Jedro

Strošek sodne takse za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje po ZST-1 v višini 150,00 EUR kot potreben strošek pravilno odmerjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločitev v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 178,63 EUR zniža na 159,97 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu stroškovna odločitev potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 96,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v točki I in II izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 704,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, za plačilo zneska 713,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo o povrnitvi stroškov postopka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 178,63 EUR pravdnih in izvršilnih stroškov v roku 8 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper stroškovno odločitev v sodbi (III. točka izreka) se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške postopka v višini 478,65 EUR. Neutemeljeno ji ni priznalo stroškov izvršilnega postopka v višini sodne takse, ki jo je tožnica plačala in so priznani v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 28994/2017, kot tudi prevoznih stroškov za prihod na narok 22. 10. 2019. Tožnica poudarja, da sta se res tožnica in priča B. M. na narok pripeljali skupaj, vendar z avtom, pri čemer je sodišče priznalo le stroške priči in to za najcenejši javni prevoz. V kolikor bi priča in tožnica oba prišla na narok z javnim prevozom, bi morala plačati vsak svojo vozovnico. Tako bi sodišče poleg stroškov priči za javni prevoz moralo tudi tožnici posebej priznati stroške za javni prevoz v znesku 15,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo tožencu oz. njegovi pooblaščenki urnino 50 točk za narok z dne 22. 10. 2019, pri čemer je obrazložilo, da je narok trajal od 8.30 ure do 9.25 ure. V skladu s 6. členom Odvetniške tarife (OT) odvetniku pripada za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro urnina v višini 50,00 EUR. Ker je obravnava trajala manj kot eno uro, tako pooblaščenki toženca urnina ne pripada, saj je všteta v plačilo za zastopanje. Sodišče prve stopnje je tožencu tako preveč priznalo 50 točk in 22 % DDV oz. skupaj 61 odvetniških točk, kar znese 36,60 EUR. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati še stroške postopka v višini 59,00 EUR, torej skupaj 537,65 EUR namesto 478,65 EUR, oziroma glede na 49 % uspeh v pravdi 263,45 EUR namesto 234,53 EUR. Stroški toženca skupaj pa bi tako znašali 773,53 EUR namesto 810,13 EUR oz. glede na 51 % uspeh v pravdi 394,50 EUR namesto 413,16 EUR. Po medsebojnem pobotu bi tako tožnica morala tožencu povrniti 131,05 EUR stroškov namesto 178,63 EUR. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev o stroških spremeni tako, da odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 131,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti vse priglašene stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev v III. točki sodbenega izreka, ki po določbi petega odstavka 128. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje za sklep, obrazložilo v točkah od 19 do 22 obrazložitve.

6. Pritožba izpodbija odmero potrebnih stroškov tožeče stranke, kot tudi potrebnih stroškov tožene stranke. Pri priznanju potrebnih stroškov obeh pravdnih strank materialnopravno podlago predstavlja določba 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrado odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija priznanje potrebnih pravdnih stroškov tožeči stranki. Neutemeljeno se zavzema, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo priznati še strošek v višini sodne takse za izvršilni postopek (44,00 EUR). Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da tožeči stranki iz naslova sodnih taks pripada le sodna taksa za postopek, ki po Tarifi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sicer tarifni številki 1111 znaša za celoten postopek 150,00 EUR. V opombi tarifne številke 1111 je namreč določeno, da če je pred pravdnim postopkom zaradi istega predmeta spora tekel postopek med drugim tudi za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot je primer tudi v konkretni zadevi, se taksa za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine všteje v takso po tej tarrifni številki in sicer po vrednosti predmeta spora, ki je prešel v pravdni postopek. V konkretnem primeru je tako strošek sodne takse za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje po ZST-1 v višini 150,00 EUR kot potreben strošek pravilno odmerjen.

8. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče tožeči stranki priznati tudi potne stroške za pristop na narok dne 22. 10. 2019. Nepriznanje tega stroška je sodišče prve stopnje prav tako obrazložilo v 20. točki obrazložitve. Pritožbeno ni sporno, da se je tožeča stranka na narok pripeljala skupaj s pričo Borisom Marčičem, ki mu je sodišče priznalo stroške za prihod na sodišče v višini stroškov 15,00 EUR.

9. Potni stroški stranke predstavljajo dejanske stroške stranke, pri priznanju katerih mora sodišče poleg določbe 155. člena ZPP upoštevati tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 15/03, 32/13 – v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik v 19. členu določa, da kadar ima stranka pravico do povrnitve med drugim tudi potnih stroškov, se povrnitev le-teh odmeri v skladu z določbami od 5. do 14. člena (oziroma potni stroški od 5. do 9. člena) tega Pravilnika. V prvem odstavku 5. člena Pravilnika je določeno, da potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Pritožbeno ni sporno, da se je tožnica na narok 22. 10. 2019 pripeljala skupaj s pričo B. M. in z avtom, pri čemer pa tožnica ne trdi, da se je na sodišče pripeljala z lastnim prevoznim sredstvom, niti se tako tudi ni pripeljala z javnim prevoznim sredstvom in ji ta strošek kot tak tudi ni nastal kot dejanski strošek. Zato za priznanje prevoznih stroškov v višini javnega prevoznega sredstva niti po določbi 6. člena niti po določbi 7. člena v zvezi z 19. členom Pravilnika za prihod na ta narok ni podlage. Zato je tudi pritožbeno zavzemanje za priznanje 15,00 EUR potnih stroškov (za stroške javnega prevoza) neutemeljeno. Ob obrazloženem so bili tožeči stranki tako pravilno priznani potrebni pravdni stroški v višini 478,65 EUR.

10. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje tožencu kot potreben pravdni strošek preveč priznalo odvetniške stroške 50 točk s priznanim DDV (skupaj 61 odvetniških točk) za urnino v zvezi z zastopanjem na naroku 22. 10. 2019. Že iz obrazložitve v 21. točki izhaja, da je narok trajal od 8.30 do 9.25, kar sicer potrjuje tudi spisovno gradivo. To pomeni, da je narok trajal manj kot eno uro, zato je treba pritrditi pritožbi, da odvetniški strošek urnine za ta narok po prvem odstavku 6. člena OT toženi stranki kot potreben pravdni strošek ne gre. V prvem odstavku 6. člena OT je namreč določeno, da gre odvetniku za porabljen čas med zastopanji, med drugim tudi na narokih, poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje.

11. Ob obrazloženem je bilo tako pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in priznane potrebne pravdne stroške tožene stranke zmanjšati za 61 odvetniških točk (50 točk urnina plus 22 % DDV), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 36,60 EUR. Tako potrebni stroški tožene stranke znašajo namesto 810,13 EUR, 773,53 EUR.

12. Pritožba ocenjenega pravdnega uspeha strank kot kriterija za povrnitev stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je uspeh tožeče stranke ocenilo na 49 % in je torej glede na pravilno odmerjene potrebne pravdne stroške 478,65 EUR upravičena do povrnitve 234,53 EUR. Pravdni uspeh tožene stranke pa je 51 %. Ker ob zgoraj obrazloženem potrebni pravdni stroški tožene stranke namesto 810,13 EUR znašajo 773,53 EUR, je tako tožena stranka glede na njen pravdni uspeh upravičena do povrnitve 394,50 EUR stroškov, namesto do 413,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka toženi stranki namesto zneska 178,63 EUR povrniti znesek 159,97 EUR1. 13. Ob obrazloženem je tako sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev - sklep v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek 178,63 EUR znižalo na 159,97 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v še izpodbijanem delu stroškovno odločitev potrdilo, saj pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka je s pritožbo zoper stroškovno odločitev delno uspela v 39 % (pritožbeno spornih je bilo 47,58 EUR, uspeh s pritožbo je bil 18,66 EUR). Tožena stranka ji mora na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP povrniti temu odstotku ustrezen del potrebnih pritožbenih stroškov. Potrebne pritožbene stroške tožeče stranke predstavljajo odvetniški stroški za sestavo pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 21/1. OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 150,00 EUR, 2 % za materialne stroške (11/3. člen OT), kar predstavlja 3,00 EUR, skupaj 153,00 EUR, z 22 % DDV pa znesek 186,66 EUR. K tem stroškom je kot potreben pravdni strošek prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 60,00 EUR. Skupaj potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke predstavljajo znesek 246,66 EUR, 39 % pa 96,20 EUR. To pa je tudi znesek pritožbenih stroškov, ki jih mora tožena stranka tožeči stranki glede na pritožbeni uspeh povrniti v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila2. 15. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP in prvega odstavka 366. a člena ZPP odločilo o pritožbi po sodnici posameznici.

1 394,50 EUR - 234,53 EUR = 159,97 EUR 2 Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.