Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je solastnica nepremičnine parc. št. 35/6 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), do ¼. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica do celote dela sporne nepremičnine, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelno številko. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki in stranskemu udeležencu njune stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali je Hišni svet stanovanjske hiše K. (v nadaljevanju Hišni svet) lahko pridobil pravico uporabe in z njo razpolagal na način, da jo je prenesel na stanovalca? 2) Ali je pravico uporabe lahko pridobil le imetnik stanovanjske pravice ali tudi stanovalec oziroma tretja oseba? 3) Kdaj je dosežen standard konkretiziranosti prerekanja trditev oziroma ali nasprotovanje logično nasprotnih dejstev pomeni prerekanje trditev? Glede prvega vprašanja navaja, da sta sodišči zmotno uporabili 65. in 71. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, saj zemljišče v trenutku prenosa pravice uporabe na tožničinega pravnega prednika ni bilo več v uporabi stanovanjskega organa Občinski ljudski odbor K. (v nadaljevanju Občinski ljudski odbor), ampak je bila pravica uporabe že pred tem prenesena na Hišni Svet. Tudi ni res, da Hišni svet ni imel pristojnosti, da bi samostojno, neodvisno od Občinskega ljudskega odbora razpolagal s pravico uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini, ampak je za presojo bistven dejanski prenos pravice uporabe, in sicer v konkretnem primeru je Hišni svet pravico uporabe dejansko prenesel na tožničinega pravnega prednika. Glede drugega vprašanja navaja, da o njem Vrhovno sodišče še ni zavzelo neposrednega stališča, iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da imetništvo stanovanjske pravice ni ključno za pridobitev pravice uporabe. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1470/2012 in I Cp 532/2014, ki ju ne prilaga, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 223/2009 in II Ips 553/2002. Tožničin pravni prednik je garažo zgradil v soglasju z odločitvijo Hišnega sveta oziroma Zbora stanovalcev in dovoljenjem Občinskega ljudskega odbora, garažo pa je z dovoljenjem toženke tudi uporabljal. Glede tretjega vprašanja navaja, da tožnica zatrjuje, da je pridobila lastninska pravico na zemljišču, torej trdi, da to ni dvorišče. Za konkretiziranost prerekanja trditev bi moralo zadoščati že zatrjevanje dejstev, ki so logično nasprotna.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožničinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je njen predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Tožnica, ki s predlogom ni uspela, sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).