Jedro

Razveljavitev učinkuje ex tunc. Do nje lahko pride iz razlogov, ki so obstajali ob sklenitvi pogodbe. Zaradi razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, to je, da je kasneje odpadla podlaga pogodbe, ker se namen pogodbe ni izpolnil, pa pogodbe ni mogoče razveljaviti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na razveljavitev pogodbe o priznanju uživalne pravice z dne 24. 11. 1981, overjene dne 16. 12. 1981. Ugotovilo je, da sta tožnika kot solastnika do 2/3 nepremičnine vl. št. 29. k. o. Piran priznala in podelila tožencu pravico brezplačnega gospodarstva in užitka teh nepremičnin v zahvalo za njegovo pomoč v stiski. Prva tožnica in toženec sta bila prijatelja in sta nameravala živeti skupaj. To se je uresničilo in sta nekaj let živela na V.. V letu 1985 pa sta se sprla in tedaj je tožnica odšla. Ob sklenitvi pogodbe je obstajal darilni namen. Pogodba je bila sklenjena v predpisani obliki in je dosmrtni užitek vpisan v zemljiški knjigi. Razlogov za preklic darilne pogodbe tožeča stranka ni navedla. Zato sporna pogodba še vedno velja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da pogodba preneha veljati, če pozneje odpade pravna podlaga. Tožeča stranka to zatrjuje, postavlja pa razveljavitveni zahtevek namesto povračilnega. Tožeča stranka torej napačno zahteva razveljavitev pogodbe; mogla bi zahtevati le vrnitev darila. Tak zahtevek pa ni bil postavljen.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 3. odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je šlo za darilo in da je razlog za darilo kasneje odpadel. Nasprotuje pa ugotovitvi, da kondikcijski zahtevek ni bil postavljen; ta izhaja iz tožbe. Sodbi očita, da je prezrla, da je tožbenih temeljev več. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnika razpolagala s premoženjem mladoletnega vnuka prve tožnice in sina drugega tožnika brez dovoljenja skrbstvenega organa. Sodišče ni ocenilo okolnosti, da toženec izključuje tožečo stranko od izvajanje njune lastninske pravice. S tem nedopustno širi služnost. Sodišče je sprejelo bistveno trditev tožeče stranke, da je šlo za darilo v namenu skupnega življenja in da je kasneje iz razlogov na strani toženca ta namen propadel. To je klasičen primer za razveljavitev pogodbe. Z drugačno odločitvijo je kršeno materialno pravo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Napačno je revizijsko stališče, da tožba vsebuje zahtevek na vrnitev darila kot kondikcijski zahtevek. Postavljen je namreč le zahtevek na razveljavitev pogodbe. Razveljavitev učinkuje ex tunc. Do nje lahko pride iz razlogov, ki so obstajali ob sklenitvi pogodbe. Zaradi razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, to je, da je kasneje odpadla podlaga pogodbe, ker se namen pogodbe ni izpolnil, pa pogodbe ni mogoče razveljaviti. Zahtevek na vrnitev darila ni istoveten z zahtevkom na razveljavitev pogodbe, saj se sploh ne nanaša na veljavnost pogodbe. Razen tega učinkuje ex nunc in ima zato drugačne učinke kot kondikcijski zahtevek, ki je posledica razveljavitve pogodbe.

Revizijska trditev, da sta tožnika razpolagala s premoženjem mladoletnega vnuka oz. sina, predstavlja temelj zahtevka, ki v tožbi ni omenjen. Ta trditev je v nasprotju z ugotovitvijo, ki temelji tudi na navedbah tožeče stranke, da sta tožnika priznala in podelila tožencu brezplačno gospodarstvo in užitek na nepremičninah, ki je bilo v njuni solasti. To dejstvo izključuje utemeljenost revizijske navedbe, da sta tožnika razpolagala s premoženjem mladoletnega otroka. Ta revizijska trditev je tudi v nasprotju s sklepom o dedovanju, ki sta ga tožnika priložila svoji vlogi z dne 29. 5. 1990 (l. številka 43 spisa) in z navedbami v tej vlogi. Vsekakor gre za nepremičnino, ki je po zemljiškoknjižnem stanju v solasti tožnikov. Zato so revizijski očitki v zvezi s tem v nasprotju z dotedanjimi trditvami tožeče stranke same in v nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim z izpodbijano sodbo.

Revizijske navedbe o tem, da je toženec razširjal sporno služnost, niso v nobeni zvezi z zahtevkom na razveljavitev pogodbe. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pozna pravna sredstva, s katerimi se lastnik brani pred neutemeljenimi posegi v njegovo lastnino; to pa nikakor ni tožba na razveljavitev pogodbe o ustanovitvi služnosti.

Okoliščina, da je naknadno propadel pogodbeni namen, ki je bil v skupnem življenju tožnice in toženca, ni razlog za razveljavitev pogodbe, ker se ne nanaša na sklenitev pogodbe, ampak na njeno izvrševanje. To niso razlogi, zaradi katerih bi bil tožbeni zahtevek v tej zadevi lahko utemeljen.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Navedene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo, drugih kršitev pa tožeča stranka ni obrazložila. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno, kar je bilo obrazloženo pri obravnavanju posameznih revizijskih navedb.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).