Jedro

Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi morali predlagatelji pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.

Predlagana vprašaja (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe, zato revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Izrek

I. Predlog se zavrže. II. Tožeče stranke same nosijo svoje stroške postopka vložitve predloga za dopustitev revizije.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov, vloženo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-3/2012-MIZKS/42 z dne 23. 9. 2020 (I. točka izreka sodbe), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Ministrstvo za kulturo je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo graščine A., stoječe na zemljišču parc. št. *73 (ID ...) k. o. ...

3. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo stališču toženke, da A.. A. ne gre status upravičenca po tretjem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj je bil v času podržavljenja državljan FLRJ in BiH, med Slovenijo in BiH pa ni podana vzajemnost na področju denacionalizacije. Dejstvo, da je kasneje postal državljan Avstrije, na odločitev ne vpliva, saj je ključna navezna okoliščina državljanstvo z domovinsko pristojnostjo ob podržavljenju. Glede nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen je s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča pojasnilo, da se ta določba ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona in da bi bila uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca in nesmiselna.

4. Tožniki (v nadaljevanju predlagatelji) so zoper pravnomočno sodbo vložili predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:

5. Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča, da obstoj domovinske pristojnosti v kateri izmed republik držav bivše FLRJ izključuje zvezno državljanstvo FLRJ?

6. Ali je takšna odločitev sodišča ob upoštevanju siceršnjih drugih postopkov, v katerem je bilo upravičencu priznana pravica do denacionalizacije, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom?

7. Ali je pravilno stališče, po katerem se 12. člen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen?

8. Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča, da bi bila uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odst. 9. čl. ZDen v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca- retorzijo?

9. Kakšen je namen zakonodajalca glede uporabe 12. člena ZDen v povezavi s 3. odst. 9. čl. ZDen?

10. Ali je pravilno stališče sodišča, da zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz 3. odst. 9. čl. ZDen ne more biti upravičenec, četudi mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odst. 9. čl. ZDen?

11. Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, ko sploh ni odločalo o zahtevku glede odškodnine po 26. čl. ZDen?

12. Ali bi moralo pri odločitvi sodišče upoštevati strinjanje z vračilom v naravi s strani zavezanke za vrnitev v naravi – Mestne občine Celje?

13. Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev, ko ni upoštevalo niti se ni opredelilo do stališča Mestne občine Celje? Ali je zaradi tega sporna odločitev nepopolna? **K I. točki izreka**

14. Predlog ni popoln.

15. V skladu četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se v predlogu sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora v skladu s petim odstavkom 367. b ZPP navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku ali v skladu s petim odstavkom ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

16. Da bi bil predlog formalno popoln, bi torej predlagatelji morali pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

17. Tem kriterijem predlog ne zadosti.

18. Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.1

19. Predlagatelji v zvezi s pomembnostjo predlaganih vprašanj navajajo, da je „pomembnost postavljenih pravnih vprašanj, namenjenih zagotovitvi pravne varnosti, vladavine prava in enotne uporabe prava v tovrstnih pravdnih postopkih zaradi ugotavljanja ničnosti pravnih poslov za namen odločanja v denacionalizacijskem postopku in nasploh odločanja o zadevah, vezanih na podržavljeno premoženje, utemeljena z odstopom od veljavne sodne prakse oziroma odsotnostjo enotne prakse ter s tem, da posamezna vprašanja presegajo pomen zadeve, saj so povezana z izvršljivostjo sodne odločbe, pa tudi z vprašanjem namena ZDen“.

20. Te navedbe pa niso v zvezi niti z izpodbijano sodbo niti s predlaganimi vprašanji, saj v obravnavanem primeru ne gre za ugotavljanje ničnosti pravnih poslov za namen odločanja v denacionalizacijskem postopku, ampak za ugotavljanje, ali je podan status upravičenca do denacionalizacije po 9. členu ZDen oziroma nadomestnega upravičenca po 12. členu ZDen. Nejasno in neobrazloženo je tudi stališče, da naj bi posamezna pravna vprašanja presegala pomen zadeve, ker naj bi bila povezana predvsem z „izvršljivostjo sodne odločbe“ ter vprašanjem namena ZDen. Hkratno zatrjevanje tako odstopa od sodne prakse kot odsotnosti sodne prakse ni logično. Zatrjevani odstop od sodne prakse oziroma njena neenotnost pa ni natančno in konkretno opredeljena.

21. Pri obrazložitvi drugega vprašanja predlagatelji sicer navajajo, da naj bi bila v drugih postopkih v zvezi z isto denacionalizacijsko zadevo istemu upravičencu priznana pravica do denacionalizacije. Tudi če s tem smiselno uveljavljajo neenotnost sodne prakse Upravnega sodišča, pa ne opravijo primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja (ne navedejo niti opravilnih številk zadev, niti teh sodb ne priložijo predlogu) in tako ne izkažejo, da bi Upravno sodišče ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju odločilo drugače. 22. Tretje, četrto, peto in šesto predlagano vprašanje pa se nanašajo na uporabo 12. člena ZDen, o katerem se je Vrhovno sodišče že večkrat opredelilo, nazadnje v sodbi X Ips 24/2008 z dne 10. 11. 2010, stališče v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča. 23. Po navedenem torej očitno niso izpolnjene zahteve iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.

24. Poleg tega revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.2

25. Tudi temu kriteriju predlog ne zadosti, saj prvo, sedmo, osmo in deveto predlagano vprašaje (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe. Upravno sodišče namreč ni sprejelo stališča, da obstoj domovinske pristojnosti v kateri izmed republiških držav bivše FLRJ izključuje zvezno državljanstvo FLRJ. Iz obrazložitve izpodbijane sodne tudi ne izhaja, da bi bila upravičenost do odškodnine po 26. členu ZDen v tem upravnem sporu predmet sodne presoje.

26. Ker torej predlog ne vsebuje sestavin, ki bi jih po četrtem odstavku 367.b člena ZPP moral vsebovati, je Vrhovno sodišče izreklo procesno posledico, ki jo za tak položaj predvideva šesti odstavek 367.b člena ZPP. Nepopoln predlog je zavrglo.

**K II. točki izreka**

27. Predlagatelji so v predlogu zahtevali tudi povrnitev stroškov predloga za dopustitev revizije, vendar s predlogom niso uspeli, zato jih nosijo sami (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. s sklepom VSRS X DoR 22/2023 z dne 20. 9. 2023, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023 in III DoR 56/2022 z dne 17. 3. 2022. 2 Prim. sklep X DoR 284/2021 z dne 9. 3. 2022.