Jedro

Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja po stanju njegove izdaje, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastajajo po njegovi izdaji. Kolikor do takšnih spremenjenih okoliščin pride, lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.

Na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo oz. tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Tovrstnih ugovorov v izvršilnem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati, zato jim sodišče, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, ne more ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Celje zoper dolžnika A.A. iz ... na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010, ki je postala izvršljiva 15. 9. 2011, začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računih pri banki B. d.d., do višine dolgovanega zneska. Na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010 je tožnik dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzrupacijo v višini 4.585,12 EUR. Ker tega ni storil, se znesek nadomestila skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, prisilno izterja.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-498-2-46/2013-4 z dne 18. 12. 2013 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo tako, da je datum izvršljivosti odločbe Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010 v izpodbijanem sklepu spremenilo tako, da se glasi: „16. 10. 2010“, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Izpodbijani sklep je skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. Pritožbeni organ ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj sta obstajala neporavnana obveznost (143. člen ZDavP-2) in veljaven izvršilni naslov (odločba s potrdilom o izvršljivosti – 146. člen ZDavP-2). Izpodbijani sklep pa ima tudi vse zakonsko predpisane sestavine (151. člen ZDavP-2). Tako so izpolnjene vse procesne predpostavke. Ugovor tožnika, da je bila inšpekcijska odločba MZOP, OE Ljubljana 06122-271/2010-MK z dne 29. 3. 2010, na katero se nanaša odločba Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010, odpravljena in nadomeščena z novo, na obravnavani postopek izvršbe ne vpliva. Razlog za odpravo je bil med drugim v tem, da pristojna Upravna enota Ljubljana tožnika kot investitorja ni pozvala k plačilu nadomestila za degradacijo in uzrupacijo, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in ki je bilo obračunano z izvršilnim naslovom oz. tega zneska ni prisilno izterjala. Sama odločba Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010, ki predstavlja v obravnavani zadevi izvršilni naslov, pa ni bila odpravljena in je še vedno v veljavi.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep o izvršbi kot nezakonit odpravi in izvršilni postopek ustavi, toženi stranki pa naloži tudi, da tožniku povrne stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi. Podlaga za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010 je bila odločba inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor 06122-271/2010 z dne 29. 3. 2010. Ta pa je bila z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor 06122-271/2010-MK-23 z dne 25. 11. 2011, odpravljena. Tako je napačna ugotovitev, da je datum izvršljivosti 16. 10. 2010. Napačno je tudi stališče, da odprava predhodno navedene odločbe, ne vpliva na izpodbijani sklep o izvršbi. Tudi inšpekcijska odločba, ki je bila podlaga za izdajo izvršilnega naslova bi morala biti po uradni dolžnosti odpravljena. Novi odločbi, izdani v inšpekcijskem postopku, pa predstavljata podlago za nov izvršilni naslov. Tako se predmetna izvršba na tožnikova denarna sredstva izvaja na podlagi neveljavnega izvršilnega naslova.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik izpodbija datum izvršljivosti izvršilnega naslova. Ta je s strani predlagatelja opremljen s potrdilom o izvršljivosti (146. člen ZDavP-2). Iz zadevnega potrdila o izvršljivosti je razvidno, da je izvršilni naslov postal izvršljiv 16. 10. 2010. Tožnik pa navedeno lahko izpodbija pri organu, ki je obravnavano potrdilo o izvršljivosti izdal v posebnem postopku in ne v postopku prisilne izterjave.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče je v zadevnem upravnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v času izdaje tega sklepa. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Med strankama pa v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik obveznosti iz naslova nadomestila za degradacijo in uzurpacijo v danem roku ni poravnal. Zatrjevana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa (napačen datum izvršljivosti in neveljaven izvršilni naslov) po presoji sodišča ni podana. Iz listin upravnega spisa - potrdila o izvršljivosti Upravne enote Ljubljana z dne 19. 11. 2013 nesporno izhaja, da je odločba Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010, ki predstavlja izvršilni naslov postala izvršljiva 16. 10. 2010, kar pa je pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ki je bil izdan 22. 10. 2012. Izpodbijani sklep, kot to ugotavlja že pritožbeni organ, vsebuje tudi vse podatke, določene v 151. členu ZDavP-2. Tako vsebuje izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek dolga in ga je tudi mogoče v celoti preizkusiti. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, odločba Upravne enote Ljubljana 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010, je bil času izdaje spornega sklepa o izvršbi z dne 22. 10. 2012 veljaven, zato je bila tudi izdaja sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pravilna in zakonita. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja po stanju njegove izdaje, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastajajo po njegovi izdaji. Kolikor pa do takšnih spremenjenih okoliščin pride, lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Prav tako so pravilni razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in obrazložitvi odločbe o pritožbi. V delu v katerem so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača z enakimi razlogi kot oba davčna organa in jih v sodbi ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo oz. tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je predmet samostojnega pritožbenega postopka in samostojnega upravnega spora. Tovrstnih ugovorov v izvršilnem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati, zato jim sodišče, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, ne more ugoditi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).