Jedro

Tožeča stranka je tudi v kontekstu zatrjevanega nastanka škode navajala, da tožena stranka neupravičeno uporablja pomol (in da ga zato sama ne more uporabljati za popravilo ladij). Gre torej za nemožnost uporabe stvari, ki je lahko posledica kršitve pogodbe oziroma dogovora (če bi sporni pomol lahko uporabljala, bi drugim naročnikom popravljala ladje – kar je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala – oziroma zaračunavala uporabo priveza). Takšno zmanjšanje premoženja bi za tožečo stranko lahko predstavljalo škodo, saj se zasleduje princip vzpostavitve takšnega premoženjskega položaja oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (169. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 388.455,00 EUR z 12%-nimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (20.9.2007), znesek 1.028.065,00 EUR z 12%-nimi zamudnimi obrestmi od razširitve tožbe dalje (18.2.2008); II.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 11.3.2008, v delu, kolikor se nanaša na zavarovanje terjatve v znesku 75.250,00 EUR z 12 %-nimi obrestmi 18.2.2008 dalje; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 17.669,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek in predlog za začasno odredbo v celoti zavrneta. Uveljavljala je tudi povrnitev stroškov. Navaja, da je v tej zadevi sodišče štelo, da je bila toženka upravičena do brezplačnega priveza do 15.5.2007, od tedaj dalje pa mora plačevati privez po 10x višji ceni od osnovne ponudbene cene oziroma po 6.815 EUR na dan. Neobrazložena je zavrnitev ugovora toženke, da do popravila ladje ni prišlo v roku in v celoti, in je zato odgovorna tožena stranka (pravilno: tožeča) in zato ne bi smela zaračunavati priveza. Na trditev, da zaradi nedokončanih del ladja tudi ni mogla izpluti in je za to kriva tožnica, sodišče ne da odgovora, kolikor pa se na dveh ali treh mestih sklicuje, da je že vse obrazloženo v sodbi pod opr.št. Pg 1 z dne 20.6.2008 pa je poudariti, da je neprimeren pristop. Sodba se ne more v izogib razlagi le sklicevati na nek drug dokument, ampak mora biti takšna, da jo razume vsak, ki jo bere. Ker razlogov ni, jih tudi ni mogoče napasti, kršen je ZPP. Ne glede na to, da v sodbi ni razlogov, pritožnik ponavlja svoje ugovorne razloge: da je bil spremenjen prvotni dogovor o plačilu avansa za izvedbo popravila ladje tako, da bi toženka poskrbela za jeklo in delavce, tožeča stranka pa za elektriko, varilne aparate, kisik in acetilen ter ne bo bo zaračunavala priveza, dokler dela niso končana; da je tožeča stranka sama rezala jeklo in ga porabila za lastne potrebe, ter da sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je celotna odgovornost za neizvršitev popravila na strani tožene stranke; da slednja ni hotela plačati avansa, ker tožeča stranka popravila ni bila sposobna izvesti. Sodišče je nato zaključilo, da ni odškodninske odgovornosti toženke, da pa je podlaga raba tuje stvari iz čl. 198 OZ, torej je sprejelo zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je ta uveljavljala privezne stroške v 10x višjih zneskih od tistih, o katerih so govorili v osnovnih pogovorih. Sodišče je ugotovilo, da cenik L. ni cenik tožeče stranke in ni bil priložen nobenemu dogovoru med pravdnima strankama, zato ni jasno, na kateri pravni podlagi lahko zavezuje toženo stranko v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega pa za uporabo postavke 50 EUR ni izpolnjen pogoj, t.j. da je popravilo končano več kot 50 dni, saj popravilo ni bilo izvedeno in ni bilo končano. Pravna podlaga za zaračunavanje tako astronomskih priveznih stroškov ne more obstajati v dogovoru strank. Stranki sta se kvečjemu dogovorili za uporabo 750 EUR na dan, kar je za toženo stranko že zelo visoka cena za privez. Vendar pa sodišče ni pravilno uporabilo 198. čl. OZ. Ta govori o nadomestitvi koristi, ki jo je imel uporabnik od uporabe tuje stvari, ne pa o tem, kaj bi sicer tožnica zaračunavala, če bi uporabila ta ali oni cenik. To korist pa tožnica, ki mora postaviti ustrezne trditve in to dokazati, tega ni nikoli storila. Sodišče je tu uporabilo 198. čl. OZ kot da gre za izgubljeni prihodek (celo ne dobiček, ker bi za dobiček moralo upoštevati fiksne stroške tožnice), torej je uporabilo odškodninsko formulo in še to napačno. Ne strinja se niti z ugotovitvami sodišča glede ravnanja tožnice, ki je imela ladjo privezano nekaj časa po boku, nato pa jo je privezala v četverovez in s tem sebi in toženki bistveno zmanjšala stroške. Tožena stranka meni, da iz enakih razlogov ni izkazana terjatev tožeče stranke niti kot verjetna, zato izpodbija tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Neutemeljena je tudi nevarnost. Upnik in dolžnik sta iz EU, ladja je privezana, brez usposobitve in dovoljenja Uprave za pomorstvo in tožnica ne more odpluti. Sodišče o nevarnosti v svojem sklepu sploh ne govori.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pretežni del zahtevka po tožbi in spremenjeni tožbi je tožeča stranka utemeljevala na trditvah, da zato, ker ladja tožene stranke ne sprosti glavnega pomola (in odpluje), ki ga tožeča stranka potrebuje za namensko popravilo ladij, kar je njena dejavnost, ne more sprejemati drugih ladij v popravilo, zaradi česar ji nastaja poslovna škoda. Iz tega razloga trpi izpad prihodkov in dobička, zato je toženi stranki pričela zaračunavati uporabo glavnega pomola po ceni dnevnega priveza (7.500,00 EUR), kar je bilo toženi stranki izrecno predhodno sporočeno in najavljeno; pri navedenem znesku pa da gre za vkalkulirano dejansko škodo, ki je normalna v ladijskem svetu in je v skladu s tarifo tožeče stranke. Nadalje je tožeča stranka zatrjevala, da tožena stranka v celotnem obdobju po 15.5.2007 (ko se je zavezala, da bo odplula), neupravičeno uporablja sporni pomol. Ker je tožeča stranka pojasnila, da uveljavlja zahtevek tako na odškodninski osnovi, kot tudi na podlagi neupravičene uporabe tuje stvari, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zahtevek po obeh pravnih podlagah. Pri tem je ugotovilo, da je utemeljen na podlagi neupravičene uporabe tuje stvari (198. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), ker tožena stranka od 16.5.2007 dalje brez pravne podlage zaseda glavni pomol s svojo ladjo M.D, čeprav se je tožeči stranki v sporazumu z dne 24.4.2007 zavezala, da ga bo zapustila. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka upravičena do uporabnine v znesku 6.815,00 EUR na dan, kar bi tožeča stranka zaračunala v primeru, ko se ladja zadržuje pri njej več kot 50 dni po končanem popravilu (ob upoštevanju pravilne dolžine sporne ladje). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru 198. čl. OZ ni bil pravilno uporabljen, glede na to, da mora skladno z njim okoriščenec nadomestiti prikrajšancu tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tuje (prikrajšančeve) stvari. V konkretnem primeru pa tožeča stranka niti ni zatrjevala dejstev v smeri, v čem in kolikšno korist je imela tožena stranka od uporabe spornega pomola oziroma priveza, ampak je navajala le, kolikšno uporabnino bi sama zaračunavala za primerljivo uporabo spornega pomola. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo na navedeni pravni podlagi.

Glede zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker ni odplula in sprostila glavnega pomola, je tožeča stranka navajala, da zato ne more sprejemati ladij v popravilo in da iz tega razloga trpi izpad prihodka in dobička. V zvezi s tem ima sodišče prve stopnje prav, da zatrjevanega izgubljenega dobička ni mogoče enačiti s ceno priveza 7.500 EUR dnevno. Vendar pa je tožeča stranka tudi v kontekstu zatrjevanega nastanka škode navajala, da tožena stranka neupravičeno uporablja pomol (in da ga zato sama ne more uporabljati za popravilo ladij). Gre torej za nemožnost uporabe stvari, ki je lahko posledica kršitve pogodbe oziroma dogovora (če bi sporni pomol lahko uporabljala, bi drugim naročnikom popravljala ladje – kar je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala – oziroma zaračunavala uporabo priveza). Takšno zmanjšanje premoženja bi za tožečo stranko lahko predstavljalo škodo, saj se zasleduje princip vzpostavitve takšnega premoženjskega položaja oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (169. čl. OZ). Glede zatrjevane škode bi sicer bilo vprašljivo, ali bi bilo mogoče upoštevati po tožeči stranki uveljavljeno ceno priveza 7.500 EUR dnevno (saj ni tožeča stranka dokazno podprto niti zatrjevala, da bi sporni privez v istem obdobju zasedala druga ladja, in to prav v času, ki bi bil daljši od 50 dni po opravljenem popravilu), ne pa morda ugovornih trditev tožene stranke, da ta cena ne bi mogla biti višja od 750 EUR dnevno (kakršna je tudi bila dogovorjena v času pogodbenega razmerja med pravdnima strankama). Ker pa zaradi zmotnega pravnega stališča, da neupravičena uporaba pomola ne more predstavljati škode, sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP). Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in ki je v tem, da v njej niso navedeni razlogi v zvezi z odgovornostjo tožene stranke oziroma o tem, zakaj tožena stranka po 15.5.2007 ni upravičena do brezplačnega priveza. Gre za to, da je bila prejšnja sodba sodišča prve stopnje razveljavljena prav v delu, ki se je nanašal na toženi stranki zaračunane priveze v sporni višini in ker torej z njo ni bilo pravnomočno odločeno o temelju zahtevka, se sodišče prve stopnje ni moglo sklicevati na razloge, ki so v njej navedeni, zaradi česar je bilo treba upoštevati pritožbene trditve tožene stranke v navedeni smeri.

Ker je bila izpodbijana sodba razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi sklep v zvezi z začasno odredbo (II. točka izreka), ki bo predmet ponovne presoje v ponovljenem postopku, in to po vprašanju verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke, katere zavarovanje se zasleduje z navedeno začasno odredbo (3. tč. 365. čl. ZPP).