Jedro

Bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V konkretnem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je s tem, ko je prebralo pisno izjavo priče, kljub zahtevi tožene stranke, da jo zasliši, postopalo nezakonito, torej v nasprotju z določbo 6. odstavka 236. a člena ZPP. Priče namreč ni moglo zaslišati, ker je med postopkom umrla.

Če pred sodiščem ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Pri tem je treba poudariti, da sodišče s sodbo ne obsodi tožnika, pač pa le toženca, zato slednji nima pravice na podlagi sodbe, izdane v skladu z določbo 2. odstavku 101. člena OZ, zahtevati prisilne izvršbe zoper tožnika.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno v I. točki izreka in v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 2623/2012 z dne 12. 1. 2012 se razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 597,00 EUR, istočasno ko ji bo tožeča stranka namesto vgrajenih vrat dobavila in vgradila taka vrata kot jih je naročila - rdeče barve v visokem sijaju, od takrat naprej pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 597,00 EUR za čas od 4. 8. 2011 do izpolnitve obveznosti tožeče stranke.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v višini 141,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 2623/2012 z dne 12. 1. 2012, v 1. in 3. odstavku razveljavi, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne ter da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 180,64 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži pritožbene stroške za sodno takso in odvetniške storitve z 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izročitve prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je bila pritožba toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga ta ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor je spor majhne vrednosti, zato se sme s pritožbo sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Osrednji pritožbeni očitek, s katerim tožeča stranka skuša doseči razveljavitev izpodbijane sodbe, se nanaša na vprašanje dopustnosti izvedbe dokaza, ki ga ureja 236.a člen ZPP (pisna izjava priča), v primeru, ko neposredno zaslišanje priče kljub izrecni zahtevi katere od strank (6. odstavek 236.a člen ZPP(1)) zaradi smrti ni (več) mogoče. Ker iz razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti (kakršen je obravnavani) ni mogoče izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče presojalo, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je tovrsten dokaz dopustilo, kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti). Kot ključni dokaz za presojo med pravdnima strankama spornih odločilnih dejstev (ali je bila med pravdnima strankama dogovorjena barva v visokem sijaju ter ali je tožena stranka pravočasno grajala nepravilno izpolnitev) je namreč uporabilo ravno pisno izjavo umrle priče M. 7. Bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V konkretnem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je s tem, ko je prebralo pisno izjavo priče, kljub zahtevi tožene stranke, da jo zasliši, postopalo nezakonito, torej v nasprotju z določbo 6. odstavka 236.a člena ZPP. Priče namreč ni moglo zaslišati, ker je med postopkom umrla.

8. Ker v informatizirani bazi odločb ni najti primerljive zadeve, si je pri presoji intenzivnosti posega v pravico do izjave, do katerega je po prepričanju pritožnice prišlo z izvedbo omenjenega listinskega dokaza, pritožbeno sodišče pomagalo s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Al-Khawaja. in Tahery. proti Združenemu kraljestvu, v kateri se je sodišče opredelilo do možnosti obsodbe na podlagi izjave odsotne edine odločilne obremenilne priče. Sklicujoč se na svoje poslanstvo, ki je v preverjanju poštenosti kazenskega postopka kot celote, je splošno pravilo, v skladu s katerim morajo biti dokazi zoper obdolženca izvedeni v njegovi prisotnosti na glavni obravnavi, prav tako pa mu mora biti dana možnost, da izpodbija in zaslišuje obremenilne priče, nekoliko relativiziralo. Če namreč obstaja utemeljen razlog za odsotnost priče (njena smrt), obsodba lahko temelji na takem dokazu, vendar mora ESČP opraviti kar najskrbnejšo presojo pravičnosti poteka kazenskega postopka kot celote. Zlasti mora preveriti obstoj protiutežnih ukrepov, s katerimi se zagotovi pravilna in poštena ocena zanesljivosti dokazov: če je to merilo izpolnjeno, lahko obsodba temelji tudi na izjavi odsotne ključne obremenilne priče (2).

9. Ob upoštevanju distinkcije med kazenskim in pravdnim postopkom, ki se kaže predvsem v obsegu in intenzivnosti varstva pravic v postopku udeleženih subjektov, je po presoji pritožbenega sodišča za uporabo razlage odločbe ESČP oziroma njen prenos v civilni pravdni postopek (v konkretni gospodarski spor) potrebna še dodatna relativizacija. Ugotavljanje dejanskega stanja v pravdnem postopku temelji na dokaznem bremenu. Spori majhne vrednosti so v tem oziru še dodatna posebnost, saj je obseg dokazovanja omejen v sorazmerju med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen v zvezi z 11. členom ZPP).

10. Uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana v primeru, ko bi bila priča, katere pisna izjava je predlagana kot dokaz, živa, sodišče prve stopnje pa je ne bi zaslišalo, čeprav bi nasprotna stranka to zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru ugotovilo utemeljen razlog za odsotnost priče (smrt) in skladno z načelom proste presoje dokazov v razmerju do sporne pisne izjave izvedlo tudi temeljito oceno protiutežnih dokazov, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da mu nezakonitega postopanja ni mogoče očitati. Sklep, da je bila izjava priče M. zanesljiva, temelji namreč na skrbni presoji verodostojnosti druge relevantne priče A. (priča M. in priča A. sta bila edina prisotna ob izmeri vrat v lokalu, ko se je odločalo o barvi in sijaju naročenih vrat) in je podprt z elektronsko korespondenco med strankama (B 8 do B 10). Na enak način pa je presojo zanesljivosti zaslišanih prič M. B. in L. S. v razmerju do pisne izjave priče sodišče prve stopnje premostilo tudi v zvezi z vprašanjem grajanja. Pritožbena navedba, ki sodišču prve stopnje očita, da je kot kronski dokaz predmetnega spora uporabilo pisno izjavo priče M. in s tem tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), se tako izkaže kot neutemeljena. Ker se je tožeča stranka izvedbi listinskega dokaza upirala iz razloga pomanjkanja pogojev po 236.a členu ZPP in vztrajala pri neposrednem zaslišanju priče (na prvem naroku, ko smrt priče še ni nastopila), na drugem naroku, ko je bilo že znano, da je priča že umrla, pa omenjenemu dokaznemu predlogu očitala nerelevantnost, pri čemer pa ni ponudila argumenta, ki bi pri sodišču prve stopnje omajal verodostojnost pisne izjave umrle priče, s svojo pritožbo v tem delu ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu njena pritožbena stališča zavrnilo.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v obravnavanem sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so torej naslednje: - med strankama je obstajal dogovor, da tožeča stranka dobavi in montira vrata v rdeči barvi v visokem sijaju; - tožena stranka je pravočasno grajala napačno izpolnitev (ko je prišla v lokal in videla, da vgrajena vrata niso obdelana v visokem sijaju); - dobavljena in montirana vrata nimajo lastnosti, ki so bile med strankama dogovorjene, to pa so vrata v rdeči barvi v visokem sijaju.

12. Upoštevaje ugotovljeno je nepravilno izpolnitev tožeče stranke sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot neizpolnitev (3). Zmotno pa ni upoštevalo, da se tožena stranka ni upirala preostanku plačila naročenih vrat, pač pa je podala ugovor sočasne izpolnitve in sicer, da bo preostanek plačala (avans v višini 600,00 EUR je plačala še preden je prejela tožničino nepravilno izpolnitev), ko bo tožeča stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Pri tem se je izrecno sklicevala na 2. odstavek 101. člena OZ.

13. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla (1. odstavek 101. člena OZ). Če pred sodiščem ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (2. odstavek 101. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP). Pri tem je treba poudariti, da sodišče s sodbo ne obsodi tožnika, pač pa le toženca, zato slednji nima pravice na podlagi sodbe, izdane v skladu z določbo 2. odstavku 101. člena OZ zahtevati prisilne izvršbe zoper tožnika (4).

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v zavrnitvi tožbenega zahtevka, je vsled navedenemu materialnopravno zmotna. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati 597,00 EUR, takrat, ko ji bo tožeča stranka namesto vgrajenih vrat dobavila in vgradila taka vrata kot jih je naročila - rdeče barve v visokem sijaju (glej ugovor in pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 10. 5. 2012). Tožena stranka pa pred zapadlostjo terjatve ni v zamudi, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas 4. 8. 2011 do pravilne izpolnitve obveznosti.

15. Z odločitvijo, kakršna izhaja iz I. točke izreka te sodbe, je uspeh pravdnih strank delen. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Skladno z navedenim je stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje višje sodišče spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

16. Ker je tožeča stranka s pritožbo v večjem delu uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Do teh je tožeča stranka upravičena v skupni višini 141,12 EUR, in sicer ji gre za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210) priglašenih 48,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 9,60 EUR (za oboje še 20 % DDV) ter sodna taksa za pritožbo v znesku 72,00 EUR.

17. Od priznanih pritožbenih stroškov gredo tožeči stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zakonske zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) 6. odstavek 236. a člena ZPP zagotavlja načelo kontradiktornosti, saj določa, da je v primeru, ko je bila pisna izjava priče sicer pridobljena v skladu s 1. do 5. odstavkom istega člena, sodišče dolžno izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. V obravnavani zadevi je tožeča stranka po predložitvi pisne izjave zahtevala neposredno zaslišanje priče M. na prvem naroku za glavno obravnavo.

(2) Obsodba na podlagi izjav pokojnega soobdolženca, Pravna praksa, 2013, št. 38, str. 27. (3) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str.: 555. (4) Borivoje Poznić: Građansko procesno pravo, „Savremena administracija“, 1999, str. 267