Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje (tudi) presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora presodilo, da je pripor v konkretnem primeru edini primeren, sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, ob izreku sodbe, na podlagi prvega, petega in šestega odstavka 361. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženega odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pogoji za pripor skladno s prvim odstavkom 361. člena ZKP so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ki ga je izdalo na predlog državnega tožilca, obstoj utemeljenega suma vezalo na izdajo nepravnomočne sodbe z dne 24. 7. 2024, s katero je bil obtoženi spoznan za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ -1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, s katero mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 10 mesecev zapora, denarna kazen v višini 1.000,00 EUR ter stranska kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 4 let. Obstoj utemeljenega suma pritožba ne problematizira.

6.Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolžencu podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Srbije, ki biva v Republiki Srbiji, in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obtoženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu in z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja (prevoza tujcev preko ozemlja Slovenije), zaradi česar gotovo obstaja bojazen, da bi v primeru izpustitve na prostost in ob grožnji izrečene zaporne kazni, zapustil ozemlje Slovenije.

7.Glede pritožbenih navedb, da priporni razlog begosumnosti pri obtožencu ni podan, ker naj bi bil kazenski postopek zoper že zaključen, pritožbeno sodišče odgovarja, da izrek sodbe, za katero sam pritožnik ugotavlja, da še ni pravnomočna, še ne pomeni, da je kazenski postopek dokončan, niti izrečena sodba sama po sebi ne odpravlja obtoženčeve begosumnosti. Glede pritožbenih trditev zagovornika o morebitni obdolženčevi izpustitvi in begu iz Slovenije, ter obstoju možnosti njegove izročitve s strani Republike Srbije slovenskim organom zaradi izvršitve kazenske sankcije, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevajoč dejstvo, da ima obtoženi državljanstvo Republike Srbije, katera svojih državljanov ne izroča drugim državam, takšna okoliščina ne izključuje njegove begosumnosti. Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so pri obtoženem še vedno podani priporni razlogi begosumnosti.

8.Tudi ponovitveno nevarnost je prvo sodišče pravilno ugotovilo na podlagi argumentiranih objektivnih (teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja) in subjektivnih okoliščin (negativne osebnostne lastnosti - vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, da je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja), ki v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je podana obtoženčeva ponovitvena nevarnost. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno stališče, da pri obdolžencu naj ne bi bile več podane negativne osebnostne lastnosti, ker je krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal, ko so tudi sicer obtoženčeve negativne osebnostne lastnosti le ena izmed subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je obtoženec ponovitveno nevaren. Te pa ne odpravlja niti dejstvo, da je bilo obtoženemu odvzeto vozniško dovoljenje in mobilni telefon. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da naj bi obtoženi ob policijski kontroli, dne 18. 4. 2024 v Rogatcu, predložil ponarejeno vozniško dovoljeno (kar je obtoženi priznal in bil zato nepravnomočno obsojen). To pa pomeni, da obtoženi sploh ni bil imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, kot to v pritožbi nakazuje njegov zagovornik in zato njegov odvzem v nobenem primeru ne more vplivati na presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti.

9.Glede na zgoraj povzeto, se tudi pritožbene navedbe, da obtoženec ni ponovitveno nevaren, izkažejo za neutemeljene.

10.Pritožbeno sodišče, glede na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženega neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, in tako utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obtoženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obtoženca.

11.Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki, da prvo sodišče ni tehtalo ali je obtoženčevo begosumnost mogoče odpraviti tudi z milejšimi osebnimi omejevalnimi ukrepi, pojasnjuje, da zaključek o tem, da je za odpravo obtoženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti edini učinkoviti ukrep pripor, pomeni tudi oceno, da kakšen drugi milejši ukrep ne bi bil zadosten in ne bi dosegel namena, ki ga sodišče zasleduje s priporom. Kot je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, bi se v primeru uporabe kakšnega drugega ukrepa, obtoženi lahko vrnil v dosedanje življenjsko okolje, ob tem pa obstoji nevarnost, da bi v zasledovanju lastnih (premoženjskih) koristi, lahko nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, prav tako pa obstoji tudi nevarnost, da bi zapustil ozemlje Slovenije. Pritožba tako v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka in 20. člena Ustave Republike Slovenije.

12.Ker glede na navedeno, pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje, kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13.Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.