Jedro

Tožnik, ki je v enotni carinski listini, ki jo je sam izpolnil, naveden kot glavni zavezanec, je za tujega prevoznika, ki je zavezan predati blago v tranzitu izhodni carinarnici v določenem roku, proti potrdilu o tem dejstvu, prevzel jamstvo za prevoznika, da bo blago v roku predano in s tem riziko, da bo v primeru, če blago ne bo predano, kot glavni zavezanec nosil breme plačila carine in uvoznih dajatev, ker se bo v takem primeru štelo, da je bilo blago dano v prosti promet (202. in 249. člen CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 19.11.1993, s katero je tožnika zavezala k plačilu carine in uvoznih davščin za nepredano blago, ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 19.4.1993 Carinske izpostave - prosta carinska cona napoteno k namembnemu Carinskemu referatu z rokom predaje 20.4.1994. Izpodbijana odločba ugotavlja, da je bil kot prevoznik vpisano podjetje ..., kot glavni zavezanec pa tožnik. Da blago ni bilo predano namembni carinarnici, sledi iz urgence Carinske izpostave - prosta carinska cona z dne 13.5.1993, ki je nato 16.7.1993 tožnika opomnila, da blago po navedeni enotni carinski listini ni bilo prijavljeno pri namembni carinarnici in da v 15 dneh dostavi dokaze o prijavi blaga oziroma carinjenju. Zoper voznika prevoznega podjetja je bil dne 16.11.1993 vložen predlog za uvedbo postopka o prekršku, hkrati pa je bil zoper tožnika predlagan predlog za uvedbo postopka za plačilo dajatev za blago iz navedene enotne carinske listine. V tako uvedenem postopku je organ prve stopnje izdal po uradni dolžnosti odločbo na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ). V pritožbenem postopku je tožena stranka pozvala 23.6.1994 tožnika, da dostavi original ali overjeno fotokopijo dokumentov hrvaških carinskih organov kot dokaz o prehodu blaga na Hrvaško, kamor je bilo namenjeno. Tožnik je v odgovoru dne 9.5.1994 navedel, da blago ni bilo prijavljeno, podjetje, ki mu je bilo blago namenjeno in s katerim se je skušal povezati, pa ne obstoja in da gre dejansko za tihotapljenje blaga. Tožena stranka ugotavlja, da si navedbe tožnika v pritožbi in v odgovoru na dopis nasprotujejo. V pritožbi dokazuje izstop blaga z mednarodnim tovornim listom z originalnim žigom hrvaških carinskih organov in da je navedeni dokaz prejel od prejemnika, v odgovoru na dopis tožene stranke pa tožnik navaja, da s prejemnikom ni mogoče kontaktirati, ker ne obstaja in da blago ni bilo prijavljeno na hrvaški strani. Ker tožnik ne razpolaga z dokumentom iz 2. odstavka 202. člena CZ ali z drugimi dokazi o izstopu blaga iz Slovenije, tožena stranka šteje, da je bilo blago dano v prosti promet in je v skladu s 7. točko 1. odstavka 19. člena CZ z dne 20.4.1993, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici, nastala obveznost plačila carine. Tožnik je glavni carinski zavezanec iz polja 50 enotne carinske listine, kamor se v skladu z 11. členom pravilnika o uporabi enotne carinske listine vpiše špedicija, ki je pri odhodni carinarnici plačala varščino ali položila bančno garancijo. S tem zagotavlja, da bo blago predano namembni carinarnici, sicer bo dolžan plačati carino in druge uvozne dajatve v skladu z 2. odstavkom 249. člena CZ.

Tožnik v tožbi kot tožbeni razlog navaja napačno uporabo zakona in dejstvo, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravila napačen sklep oziroma dejanskih okoliščin sploh ni ugotovila. Navaja, da CZ v 2. odstavku 249. člena govori o kemično tehnoloških in drugih preiskavah, ki jih opravi carinarnica za ugotovitev kakovosti in vrste blaga. Ta določba nima nobene zveze s spornim primerom. Tožena stranka zato med postopkom sploh ni mogla preverjati utemeljenosti izdane odločbe. Ponujeni dokaz in navedbe tožene stranke kažejo, da je izpodbijana odločba neutemeljena, organ prve stopnje ni poskusil pridobiti ustreznih podatkov od organov za notranje zadeve o usodi blaga. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinskega zavezanca opredeljuje 1. odstavek 24. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90): to je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom dolžan plačati carino.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v enotni carinski listini v polju 50 kot glavni carinski zavezanec vpisan tožnik. Glede na smiselno uporabo CZ v Republiki Sloveniji je torej tožnik z izpolnitvijo polja 50 z navedbo, da je glavni zavezanec, prevzel jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga izhodni carinarnici, in je torej carinski zavezanec v smislu 24. člena CZ. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzel tožnik kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzel riziko, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. V postopku sicer lahko dokazuje, da je blago prešlo carinsko črto, vendar ne more uspeti, če ne predloži ustreznega dokaza; to je predvsem potrdilo, ki ga izda izhodna carinarnica prevozniku, kakor je to tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnila (2. odstavek 202. člena CZ).

Sodišče glede dejanskega stanja in dokazne ocene, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, nima pomislekov. Tožena stranka utemeljeno ni sledila navedbam tožeče stranke, češ da je sporno blago prešlo na Hrvaško, saj kljub pozivu na predložitev verodostojnih listin o tem, da je blago po sporni enotni carinski listini zapustilo območje Republike Slovenije, tožeča stranka teh ni predložila.

Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da je organ prve stopnje ob ugotovitvi, da blago določenega dne ni bilo predano prevzemni carinarnici, tožnik pa verodostojnih nasprotnih dokazov ni predložil, utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in zato pravilno uvedel postopek carinjenja blaga po 2. odstavku 249. člena CZ, ki določa: če je carinsko blago dano v promet, preden je izveden carinski postopek in so plačane carina in druge uvozne davščine, lahko začnejo pristojni carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.