Jedro

Zakonski pojem vznemirjanja iz 99. člena SPZ je pravni standard, ki ga napolnjuje teorija, predvsem pa sodna praksa, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je toženec z barvnim označevanjem dreves, ki (glede na sodno urejeno mejo) stojijo na parceli tožnikov, ter naknadnim odstranjevanjem tožnikovih oznak, aktivno (fizično) posegel v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer za kaj takega ni imel nobene pravne podlage, torej protipravno. Drži sicer, da s tem tožnika pri uporabi same nepremičnine nista bila ovirana, a je bistveno to, da posegi kažejo, da si toženec, kljub sodno urejeni meji, lasti del nepremičnine tožnikov in tam rastoča drevesa in da je, zaradi za toženca sporne meje, verjetno, da bi, brez sodne intervencije, do poseganja lahko ponovno prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: I. zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek; II. tožencu prepovedalo, da v bodoče na kakršenkoli način označuje in na drug način posega v drevesa stoječa na parceli 2590/2015, k. o. 0000 ..., in s tovrstnimi ali podobnimi ravnanji posega v lastninsko pravico tožnikov na tej parceli ter s tem vznemirja njuno lastninsko pravico; III. tožencu naložilo, da tožnikoma plača 1.790,31 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Toženec se pritožuje zoper odločitev v tč. II in III izreka odločbe. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP.1 Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve oziroma njegovo razveljavitev. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da se s pokazanim potekom meje ne strinja, a meni, da točen potek meje za odločitev niti ni relevanten. Očitek tožnikov, da je prav toženec z odstranitvijo dela lubja označil drevesa, ni z ničemer dokazan. To v nadaljevanju obrazloži. Tudi sodišče mu očita le označevanje z barvo in odstranjevanje barve na dveh drevesih. Barvne oznake na drevesih pa je toženec naredil že v septembru 2020 in niso predmet te pravde. Tožnika namreč uveljavljata vznemirjanje lastninske pravice z odstranitvijo lubja z 11 dreves, kar naj bi bilo storjeno v oktobru 2021. Sodišče je zato prekoračilo trditveno podlago tožnikov. Poleg tega sta tožnika barvne oznake že pred vložitvijo tožbe sama odstranila. Toženec po tem ni označil nobenega drevesa več. Prav tako se tožencu s tožbo ne očita odstranitev dveh barvnih oznak s kljukcem, kar je sicer priznal. Sicer pa ravnanje, ki ga je ugotovilo sodišče, ni take narave, da bi predstavljalo vznemirjanje lastninske pravice. Sodna praksa (VSL II Cp 2138/2021) je večkrat izrekla, da mora biti za utemeljenost zahtevka poseg v lastninsko pravico dejanski in mora za lastnika pomeniti oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Za toženčevo ravnanje to ne velja. Gre za minimalen poseg, ki na samo uporabo gozda nima nobenega vpliva. Izpodbija tudi odločitev o stroških. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnika postavila dva zahtevka in je enega zavrglo. Uspeh tožnikov je zato največ 50 %.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da odločitev o zavrženju dela tožbe v pritožbenem postopku ni izpodbijana in je zato postala pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o prepovedi poseganja in stroškovna odločitev.

6. Z ugotovitvijo, da je toženec v drevesa, ki rastejo na parceli tožnikov, aktivno fizično posegel tako z barvnim označevanjem kot tudi z odstranjevanjem barve na dveh drevesih s kljukcem, sodišče ni prekoračilo trditvene podlage tožnikov. Ker trditveno breme obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera, ki pomenijo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, je odločilno, da so se navedbe v tožbi nanašale tako na barvno označevanje dreves v septembru 2020 kot na kasnejše posege, pri katerih je prišlo do poškodb lubja. To je nudilo sodišču dovolj podlage, da je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec v drevesa, ki rastejo na parceli tožnikov, fizično posegel tako z barvnim označevanjem kot tudi z odstranjevanjem barve na dveh drevesih s kljukcem, pri čemer je slednje brez dvoma vodilo v poškodbo lubja.

7. Toženec tudi v pritožbi nasprotuje poteku meje, ki jo je na ogledu pokazala izvedenka geodetske stroke, vendar pa lahko pritožbeno sodišče v zvezi s tem le ponovi tisto, kar je zapisalo že sodišče prve stopnje. Ker toženec dokazov, ki bi vzbudili dvom v delo izvedenke, pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, povsem pavšalna pa je v tem delu tudi pritožba, tudi pritožbeno sodišče nima nobene podlage, da ugotovitvi o poteku meje, ki je bila predhodno sodno urejena v postopku pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem N 1/2018, ne bi sledilo.

8. Sodišče je pri ugotovitvi o tem, kakšne posege je toženec izvršil, v celoti sledilo njegovi izpovedbi oziroma izjavi ob ogledu, zato so pritožbene navedbe, v katerih izpostavlja, kaj je priznal in kaj ne, odveč.

9. Toženec se je pred sodiščem prve stopnje zahtevku upiral tudi s trditvijo, da njegovi posegi, tudi, če bodo ugotovljeni, ne pomenijo ovire za izvrševanje lastninske pravice. S tem je smiselno trdil, da ne ustrezajo zakonskemu pojmu vznemirjanja in ne dajejo podlage za zahtevano sodno varstvo. Pri tem ugovoru v pritožbi neutemeljeno vztraja.

10. Zakonski pojem vznemirjanja iz 99. čl. SPZ2 je pravni standard, ki ga napolnjuje teorija, predvsem pa sodna praksa, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je toženec z barvnim označevanjem dreves, ki (glede na sodno urejeno mejo) stojijo na parceli tožnikov, ter odstranjevanjem tožnikovih oznak s kljukcem, aktivno (fizično) posegel v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer za kaj takega ni imel nobene pravne podlage, torej protipravno. Drži sicer, da s tem tožnika pri uporabi same nepremičnine nista bila ovirana, a je bistveno to, da posegi kažejo, da si toženec, kljub sodno urejeni meji, lasti del nepremičnine tožnikov in tam rastoča drevesa. Da je temu tako, kažejo tudi njegove navedbe v tem postopku, da se vsa drevesa, ki jih je označil ali pa z njih odstranil oznake, ki sta jih naredila tožnika, nahajajo na njegovi nepremičnini in pri tem vsaj smiselno vztraja tudi v pritožbi. Navaja namreč, da se s potekom meje, ki ga je na terenu pokazala izvedenka geodetske stroke, ne strinja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer ni mogoče razbrati, ali so bili vsi ugotovljeni posegi (barvanje in odstranitev barve s kljukcem) izvedeni sočasno ali ne, a v okoliščinah konkretnega primera to ni bistveno. Tudi v primeru, da je toženec posege opravil le enkrat oziroma sočasno, odločitev ne bi bila drugačna. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 343/2010 namreč že izreklo, da o (ne)utemeljenosti zahtevanega sodnega varstva ni mogoče vedno odločiti le na podlagi ugotovitve, da je bilo protipravno vznemirjanje enkratno. Sodno varstvo je potrebno tudi v primeru ugotovitve, da bo (brez posredovanja sodišča) verjetno prišlo do (ponovnega) posega v pravno varovano dobrino (to je do protipravnega vznemirjanja oziroma do njegove ponovitve). V okoliščinah konkretnega primera, ko je meja za toženca, kljub njeni sodni urejenosti, bila in je še vedno sporna, je taka verjetnost nedvomno podana. Sodišče prve stopnje je zato tožnikoma utemeljeno nudilo sodno varstvo.

11. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, z zavrženjem dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, niso nastali posebni stroški. To pa je okoliščina, ki na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP daje podlago za sprejeto odločitev. Zadeva, na katero se pritožnik sklicuje, s konkretno ni primerljiva, saj je v omenjeni zadevi sodišče o obeh zahtevkih odločalo z zamudno sodbo, torej brez izvedenega dokaznega postopka, pri čemer je enemu zahtevku ugodilo, drugega pa zavrnilo.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP) in stroške nosi sam. Enako je pritožbeno sodišče odločilo tudi glede stroškov, ki so nastali tožnikoma z vložitvijo odgovora na pritožbo. V njem namreč ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi (155. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Stvarnopravni zakonik.