Jedro

Prikrajšanje pomeni tudi vrednost uporabnine (najemnine oz. nadomestila za uporabo površine), ki bi jo tožnika prejela, če bi se dogovorila s toženo stranko za površino oglasnega prostora, katero je dejansko uporabila, ali če bi sklenila pogodbo s tretjo osebo za sporno površino, in torej niti ni treba izkazati konkretnega namena oddajanja prostora tretji osebi v najem; zadostuje torej takšna možnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. in III. točka izreka sodbe, kolikor se odločitev nanaša na zneska po 1.619,98 EUR za vsakega tožnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 1.009,07 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila), razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati po 1.619,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.009,07 od vložitve tožbe dalje do plačila in drugi tožnici 1.619,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.009,07 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnikoma je naložilo, da v 8 dneh plačati toženki nerazdelno 451,71 EUR njenih stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti za čas od 9. dne po prejemu odločbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Poudarjata, da razlogi sodišča, da tožeča stranka naj ne bi zatrjevala niti dokazala svojega prikrajšanja, so ne le nejasni temveč tudi povsem nerazumljivi, obenem pa tudi protispisni. Iz vseh vlog nedvoumno izhaja, da se je s toženo stranko dogovorila, da lahko tožena stranka postavi na fasado tožnikove hiše reklamno tablo v izmeri 2.70 m x 2,00 m in ne večje table. Najemnina, ki je bila dogovorjena v višini 1.000,00 DEM letno, je bila dogovorjena za tablo v izmerah 2,70 m x 2,00 m, torej točno določeno velikost table, ne pa za kakršnokoli velikost table. V vseh vlogah je tožeča stranka povsem jasno zatrjevala, da je ob odstranitvi table ugotovila, da je tožena stranka vseskozi uporabljala praktično še enkrat večjo površino fasade, ker je brez vednosti in privoljenja tožeče stranke na fasado namestila še enkrat večjo tablo od dogovorjene. Prav tako je v vlogah navajala, da bi ji morala tožeča stranka zaradi še enkrat večje površine uporabljene fasade plačati še enkrat večjo najemnino za uporabo fasade. Tožena stranka je tožečo stranko spravila tudi v zmoto ter s tem dosegla, da je tožena stranka ob sklepanju pristala na tako nizko najemnino in sicer le 1000 Dem mesečno. Če bi bila tožeča stranka seznanjena ob sklepanju pogodbe s tem, da bo tožena stranka dejansko namestila na fasado tožeče stranke še enkrat večjo tablo, tožeča stranka ne bi pristala na tako nizko najemnino, ampak bi zahtevala večjo najemnino in to sorazmerno večji površini uporabe fasade. Splošno je znano, da je cena najema oglaševalnega prostora v Ljubljani odvisna od velikosti uporabljenega prostora za oglaševanje. Trenutno je takšna cena v Ljubljani 25 EUR/m2. Tožeča stranka je navedla tudi vse potrebne dokaze. Z namestitvijo prevelike table je bila lastniku preprečena uporaba tistega dela fasade, ki ga je pokrivala prekoračena površina reklamne table. Tudi ni jasno, kaj misli sodišče s tem, da naj bi bilo na podlagi zaslišanja strank ugotovljeno, da po končanem najemu ni prišlo med strankama do dogovora o tem, da tožena stranka zaradi neupravičene uporabe večjega dela fasade od dogovorjene plača tožeči stranki 5.000,00 DEM. Tožeča stranka ni nikdar utemeljevala svojega tožbenega zahtevka na kakšnem dogovoru, da bo tožena stranka zaradi neupravičenega dela fasade naknadno tožeči stranki plačala še 5.000,00 DEM. Sodišče je določilo v nasprotju z določbo 198. člena Obligacijskega zakonika, po katerem mora tisti, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist, nadomestiti imetniku stvari korist, ki jo je imel od uporabe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma „protispisno“ zaključilo, da nista zatrjevala tudi svojega prikrajšanja, ker je tožena stranka uporabljala enkrat večjo površino fasade njune hiše za namestitev njene reklamne table, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo. Ves čas postopka sta se v svojih vlogah sklicevala prav na to okoliščino, ko sta utemeljevala svoja obogatitvena zahtevka. To pa pomeni dvoje in sicer 1.) da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi vsebinsko očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnikoma odtegnilo obravnavanje teh njunih trditev in dokazov (kršitev načela kontradiktornosti oz. tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS) in 2.) da je bilo tudi nepravilno neupoštevano določilo 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem mora tisti, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist, nadomestiti imetniku stvari korist, ki jo je imel od uporabe, pri čemer je potrebno tudi to določbo povezovati s splošno določbo, ki ureja institut neupravičene pridobitve iz 190. člena OZ (1) – torej prikrajšanje na eni strani in okoriščenje na drugi strani. Zmotno je bilo torej tudi uporabljeno materialno pravo, posledično pa nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru namreč predstavlja prikrajšanje s strani tožnikov ves čas postopka zatrjevana konkretna okoliščina, da je tožena stranka namestila enkrat večjo reklamno tablo oziroma zasedla enkrat večjo površino fasade stavbe tožnikov, kot pa je bilo dogovorjeno s pogodbo, ne da bi tožnika za takšno uporabo prejela plačilo. Ali še drugače povedano: tožena stranka naj bi tožnika prikrajšala za uporabnino za še enkrat tolikšno površino, kakršno sta tožnika dovolila uporabiti toženi stranki. Prikrajšanje torej v konkretnem primeru pomeni tudi vrednost uporabnine (najemnine oz. nadomestila za uporabo površine), ki bi jo tožnika prejela, če bi se dogovorila s toženo stranko za površino, katero je dejansko uporabila, ali če bi sklenila pogodbo s tretjo osebo za sporno površino, in torej niti ni treba izkazati konkretnega namena oddajanja prostora tretji osebi v najem; zadostuje torej takšna možnost. Za presežek nad dogovorjeno površino je tako tožena stranka brez pravnega temelja uporabila nepremičnino tožnikov in je v tem obsegu obogatena, tožnika pa v tem obsegu lahko prikrajšana (2). Vse to pa sta tožnika v svojih vlogah vsebinsko poudarjala.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (glede zneska, ki odpade na terjatev iz naslova opisane neupravičene pridobitve - v višini po 1.619,98 EUR ter zakonite zamudne obresti od sorazmernih zneskov – po 1.009,07 EUR, kolikor računsko odpade na ta del zahtevkov), pa razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (354. člen ZPP in 353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da opravi pritožbeno obravnavo, ker bi moralo samo prvič ugotavljati kompleks pravno relevantnih okoliščin (sporno lastništvo stavbe, kjer se je nahajala reklamna tabla, spornost obsega neupravičene uporabe in višine uporabnine ter ugovor zastaranja, na katerega prav tako ni bilo odgovorjeno (3)).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi že ponujene trditve in dokazne predloge v zvezi z zatrjevanjem njunega prikrajšanja in oceniti tožbena zahtevka tudi glede na njuno višino, če se bosta seveda zahtevka izkazala kot utemeljena glede na njuno podlago.

(1) Določba se glasi: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.“

(2) Glej o tem tudi v teoriji na primer: dr. Nina Plavšak in drugi: „Obligacijsko pravo, splošni del“, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 682 in 683; v tem delu avtorja komentarja: dr. Nina Plavšak in dr. Renato Vrenčur.

(3) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v . dr. Lojze Ude in drugi: „ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a – 503. člen)“, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.