Jedro

Tožnikove trditve so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča presplošne in ne dovolj natančne. Ker se je tožnik omejil na navajanje in razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, je ostal opis obravnavanega škodnega dogodka premalo individualiziran in nekonkretiziran. Zgolj splošen očitek, da toženka ni upoštevala predpisov, brez dvoma ne zadošča. Tožnik si sodno prakso oziroma judikate, na katere se sklicuje, napačno razlaga. Tožniku res ni treba natančno opisovati, kako bi moralo potekati delovno opravilo, pri katerem se je poškodoval njen zavarovanec. Gotovo pa bi tožnik moral pojasniti, kaj, če sploh, je toženka storila ali opustila, da je prišlo do nezgode pri delu. V nasprotnem primeru ni mogoče sklepati o njeni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 5.432,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.2012 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 692,35 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo le na podlagi listin v spisu, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Do pravne podlage za tožbo se ni opredelilo. Tožnik je navedel predpise, ki jih toženka ni upoštevala. Seznanjenost zaposlenih s pravilnim in varnim delom ne izključuje toženkine odgovornosti. Toženka je dopustila izvajanje dela na nepravilen način. Tožniku v skladu s sodno prakso ni treba zatrjevati in dokazati, kakšen je pravi način dela, ampak zadošča očitanje opustitve izvajanja zahtevanih varnostnih ukrepov. Priče bi lahko razjasnile obravnavano nezgodo. Katerih konkretnih ukrepov toženka ni izvedla, pa bi za razliko od tožnika, ki ni specialist iz varstva in zdravja pri delu, znal opredeliti izvedenec.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano plačilo, ker je ocenilo, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu niti glede domnevne protipravnosti toženkinega ravnanja. Tožnik namreč ni navedel nobenega konkretnega toženkinega ravnanja ali opustitve, ki naj bi bila vzrok za obravnavano delovno nezgodo. Poleg tega ni obrazloženo prerekal toženkinih trditev, da je izpolnjevala normativne pogoje za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

6. Tožnikove trditve so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča presplošne in ne dovolj natančne. Ker se je tožnik omejil na navajanje in razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, je ostal opis obravnavanega škodnega dogodka premalo individualiziran in nekonkretiziran. Zgolj splošen očitek, da toženka ni upoštevala predpisov, brez dvoma ne zadošča. Tožnik si sodno prakso oziroma judikate, na katere se sklicuje, napačno razlaga. Tožniku res ni treba natančno opisovati, kako bi moralo potekati delovno opravilo, pri katerem se je poškodoval njen zavarovanec. Gotovo pa bi tožnik moral pojasniti, kaj, če sploh, je toženka storila ali opustila, da je prišlo do nezgode pri delu. V nasprotnem primeru ni mogoče sklepati o njeni odškodninski odgovornosti.

7. Tožnikov zavarovanec je priznal, da je sam kriv za nezgodo, ker je z roko neprevidno posegel v stroj med obratovanjem. Tožnik te njegove izjave, ki jo je predložil sodišču med svojimi listinskimi dokazi, niti poskušal ni relativizirati oziroma ji obrazloženo nasprotovati. Prav tako ni oporekal toženkinim trditvam, da je bil stroj opremljen z ustreznim opozorilom, da je tožnikov zavarovanec imel dolgoletne izkušnje z delom na tem stroju in da je bil celo zadolžen za poučevanje drugih delavcev o varnem delu z njim. Tožnik tudi ni navajal, da je do takšnega ravnanja, ki je v obravnavanem primeru privedlo do nezgode, morebiti prihajalo večkrat. Jalovo je zato pritožbeno vztrajanje, da je toženka dopustila izvajanje dela na nepravilen način in da bi morala ustrezno nadzorovati delovni proces. Toženka utemeljeno izpostavlja, da se od povprečno skrbnega delavca pričakuje spoštovanje varnostnih pravil. Nezgodo bi bilo morda mogoče preprečiti le s stalnim neposrednim nadzorom nad delavcem, kar pa je očitno pretirana oziroma nerealna zahteva. Izjemoma mora delodajalec poskrbeti za strožji nadzor, če delavec tudi sicer ravna neprevidno, v nasprotju z zahtevanimi varnostnimi ukrepi, ne upošteva navodil in podobno, vendar takšnih okoliščin tožnik ni zatrjeval. 8. Tožba je bila po navedenem nesklepčna. Ker je na to pomanjkljivost opozorila že toženka, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati opustitve materialnega procesnega vodstva. Utemeljeno so bili zavrnjeni tudi preostali predlagani dokazi. Z dokazovanjem ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da tožnik brez izvedbe dokaza z izvedencem niti ni mogel konkretizirati svojih trditev. Takšen informativni dokaz je namreč dopusten le izjemoma, ko stranka brez svoje krivde ne more vnaprej vedeti za relevantna dejstva, ki bi jih morala zatrjevati. V tej zadevi ne gre za tak prime. Kot je mogoče razbrati iz predloženih listinskih dokazov, se je tožnik že pred tožbo seznanil z bistvenimi dejanskimi okoliščinami delovne nezgode, le zatrjevati bi jih moral dovolj natančno.

9. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava. Res je sodišče prve stopnje svojo odločitev med drugim oprlo na prvi odstavek 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, namesto na prvi odstavek 87. člena istega zakona, kar pa ni bistveno za izid spora. V obeh primerih daje zakon tožniku regresno upravičenje, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob upoštevanju predpostavk odškodninske odgovornosti, kot so predpisane v Obligacijskem zakoniku (OZ).

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, medtem ko mora toženka svoje stroške za odgovor kriti sama, saj z njim ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP).