Jedro

Nelojalnost kot tretji pogoj po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ je izpodbojna pravna domneva, ki pa ni izpodbita, če je stranka navedla, da so vse priče že mrtve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za upravno notranje zadeve Upravne enote G.R. z dne 26.10.1999, s katerim je organ prve stopnje ugotovil, da se A.S., rojen 16.4.1877 in C.S., rojena S., roj. 12.11.1889, nista štela za jugoslovanska državljana po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je med strankama nesporno, da sta bila tožničina starša dne 2.7.1945 izseljena, pri tem pa ni pomembno, na kakšen način sta starša tožnice zapustila državo. Pri pogoju bivanja v tujini je pomembno le, da sta na dan 4.12.1948 živela v tujini. Ker sta bila starša tožnice nemške narodnosti, ki sta živela v tujini, se je štelo, da sta se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešila zoper državljansko dolžnost in zato po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) nista pridobila jugoslovanskega državljanstva. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tudi odločitvi tožene stranke, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica imela možnost dokazovanja, da nelojalnost njenih staršev ne obstaja. Tožničina navedba v upravnem postopku, da sta starša pomagala partizanom je bila preveč splošna in nedokazana.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti. Meni, da bi morala biti v primeru njenih staršev uporabljena določba 1. odstavka 35. člena ZDrž, saj sta bila njuna starša dne 6.4.1941 domovinsko pristojna na V.v., to je v Kraljevini Jugoslaviji, in je tako izpolnjen pogoj po 1. odstavku 35. člena ZDrž. V nadaljevanju pa bi tožena stranka morala pravilno uporabiti tudi določbo sprememb ZDrž, ki so bile uveljavljene 4.12.1948, in sicer določbo novega 2. odstavka 35. člena ZDrž. Iz te določbe izhaja, da morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki so navedeni v zakonu zato, da se ne šteje oseba nemške narodnosti za državljana FLRJ, ne pa, da gre le za osebo nemške narodnosti, ki živi v tujini. Tožničina starša sta bila nesporno nemške narodnosti, državo pa sta zapustila prisilno brez odločbe tedanjih oblasti. Starša nista bila nelojalna, kar je ob svojem zaslišanju izpovedala tožnica, saj sta pomagala partizanom s hrano. Tožnica, rojena 23.12.1914, ne more dokazati svojih trditev s pričami, saj so aktivisti L. in V. iz L. ter J. iz K., pokojni in tako ne more dokazovati lojalnosti svojih staršev.

Tako ji ostane za dokazovanje lojalnosti le njena izjava in dejstvo, da državni organi proti njenim staršem niso sprožili nobenega postopka, izgon iz države pa so izvršili brez dokumenta iz preprostega razloga, ker sta bila nemške narodnosti.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava. V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva pokojnih tožničinih staršev kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker njuna starša nista bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena tega zakona. Po prvi prehodni določbi ZDrž, torej po 1. odstavku 35. člena ZDrž, so dobile državljanstvo FLRJ vse osebe, ki so imele ob uveljavitvi ZDrž jugoslovansko državljanstvo (državljanstvo Kraljevine Jugoslavije). Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), pa se za jugoslovanskega državljana, ne glede na določbo 1. odstavka 35. člena ZDrž, niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo navedeno materialno pravo in pravilno odločilo, da sta upravna organa glede na nesporno dejstvo, da sta bila tožničina starša nemške narodnosti, ki sta na dan 28.8.1945 (ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ) živela v tujini. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za nepriznanje državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa je podana tudi zakonska domneva o nelojalnosti pokojnih staršev tožnice. Te zakonske domneve, ki je tretji pogoj za nepriznanje državljanstva FLRJ, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni uspela izpodbiti. Dokazno breme za izpodbijanje domneve o nelojalnosti tožničinih staršev je bilo na tožnici. V upravnem postopku ji je bila dana možnost, da domnevo o nelojalnosti svojih staršev izpodbije. Pavšalne tožbene in sedaj pritožbene trditve o tem, da sta njuna starša pomagala partizanom s hrano, da pa tega zaradi smrti prič ne more dokazati, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ta pritožbeni ugovor dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato ta pritožbeni ugovor ni dopusten.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.