Jedro

V razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega, če je bilo stanovanje (čeprav po ugodnejši ceni kot bi znašala polna tržna cena) kupljeno v času trajanja zakonske zveze z denarjem, ki sta ga z delom pridobili obe pravdni stranki. Zgolj samega prenosa pravice do ugodnejšega nakupa stanovanja, glede katerega pogoje predpisuje zakon (117. člen SZ), pa ni mogoče šteti kot darilo. Brez soglasja in dogovora zakoncev namreč po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti sprememba deležev na premoženju, ki sodi v skupno premoženje, ni več mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupno premoženje pravdnih strank celota nepremičnine – stanovanja št. 11 v 3. nadstropju stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. vl. št. k. o. , ki obsega 52,60 m2, in sicer je delež vsakega od njiju do ene polovice (½) celote, ter celota nepremičnine parc. št. in vl. št. k. o. , in sicer je delež vsakega od njiju do ene polovice (½) celote. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.088,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za plačilo, v 15 dneh.

Zoper tako sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika pozvati na popravo tožbe v skladu s sklepom Višjega sodišča v Celju, ki je sklep Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št., s katerim je bil tožnik v nepravdnem postopku zaradi razdelitve skupnega premoženja napoten na pravdo, spremenilo tako, da je bilo poslej tožniku z njim naloženo, da mora v 1 mesecu po njegovi pravnomočnosti vložiti tožbo za ugotovitev, da je stanovanje v stanovanjski stavbi Velenjska 11, Žalec, v celoti v lasti tožnika, nedograjena stanovanjska hiša pa v ½ celote last tožnika. Ker je tožnik v predmetni pravdi tožbo vložil v nasprotju s tako spremenjenim napotitvenim sklepom, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ko ga ni pozvalo, da mora tožbo ustrezno popraviti, pri čemer bi se z napotitvenim sklepom lahko seznanilo s pribavo nepravdnega spisa Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo kaj spada v skupno premoženje in kakšni so deleži. Nepravilno je zaključilo, da je tožnik zaslišan kot stranka priznal toženi stranki solastniški delež na spornih nepremičninah, saj take navedbe iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.12.2008 ne izhajajo. Odgovor na vprašanje, zakaj tožnik v tožbi zatrjuje, da je hiša v njegova ter zakaj je postavil tožbeni zahtevek kot je zapisan v 2. alineji na 3. strani tožbe, ki se je glasil, da zato, ker bi prepustil v last in posest toženi stranki stanovanje v Žalcu, in sicer v izključno last do celote, pa je tožnik dal pod vtisom predhodnih pogajanj, ki so potekala med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz tega, da je tožnik na naroku priznal, da sta obe nepremičnini skupno premoženje ter se ni ukvarjalo z dejstvom, da tožnik toži tudi na ugotovitev posebnega premoženja. Tožnik pa je v tožbi izrecno opisal na podlagi česa utemeljuje svoje zahtevke za ugotovitev zatrjevanega obsega posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo nobenega dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko povedale, da je tožnik s fizičnim delom veliko pomagal pri gradnji. Prav tako pa ni zaslišalo N.J., ki bi lahko povedala, da je posojala denar pravdnima strankama ter da je ona kot upravičenka do odkupa stanovanja tožniku dovolila, da to stanovanje odkupi z vsemi ugodnostmi. Izpodbijana sodba pa je neobrazložena tudi iz razloga, ker je sodišče zgolj naštelo listinske dokaze z oznako številk prilog, ni pa opisalo za katere listinske dokaze gre in na podlagi katerih je sprejelo takšno odločitev. Nadalje graja tudi odločitev o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni preizkus zadeve v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba, ter glede kršitev, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pokaže, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je v zvezi z izpovedbo tožnika, podano na glavni obravnavi 8.12.2008, v izpodbijani sodbi zapisalo, da je tožnik zaslišan kot stranka priznal toženkin solastninski delež do ene polovice celote tako na stanovanju kot na stanovanjski hiši, ter izključno na tako povzeto izpovedbo tožnika oprlo svoj zaključek, da obe nepremičnini v celoti sodita v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je delež pravdnih strank na tem premoženju enak, čeprav iz zapisnika o navedeni glavni obravnavi tako priznanje tožnika ne izhaja. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ni moglo samo odpraviti, je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pritožbena graja iz razloga, ker sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo k popravi tožbe, ni utemeljena. Obstoj napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča, izdanega v okviru postopka razdelitve skupnega premoženja, ni pogoj dopustnosti pravde za ugotovitev obsega skupnega premoženja. Tako pravdo lahko stranke sprožijo tudi samostojno, ne glede na obstoj nepravdnega postopka (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/98). Sicer pa je tožnik že v sami tožbi, ki jo je vložil po pooblaščencu, izrecno navedel, da tožbo vlaga v nasprotju z napotitvenim sklepom, izdanim v nepravdnem postopku (z vsebino katerega se ni strinjal) ter kljub temu, da o pritožbi zoper napotitveni sklep še ni bilo odločeno. Tako ni bilo razloga, da bi ga sodišče prve stopnje pozivalo h kakršnikoli uskladitvi zahtevka z napotitvenim sklepom, tako ravnanje sodišča prve stopnje pa ne predstavlja bistvene kršitve postopka v obravnavani zadevi. Tožnik je v tej zadevi vložil popolno in razumljivo tožbo, v zvezi s postavljenim zahtevkom za ugotovitev obsega skupnega in posebnega premoženja ter razdelitev premoženja med bivša zakonca je navedel dejstva, na katera ga opira, in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje, o takem zahtevku pa je bilo sodišče tudi dolžno odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Dejstvo, da tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval v skladu z napotitvenim sklepom tako nima učinka v tem postopku, lahko pa ima učinek v nepravdnem postopku v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki pa ga je mogoče pripisati izključno ravnanju tožnika samega.

Pritožba pa utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaslišan kot pravdna stranka toženki priznal njen solastniški delež do ene polovice celote tako na stanovanju kot na stanovanjski hiši. Tako priznanje tožnika iz zapisnika njegovega zaslišanja na naroku 8.12.2008 namreč niti neposredno niti posredno ne izhaja. Tožnik je zaslišan kot stranka zgolj opisal, kako je prišlo do nakupa spornih nepremičnin ter da sta obe nepremičnini pravdni stranki kupili s skupnimi sredstvi, na vprašanje sodnice, zakaj v tožbi zatrjuje, da je hiša njegova in zakaj je po svoji pooblaščenki postavil zahtevek, kot je zapisano v 2. alineji na 3. strani tožbe, pa je povedal, da zato "ker bi prepustil v last in posest toženki stanovanje v Žalcu in sicer v izključno last do celote". Ker je sodišče prve stopnje prav na ugotovitev, da je tožnik toženki priznal delež do ½ celote na obeh nepremičninah, oprlo svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje spada le ¼ stanovanja ter 102/200 hiše, prav tako pa je na to ugotovitev oprlo tudi svojo nadaljnjo ugotovitev, da spadata v skupno premoženje obe nepremičnini do celote ter da je delež pravdnih strank na njih vsake do ½, so navedbe sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu v razlogih sodbe o vsebini zapisnika glavne obravnave v nasprotju s samim zapisnikom, v katerem izjave o takem tožnikovem priznanju ni. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ob neutemeljeno ugotovljenem priznanju tožnika glede obsega skupnega premoženja, ni opredelilo do trditev tožnika, s katerimi je ta utemeljeval tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa zadeve nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni presojalo, ali določbe materialnega prava ob predpostavki, da bi se trditve tožnika izkazale za resnične, sploh dajejo podlago za pravno varstvo, kot ga s svojim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnik. Prav tako pa ni ugotavljalo, katera dejstva so glede na določbe materialnega prava, ki jih je treba uporabiti, odločilna za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ter teh dejstev tudi ni ugotavljalo.

Tožnik je svojo trditev, da njegovo posebno premoženje predstavljajo ¾ stanovanja, utemeljeval s tem, da je bila imetnica stanovanjske pravice njegova mati, ki je nanj prenesla pravico do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji, ki jih je določal takratni Stanovanjski zakon - SZ, njegovo dovoljenje toženki, da tudi ona sklene pogodbo o nakupu stanovanja, pa je v vrednosti, ki presega skupna denarna sredstva, dana za nakup stanovanja (418.034,00 SIT), predstavljalo njegovo darilo toženki, ki ga po razvezi zakonske zveze zahteva nazaj. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njegovih jasno obrazloženih trditev v tej smeri ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se zaradi zgoraj ugotovljene bistvene kršitve določb postopka z materialnopravno utemeljenostjo tožnikovih navedb ni ukvarjalo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega, če je bilo stanovanje (čeprav po ugodnejši ceni kot bi znašala polna tržna cena) kupljeno v času trajanja zakonske zveze z denarjem, ki sta ga z delom pridobili obe pravdni stranki. Zgolj samega prenosa pravice do ugodnejšega nakupa stanovanja, glede katerega pogoje predpisuje zakon (117. člen SZ), pa ni mogoče šteti kot darilo (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2002, II Ips 301/2001, II Ips 638/2006, II Ips 779/95). Tako za vprašanje, ali stanovanje sodi v skupno premoženje, ni bistvena cena po kateri sta zakonca stanovanje pridobila, čeprav je ta nižja od tržne, niti vprašanje, kdo je omogočil nakup pod ugodnejšimi pogoji oziroma kdo je bil formalni kupec stanovanja, temveč le čas nakupa stanovanja (nakup v času trajanja zakonske zveze) ter vir sredstev za nakup stanovanja (sredstva, ki sta jih z delom pridobila oba zakonca). Sodišče prve stopnje je v posledici protispisne ugotovitve o obstoju priznanja tožnika glede obsega skupnega premoženja povsem opustilo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v luči zgoraj navedenih pravnih naziranj, hkrati pa tudi dejstev, ki so odločilna za ugotovitev (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ugotavljalo, zaradi česar je tudi dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz enakega (napačnega) izhodišča je sodišče prve stopnje izhajalo tudi pri ugotavljanju utemeljenosti tožnikovega zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje spadata le 102/200 stanovanjske hiše, 98/200 pa tvori njegovo posebno premoženje. Takšen zahtevek je tožnik utemeljeval z navedbo, da je po razpadu življenjske skupnosti s toženko v hišo vlagal svoja lastna sredstva in delo ter nepremičnina v deležu, ki ustreza vrednosti vlaganj, spada v njegovo posebno premoženje (vrednost hiše ob razpadu skupnosti pravdnih strank je bila 47.872,44 DEM, vrednost tožnikovih vlaganj pa 45.715,20 DEM). Toženka je takemu zahtevku nasprotovala ter navajala, da je tožniku vlaganja v nepremičnino po razpadu njune skupnosti izrecno pisno prepovedala. Tudi s tem v zvezi se sodišče prve stopnje niti do navedb tožnika niti do navedb toženke ni opredelilo, temveč se je zadovoljilo z (zmotno) ugotovitvijo, da je tožnik priznal, da sporna hiša v celoti spada v skupno premoženje. Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). V zvezi z nepremičninami, ki so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze iz sredstev, ki sta jih s svojim delom pridobila oba zakonca, se v primerih, ko je eden izmed zakoncev po razpadu njune zakonske skupnosti vlagal svoja sredstva v tako nepremičnino, navedena določba razlaga tako, da ta zakonec kljub morebitnemu povečanju vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj iz tega naslova ne more uveljavljati stvarnopravnih zahtevkov. Tak zakonec lahko do drugega zakonca uveljavlja le obligacijskopravni zahtevek za povrnitev vloženih sredstev v sorazmerju z deležem drugega zakonca na skupnem premoženju. Brez soglasja in dogovora zakoncev namreč po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti sprememba deležev na premoženju, ki sodi v skupno premoženje, ni več mogoča. Zakonca s skupnim premoženjem razpolagata in ga uporabljata le skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita drugače. Če takega dogovora ni in posli presegajo redno upravljanje, v skupno premoženje ni dovoljeno posegati (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/2003, sklep VSK I Cp 869/2004; Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 420 in nasl.). Zaradi že obrazložene bistvene kršitev določb postopka se sodišče prve stopnje s presojo tožnikovega zahtevka v luči zgoraj navedenih materialnih predpisov in stališč sodne prakse ni ukvarjalo, posledično pa so izostale tudi ugotovitve o dejstvih, odločilnih za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Vse navedeno je narekovalo odločitev kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Napotila za nadaljnje delo sodišča prve stopnje v bistvenem izhajajo že iz zgoraj obrazloženega. Ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se bo sodišče prve stopnje izognilo tako, da bo pri presoji izvedenih dokazov izhajalo iz njihove dejanske vsebine ter upoštevalo le to, kar iz njih resnično izhaja. Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka bo posebej pozorno presodilo, ali pravila materialnega prava sploh dajejo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, če bi se trditve tožnika o dejstvih, na katere opira svoj zahtevek izkazale za resnične. Ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje pa bo nadalje presodilo, katera dejstva so ključna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, na to pa bo vezalo tudi svojo odločitev o tem, katere dokaze bo za ugotovitev teh dejstev izvedlo. Pri odločitvi o stroških pravdnega postopka bo sodišče prve stopnje le-te odmerilo v skladu z določbami ZPP, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah, pri tem pa bo še posebej pozorno na dejstvo, da stroški mediacije ne sodijo med stroške pravdnega postopka ter sta stranki, če se ne dogovorita drugače, dolžni kriti vsaka svoje stroške mediacije, skupne stroške pa po enakih delih.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.