Jedro

V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. Zakonska ureditev je logična izpeljava temeljnega načela obveznega zavarovanja iz 3. člena ZPIZ-1 ter izvzem iz obveznega zavarovanja omogoča le pod pogoji in na način, določen v tem zakonu. V zvezi s tem 19. člen ZPIZ-1 določa, da lahko oseba, ki je vključena v obvezno zavarovanje v tujini, pri ministrstvu, pristojnem za delo, predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Tožnik te zakonske možnosti niti pred niti med upravnim postopkom ni izkoristil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavezancu odmeril prispevke za socialno varnost za lastnike zasebnih družb in zavodov za mesec februar 2012, in sicer prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovanca in delodajalca, za zdravstveno zavarovanje zavarovanca, prispevek delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, za zdravstveno zavarovanje delodajalca, prispevek za zaposlovanje zavarovanca, za zaposlovanje delodajalca, za starševsko varstvo zavarovanca in prispevek za starševsko varstvo delodajalca. Odločil je še, da morajo biti odmerjeni zneski plačani v 30-dneh od vročitve odločbe na posebej označene odplačne račune.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri tožniku opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost. Pri tem je ugotovil, da je zavezanec obvezno zavarovan kot lastnik zasebne družbe ali zavoda v Republiki Sloveniji, ter da za mesec februar 2012 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu z določili 4. do 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) ter 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju se sklicuje na drugi odstavek 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Pojasnjuje, da lastniki zasebnih družb in zavodov plačujejo prispevke od zavarovalne osnove, določene v skladu z 209. členom ZPIZ-1 in upoštevaje četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-22-188/2013-4 z dne 29. 11. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je po podatkih, ki izhajajo iz evidence davčnega organa in ki jih davčnemu organu posreduje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) izhaja, da je bil pritožnik v tem obdobju zavarovan z zavarovalno podlago 040 kot lastnik - poslovodja zasebnega podjetja.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moral davčni organ upoštevati dejstvo, da je pritožnik obvezno zavarovan tudi v Srbiji, zaradi česar je obremenjen z dvakratnimi prispevki, pa pojasnjuje, da določanje statusa zavarovancev in podlag, na katerih temelji obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost, ni v pristojnosti davčnega organa. Davčni organ odmeri obveznosti iz naslova prispevkov za obvezno zavarovanje na podlagi podatkov, ki jih posreduje pristojni Zavod. Za presojo je v danem primeru odločilno dejstvo, da je bil z vpisom pritožnika v poslovni register Republike Slovenije kot družbenika in poslovodne osebe v zasebni družbi, izpolnjen dejanski stan po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. To pomeni, da so bili s tem izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v RS. Skladno z drugim odstavkom 7. člena ZPIZ-1 pa zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Sklicuje se še na tretjo alinejo 33. člena ZPIZ-1. Pojasnjuje, da je v 19. členu ZPIZ-1 urejen izvzem iz obveznega zavarovanja oseb, ki so vključene v obvezno zavarovanje v tujini. V navedenem členu je določen poseben postopek, ki se nanašajo na primere dvojnega zavarovanja. Kolikor zavezanec predlaga izvzem na podlagi mednarodnega sporazuma, se mora v zvezi s tem obrniti na pristojni organ, ki ni davčni organ oz. Ministrstvo za finance, ki je zgolj pristojen za nadzor glede obračunavanja prispevkov. Zato dejstev, ki vplivajo na njegov status iz naslova zavarovanca za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, ne more prerekati v tem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 2011 na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Pokojninski zavod) vložil vlogo, v kateri je ta zavod obvestil, da se namerava upokojiti ter da je od leta 2005 dalje plačeval prispevke za socialno varnost v Republiki Srbiji. Na omenjeni zavod je naslovil tudi vprašanje, ali obstojajo kakšne njegove obveznosti iz naslova plačevanja prispevkov v Republiki Sloveniji. Dopisu je predložil tudi dokazila o plačilu prispevkov za socialno varnost. Na navedeni dopis pa ni prejel nikakršnega odgovora. V nadaljevanju se sklicuje na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (v nadaljevanju Sporazum). Meni, da v skladu z njim za tožnika v Republiki Sloveniji ne obstoja obveznost plačila spornih prispevkov. Ne glede na to je Pokojninski zavod toženi stranki sporočil, da naj bi tožnik dolgoval prispevke za socialno varnost za leto 2012. Tožnik se s pravnim naziranjem, izraženim v prvo in drugostopni odločbi, ne more strinjati. Izpodbijana odločba ne pomeni samo izvajanja nadzora, temveč tudi naložitev obveznosti. Tožnik dejanskega pravnega varstva zoper naložene obveznosti nima. Zato meni, da so mu bile bistveno kršene pravice v postopku, posledično pa nepravilno naložene obveznosti.

V nadaljevanju sporoča, da je dne 9. 12. 2012 pri Pokojninskem zavodu dejansko sprožil postopek izvzema plačila prispevkov na podlagi Sporazuma. Ob upoštevanju dejstva, da tožnik s strani Pokojninskega zavoda ni prejel negativnega odgovora, je upravičeno štel, da iz tega naslova nima nikakršnih neporavnanih obveznosti. Meni, da so mu bili prispevki neupravičeno naloženi v postopku, v katerem mu je bilo onemogočeno, da bi zaščitil svoje pravice iz postopkovnih razlogov. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke in jih zavrača iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v omenjeni zadevi je podana v ZPIZ-1 oz. v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ) v zvezi s Sporazumom. Po drugem odstavku ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Tej načelni določbi sledi tudi ureditev v ZMEPIZ. Po 3. točki 45. člena ZMEPIZ je zavarovanec zavodu dolžan sporočiti nastanek pravnega razmerja na predpisanem obrazcu, pri čemer oseba iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 lastnost zavarovanca pridobi z dnem vpisa v register oz. z dnem začetka opravljanja pridobitne dejavnosti. To glede na 48. člen ZMEPIZ velja tudi za primere, če oseba prijave ni vložila v predpisanem roku. V kolikor pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, še traja, pridobi lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja oz. od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Takšna ureditev je logična izpeljava temeljnega načela obveznega zavarovanja iz 3. člena ZPIZ-1. Pri tem je izvzem iz obveznega zavarovanja mogoč le pod pogoji in na način, določen v istem zakonu. 19. člen ZPIZ-1 določa, da lahko pri ministrstvu, pristojnem za delo, oseba, ki je vključena v obvezno zavarovanje v tujini, predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. V zadevi je namreč sporno, ali obstaja pravna podlaga za obvezno zavarovanje v RS ob dejstvu, da je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. ZPIZ-1 v drugem odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tudi Sporazum v 7. členu določa, da se za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, uporabljajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri se opravlja dela ali samostojna dejavnost, razen v primeru napotenega delavca in druge osebe oz. zaposlenega v diplomatskih predstavništvih in konzulatih. Pomemben je še 10. člen, ki določa, da se na skupno zahtevo zaposlenega in njegovega delodajalca ali osebe, ki opravlja samostojno dejavnost, lahko pristojni organi obeh pogodbenic dogovorijo o izjemi od uporabe 7. člena Sporazuma, vendar morajo pri tem upoštevati vrsto in okoliščine zaposlitve. V konkretnem primeru pa sodišče vloge, ki jo je tožnik glede na svoje trditve dne 9. 12. 2012 vložil na Pokojninski zavod, ni mogoče tolmačiti kot začetka postopka iz 19. člena ZPIZ-1. Tožnik tudi po lastnih navedbah sporne vloge ni vložil pri Ministrstvu za delo v razmerju z odmero spornih prispevkov za leto 2012. Te zakonske možnosti tako tožnik niti pred, niti med uradno izvedenim upravnim postopkom ni izkoristil, kljub temu, da je, kot navaja, od leta 2005 dalje plačeval prispevke za socialno varnost v Republiki Srbiji. Sodišče tako ugotavlja, da v omenjenem času s strani tožnika po 19. členu ZPIZ-1 ter 10. členu v zvezi z 2. členom Sporazuma, ni bilo nobene iniciative za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi obstoja istovrstnega zavarovalnega razmerja pri srbskem nosilcu zavarovanja. Vse ostale pritožnikove navedbe glede na povedano za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tako niso relevantne. Tožniku je bilo tudi omogočeno, da sodeluje v tem postopku ter da uveljavlja pravice, ki mu v tem postopku (in ne v kakšnem drugem) pripadajo.

V ostalem se sodišče strinja z razlog, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.