o tistem, kar ni bilo vgrajeno in na kar sta opozarjali pravdni stranki tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbah. Tožena stranka pa ima tudi prav, ko navaja, da je že med postopkom opozarjala na določene nepravilnosti mnenja, na katera izvedenec na samem zaslišanju niti ni mogel odgovoriti (primerjaj 6. stran pritožbe).

Glede dodatno vtoževanih računov:

21. Račun št. 05-392-000079, ko je glede keramike sodišče prve stopnje navedlo, da je ta obsežena že v 9. začasni situaciji z navedbo: dodatna keramika, višje sodišče tega ne more preizkusiti, na kar opozarja že tožeča stranka, pri tem pa je kot priloga B31 označena približno polovica fascikla (tudi ta fascikel je le del velikega števila še drugih prilog), prva stran je asignacija, vsebuje pa še druge listine, predvsem (večji del) pa je končna situacija (s specifikacijo).

22. Račun št. 05-330-000001: gre za račun za obresti, v pretežnem delu je bil zavrnjen zaradi nepriznanih začasnih situacij. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je treba opravljena dela plačati, po začasnih situacijah že med gradnjo, ko se mesečno obračunavajo opravljena dela, zato je odločitev že iz tega razloga vsaj preuranjena in je odvisna od obveznosti za plačana dela.

23. Račun št. 05-390-000222: obrazložitev je dejansko pomanjkljiva, prav tako pa sodišče prve stopnje sicer priznava tožeči stranki 2 % manipulativnih stroškov, kljub temu pa zahtevka ne prizna; prav tako ni mogoče odgovoriti na pomanjkljivosti glede pričakovanega dobička ter povečanja cen.

24. Račun št. 05-330-000004: gre prav tako za račun za obresti. Tudi tu je obrazložitev pomanjkljiva, višje sodišče na očitke tožnikove pritožbe prav tako ne more odgovoriti. Ni namreč jasno, kdaj naj bi toženec plačal odstopljene terjatve, prav tako je razveljavljen del v zvezi z izpadom dobička in povišanjem cen, na kar se nanaša del obračuna obresti. Zapadlost 12. začasne situacije pa sama po sebi niti ni vezana na vložitev predloga za izvršbo.

25. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre za zelo obsežne pomanjkljivosti, ki jih bo lažje in hitrejše lahko odpravilo sodišče prve stopnje; gre tudi za tako obsežne pomanjkljivosti, o katerih se niti ni razpravljalo, zato bi bila prizadeta pravica pravdnih strank do pritožbe. Pri tem višje sodišče tudi opozarja, da je bila odločitev sprejeta še pred uveljavitvijo ZZP-E. 26. Pri tem glede v pobot uveljavljenih zahtevkov tožene stranke ni moglo odločati z učinkom pravnomočnosti, saj gre za del, ki je v vsem odvisen od odločitve o zahtevku tožeče stranke in se nanaša na njegovo višino ter se tudi ugotavlja le do višine tožbenega zahtevka. Kljub temu pa višje sodišče v zvezi z odpravo napak opozarja na 637. člen Obligacijskega zakonika – OZ, po katerem je primaren zahtevek za odpravo napak, v skladu s 639. členom OZ pa lahko, če podjemnik napake ne odpravi, naročnik po lastni izbiri odpravi napako na račun podjemnika ali zniža plačilo, ne more pa zahtevati obojega. Glede pogodbene kazni je sodišče prve stopnje obsežno in pravilno odločilo, da ta ni bila pravočasno zahtevana, za kar je navedlo tudi vse potrebne razloge.

27. Glede pritožbe tožene stranke glede stroškov postopka, da bi ti morali biti naloženi v plačilo stranskemu intervenientu, višje sodišče pojasnjuje, da za kaj takega ni podlage v ZPP. Plačilo pravnih stroškov se naloži pravdni stranki (154. člen ZPP), ravno tožena stranka pa je tista, ki je preprečila subjektivno spremembo na strani tožeče stranke, čeprav za kaj takega ni nobenega razumnega razloga, obremenjuje pa ta pravda tudi stečajni postopek, ki teče nad toženo stranko. Pri tem pa višje sodišče še opozarja na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16.6.1999 v zvezi s prehodom terjatve in končanjem stečajnega postopka. Vsekakor pa bi bilo v zadevi veliko bolj smiselno in tudi za toženo stranko ugodnejše, če bi pristala na subjektivno spremembo tožbe in se tako pravdala z osebo, v katere korist se ta pravda vodi, gre pa tudi za tako zadevo, za katero bi bil primeren postopek mediacije, v katerem bi pravdni stranki uredili medsebojna razmerja veliko hitreje in ceneje.

28. Ker je višje sodišče razveljavilo sodbo, je s tem razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, posledica te razveljavitve pa je tudi razveljavitev obeh dopolnilnih sodb. Odločilo je tudi, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Ob drugi razveljavitvi namreč ni smiselno, da bi jo spet obravnaval isti sodnik. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva zgornje napotke.

Pritožbi zoper sklepa o ugovorih zoper plačilni nalog za sodno takso

29. S prvo dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje prvotno odločitev dopolnilo še z zavrnitvijo dela zahtevka. Z drugo dopolnilno sodbo je le dopolnilo obrazložitev. Obema pravdnima stranka je bila že za pritožbo zoper sodbo odmerjena sodna taksa od dela zahtevka, s katerim nista uspeli, čeprav takrat vsaj o zavrnitvi dela zahtevka ni bilo odločeno. S tem sta torej plačali vso potrebno takso in ni podlage za njeno dodatno zaračunavanje. Zato je višje sodišče oba sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

30. Odločitev o pravdnih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).