9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica iz Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRps 4488/2004 z dne 14. 1. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Kranj št. P-631/04 z dne 22. 4. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 15., 28. in 29. člena Ustave ter napačno uporabo prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik navaja, da naj bi mu bile že s tem, ko so policisti potrkali na avto v času, ko je v njem spal, kršene osebnostne pravice, tj. pravica do počitka in varnosti. Pritožnik navaja, da je bil kaznovan za dejanje, ki sploh ni kaznivo, saj v času domnevne storitve ni bil udeleženec v prometu. Kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave zatrjuje s tem, da se je pred prvostopenjskim organom za postopek o prekrških zagovarjal sam. Sodišče naj ne bi izvedlo dokazov, ki jih je njegova zagovornica uveljavljala v pritožbi.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Pritožnikov očitek kršitve načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave je neutemeljen. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Prvi odstavek 116. člena ZVCP prepoveduje vozniku vožnjo vozila v cestnem prometu, če je pod vplivom alkohola. Tretji odstavek 120. člena ZVCP določa dolžnost vsakega udeleženca v prometu, da ravna po odredbi policista, ko mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami. Kot udeleženec v cestnem prometu se šteje oseba, ki je na kakršenkoli način udeležena v cestnem prometu (točka 57 prvega odstavka 19. člena ZVCP). Pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov prekrška, za storitev katerega je odgovoren na podlagi pravnomočne odločbe. Pritožnik se ne strinja z razlago določb ZVCP glede tega, ali je bil pritožnik udeleženec v prometu oziroma voznik. To je stvar uporabe in razlage prava. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta svoje stališče oprla na razlago ZVCP, kar sta tudi obrazložila. Višje sodišče je posebej navedlo, da je pritožnik tudi v zagovoru priznal, da je vozil ter da tudi sam ne ve, zakaj je preizkus alkoholiziranosti odklonil. Po mnenju Višjega sodišča iz opisa dejanja izhajajo vsi znaki očitanega prekrška. Glede na navedeno po mnenju Ustavnega sodišča stališču organov za postopek o prekrških ni mogoče očitati nerazumnosti in arbitrarnosti.

5.Po presoji Ustavnega sodišča očitki glede kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave niso utemeljeni. Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

6.Bistveno v postopku o prekršku je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta pretehtala zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Drugostopenjski organ je pojasnil, zakaj nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter zakaj se strinja z oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov, zato je zavrnil izvedbo v pritožbi predlaganih dokazov. Kolikor pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih.

8.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 15. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba, razen četrtega odstavka, pa ne vsebuje posamičnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer