Jedro

Samo to, da je neko opravilo pogosto in rutinsko, ne pomeni nujno, da gre za opravilo, pri katerem ne obstaja povečana stopnja nevarnosti za nastanek škode. Tudi pogostnost opravljanja dela in dosedanji izostanek nastanka škode zaradi demontaže črpalke ne priča o nujno tem, da to delo po svoji vsebini ni delo s povečano nevarnostjo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 22. 3. 2024 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožniku solidarno plačati 102.913,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo stroškov postopka drugega toženca v znesku 9.503,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da prva toženka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti; ni obrazloženo, zakaj delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni nevarna dejavnost. Vztraja, da je menjava črpalke še posebej nevarno delo, pri katerem je ogroženo življenje in zdravje. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo nedelovanja sistema, na katerem je bila črpalka od novembra 2016 (pravilno: 2015); na ugasnjenem sistemu cevovoda ne pomagajo izsledki števcev na računalniškem zaslonu; do nekontroliranega brizga vroče mase obvezno pride ob vsaki demontaži črpalke, tudi ob doslednem upoštevanju vseh varnostnih protokolov. Glede na navedeno in prekomerne nevarnosti snovi, segrete na temperaturo nad 200 stopinj Celzija, je njegovo delo tipična dejavnost z znatno povečano nevarnostjo, zato bi zavarovanka prve toženke morala za škodo odgovarjati objektivno. Pove, da na stalnost nevarnosti brizganja mase kaže tudi lovilna banjica, vendar pa na morebitni brizg po odstranitvi črpalke ne vpliva, ali je ta čista. Sklicuje se na Program varnostnih ukrepov ob servisnih posegih zavarovanke prve toženke, ki na strani 17 demontažo črpalke šteje za posebno nevarno delo. Vztraja, da je menjava črpalke, v kateri je tekoča masa s temperaturo okoli 280 stopinj, ki se lahko sprosti zaradi pritiska ali drugih okoliščin, ki jih kljub upoštevanju varnostnih protokolov ni mogoče imeti pod nadzorom, nevarna dejavnost. Kot dodatno nevarnostno okoliščino navaja, da je bila v času nezgode črpalka na višini, kar poveča nevarnost opeklin obraza. Sklicuje se na dogodek iz leta 2013, ko je vroča masa obrizgala sodelavca. Meni, da izpoved priče A. A., da je demontaža črpalke rutinsko delo za vzdrževalce, ne pomeni, da delo ni nevarno. Trdi, da odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, npr. zadeve VSL I Cp 3800/2011; tudi poseganje v zadevni cevovod je nepredvidljivo, glede na izpovedi prič ni mogoče predvideti, ali bo pri demontaži črpalke vroča masa brizgnila ali ne. Sklicuje se na poročilo o nezgodi in poročilo PP B., iz katerih izhaja, da je demontiral črpalko po predpisanem postopku, delo je bilo tako očitno povečano nevarno; iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi vroča snov brizgnila vanj zaradi napačne demontaže črpalke. Zanika, da bi bila ugotovitev, da C. C. ni preveril ventilov, v vzročni zvezi z nezgodo; toženca nista zatrjevala, da tožnik ob demontaži ni ustrezno nastavil ventilov. Navaja, da je bilo izrecno dovoljenje za pričetek dela namenjeno pregledu nastavitve ventilov, v zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič D. D., da je prišlo do brizga 2-3 kg mase zaradi zračnega mehurja ter da bi C. C. preveril, ali so ventili zaprti in banja čista, in priče E. E., da tudi ob zaprtih ventilih kar nekaj mase ostane v cevi in posledično lahko brizgne ven. Trdi, da iz navedb in dokazov tako ne izhaja, da tožnik ni zaprl ventilov, saj bi sicer izteklo veliko več mase kot 2-3 kg. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo predhodnega nedelovanja dela cevovoda; priča F. F. je o tem izpovedal, da mase ni mogoče povsem izprazniti ter da je z instrumenti težko ugotoviti, ali je masa še v cevovodu. Vztraja, da preverjanje čistoče banjice in zaprtje ventilov ne bi moglo preprečiti brizga vroče mase, tako da prihod C. C. na kraj naloge ne bi preprečil nezgode. Sklicuje se na začudenje izvedenca, da je kljub obveznemu nadzoru nad- oziroma podtlaka po navodilih za demontažo treba na vrh ohišja črpalke namestiti zaščitni karton, ter da za razbremenitev tlaka ni bilo navodil niti niso bili delavci za to usposobljeni na licu mesta. Trdi, da zavarovanka prve toženke ni zmogla imeti pod nadzorom tlaka v črpalki, ni poskrbela za ustrezen tehnološki način za razbremenjevanje oziroma da vzdrževalec nikoli ni mogel vedeti, ali je tlak prisoten ali ne. Sklicuje se na izpovedi prič, da niso vedeli, ali bo brizg obsežen in močan ali pa ga skoraj ne bo; ob demontaži jih ni bilo mogoče preprečiti. V zvezi z odobritvijo naloge vztraja, da je C. C. prvič poklical z namenom prejema potrditve začetka menjave in je prejel ticket, v drugem mu je dal zeleno luč za demontažo; nesmiselno je, da bi se tega samoiniciativno lotil. Navaja, da sta bila G. G. in H. H. s strani C. C. napotena na kraj nesreče naknadno, da počistita. Meni, da je bila interna raziskava nesreče pristranska, saj je temeljila na izjavi C. C., tožnik svoje ni podal. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi prič, zaposlenih pri zavarovanki prve toženke. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi prič C. C., E. E. in I. I., ki kažejo na zaključek, da je C. C. sklepal, da je zaradi nedelujočega cevovoda delo bolj varno kot ponavadi in je telefonično odredil tožniku, naj izvede menjavo. Nasprotuje zaključku, da bi nezgodo lahko preprečilo njegovo upoštevanje vseh veljavnih zahtev in ukrepov za varno delo ter večja pazljivost pri izvajanju dela. Navaja, da v programu ni določeno, katera vrsta varovalne opreme (šifra) bi se morala pri demontaži uporabiti, v navodilih za varno vzdrževanje je le na splošno navedeno, da je treba nositi zaščitne rokavice, obleko in čevlje, kar je uporabljal. Toženca nista predložila dokumenta, kdaj se je zatrjevana oprema (enovita čelada in vizir, rokavice in temperaturno odporen plašč) začela uporabljati, to je ugotovil tudi izvedenec J. J. Sklicuje se na izpovedi prič K. K. in C. C., da ta zaščitna oprema ni bila v uporabi do tožnikove poškodbe, L. L. pa je dopuščal možnost uporabe rumenih čelad v letu 2015. Vztraja, da je uporabljal opremo, ki mu je bila na voljo, da bi se sicer huje poškodoval, da so poškodbe obraza hujše, ker mu je pritisk z obraza odvrgel vizir, zaščitna očala pa so ostala nameščena, nosil je še negorljiv plašč, čelado in rokavice. Navaja, da nikoli ni bil opozorjen na neskladnost te opreme z varnostnim protokolom; za nekompatibilnost vizirja in čelade je odgovorna zavarovanka prve toženke, ki je opremo zagotovila. Pove, da je bil livarski plašč najden na kraju dogodka, tudi po ugotovitvi policije; sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da tožnik zaščitnega plašča in vizirja (ki je bil poškropljen z maso) ni nosil. Meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpoved A. A., da je našla zaščitni plašč v tožnikovi omarici, saj so v njeni izpovedi nasprotja, prav tako ji nasprotujejo dokazi v spisu (policijsko poročilo, izpovedi prič E. E. in C. C. o srebrnem plašču zraven tuša). Trdi, da toženca nista dokazala, da ni nosil zaščitne opreme. Škandalozna se mu zdi ugotovitev, da je v celoti sam kriv za nastanek škode, navedeno iz izvedenskega mnenja J. J. ne izhaja. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podana razlika med tem, da je bil plašč najden na kraju nezgode in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ga tožnik ni nosil, ter med ugotovitvijo, da se tožnik ni držal varnostnega protokola in ugotovitvijo, da je demontažo opravil tehnično pravilno. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožencema, nanjo odgovarja le drugi toženec, ki prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in zato deloma zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6.Tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja v povezavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri demontaži črpalke ni nosil zaščitnega livarskega plašča ter da se ni držal varnostnega protokola pri demontaži črpalke. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so posledica dokazne ocene izvedenih dokazov in pri njih ne gre za t. i. protispisnost, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa predstavlja pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila 29. 10. 2015, ko je v tožnika pri demontaži črpalke na cevovodu brizgnila vroča masa in ga poškodovala. Štelo je, da črpalka ni nevarna stvar, njena demontaža pa ne nevarna dejavnost (149. in 150. člen OZ), ter da tožencema ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je tožnik v nasprotju z varnostnim protokolom pričel z demontažo, ne da bi dobil dovoljenje za to, prav tako pri delu ni nosil ustrezne varovalne opreme.

8.Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje pravnemu stališču, da delo, pri katerem se je poškodoval, ni nevarna dejavnost. Med strankami postopka ni sporno, da se je tožnik poškodoval, ko je v prostorih zavarovanke prve toženke M. d. o. o. (tedaj N. d. o. o.) demontiral črpalko na sistemu O., ob tem pa je vanj iz cevi sistema brizgnila vroča masa (stopljena plastika) in mu povzročila termične in kemične opekline kože obraza, vratu, spodnjega dela trupa, podlahti in stegen. Sodišče prve stopnje se je pri stališču, da pri demontaži črpalke na navedenem sistemu ne gre za nevarno dejavnost, oprlo na ugotovitev, da je menjavanje črpalke rutinsko opravilo, ki se v delovnem procesu pogosto opravlja, da je to edina nesreča pri delu, ki se je zgodila pri navedeni družbi, da je tožnik to opravilo izvedel že večkrat in na podlagi mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu J. J., da bi tožnikovo upoštevanje vseh zahtev in ukrepov za varno delo, večja pazljivost pri izvajanju dela in ustrezna zaščitna oprema lahko nesrečo pri delu preprečili. Za svoje stališče je sicer navedlo razloge, vendar so ti razlogi materialnopravno napačni.

9.Tožnik utemeljeno uveljavlja, da samo to, da je neko opravilo pogosto in rutinsko, ne pomeni nujno, da gre za opravilo, pri katerem ne obstaja povečana stopnja nevarnosti za nastanek škode. Tudi pogostnost opravljanja dela in dosedanji izostanek nastanka škode zaradi demontaže črpalke ne priča o nujno tem, da to delo po svoji vsebini ni delo s povečano nevarnostjo. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso je za opredelitev neke stvari ali dejavnosti kot nevarne je treba odgovoriti na vprašanji, ali kljub skrbnosti obstaja povečana nevarnost nastanka škode; takšna pogosto izhaja iz industrijskih strojev v obratovanju. Izhajati je treba iz samih lastnosti stvari oziroma dejavnosti, v konkretnem primeru dejavnosti demontaže črpalke na cevovodu, v katerem je stopljena plastika visoke temperature in pod tlakom. Pri presoji same nevarnosti stvari ali dejavnosti ni pravilno izhodišče ravnanje oškodovanca, v tem primeru tožnika kot delavca, to je odločilno šele po tem, ko se že ugotovi, ali gre za nevarno stvar ali dejavnost, ki vzpostavlja objektivno odgovornost imetnika, tj. pri presoji morebitne oprostitve objektivne odgovornosti oziroma opredelitve prispevka oškodovanca k nastanku škode (153. člen OZ). Morebitna nepravilna uporaba oziroma kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, lastnosti nevarnosti praviloma ne odvzame, lahko pa privede do deljene odgovornosti. Sklicevanje sodišča prve stopnje na ugotovitev izvedenca, da bi tožnikovo upoštevanje vseh zahtev in ukrepov za varno delo, večja pazljivost pri izvajanju dela in ustrezna zaščitna oprema lahko nesrečo pri delu preprečili, tako za presojo izpolnitve standarda nevarne dejavnosti ne more biti ključno.

10.Tožnik se v pritožbi sklicuje na izpovedi prič in listinske dokaze, ki kažejo na to, da se je poškodoval pri delu, ki ustreza standardu nevarne dejavnosti po OZ. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je dejavnost demontaže črpalke na sistemu O., v cevi katerega je vroča masa (stopljena plastika), ki lahko povzročili termične in kemične opekline, izpolnjuje pogoje za pravni standard nevarne dejavnosti, ki utemeljuje objektivno odgovornost zavarovanke prve toženke. V Programu varnostnih ukrepov ob servisnih posegih v proizvodnem procesu "polimerizacija" iz januarja 2011 (B/I 11 oziroma D 2) je na str. 17 opredelila kot posebno nevarno mesto ali cono med drugim tudi delo na cevovodih in v bližini tekočin pod tlakom, demontažo strojne in instalacijske opreme ter elementov cevovodov, mesta izvajanja vročih del in nevarnost vročih površin ter tekočin. Na strani 26 istega dokumenta je navedeno kot posebej nevarno delo med drugim tudi delo z nevarnostjo povišanega tlaka v cevovodih in posodah, vroče površine in vroči mediji (npr. talina). Glede na izpovedi prič in ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu je delo demontaže črpalke navedenega sistema mogoče izključno pod pogojem, da masa v cevi ni strjena, kar pa je mogoče le, če je segreta na zelo visoko temperaturo (nad 200 stopinj C), kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Kljub temu, da v navedenem Programu zavarovanka prve toženke predpisuje, da se sme demontaža črpalke pričeti šele ob popolni izpustitvi, izpraznitvi in sprostitvi vseh cevovodov, napeljav, …, konkretno delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, tega ni dopuščalo, kar potrjuje, da je tveganje za nastanek škode pri tem delu povišano. Tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu J. J. je ugotovil, da demontaža črpalke sodi med vzdrževalna dela, ki so posebej nevarna (5. stran izvedenskega mnenja z dne 26. 10. 2022), saj je v osnovi v cevi vroča masa v nadtlaku. Pomembna je tudi njegova nadaljnja ugotovitev, da ob sami črpalki ali na njej ni nobenega indikatorja, na podlagi katerega bi se bilo na licu mesta pred demontažo mogoče prepričati, kakšno je temperaturno in tlačno stanje v notranjosti cevovoda, temveč je to mogoče ugotoviti le v drugem prostoru. Da gre za dejavnost s povišano nevarnostjo, izhaja tudi iz izpovedi prič (na katere se med drugim sklicuje tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu v svojem mnenju). K. K., ki je opravljal enako delo kot tožnik, je izpovedal, da je tam (pri zavarovanki prve toženke) delo nevarno ter da niti na računalniku ni mogoče točno predvideti, ali se je v cevi napravil čep. C. C., vodja izmene, ki bi tožniku moral dati soglasje za začetek demontaže, je izpovedal, da se odloči, ali bo osebno šel na kraj vzdrževanja, glede na nevarnost dela, kar je vedno, če gre za visoke temperature. A. A., vodja službe za varnost in zdravje pri delu, je govorila o tem, da imajo vzdrževalci pobrizgane plašče, ker je pri njih tak tip proizvodnje, da je ta črna masa povsod prisotna ter da se opisana osebna zaščitna oprema (npr. srebrn livarski plašč, temperaturno odporna čelada) uporablja tam, kjer so vroči deli in obstaja nevarnost brizga vročih tekočin ali vročih površin. Sicer je izpovedala, da demontaža črpalk po njenem prepričanju ni nevarno delo, a je to svoje mnenje vezala na dejstvo, da je pri zavarovanki prve toženke ogromno črpalk, da služba za varnost pri delu ni posebej obveščena o vsaki (de)montaži, saj gre za rutinsko delo, ki ga vzdrževalci opravljajo večkrat, tako tudi tožnik. Ker zgolj rutinska narava opravil oziroma njihovo večkratno opravljanje sami zase ne izključujeta objektivno povišane nevarnosti del, ta del njene izpovedi ne nasprotuje ugotovitvi, da je šlo za delo s povišanim tveganjem za nastanek škode. Priča F. F., tehnolog, je izpovedal, da sistema ni mogoče povsem izprazniti in vedno obstaja verjetnost, da je vroča masa v njem, ločil pa je tudi manj nevarna dela (z nižjimi temperaturami in pritiski, npr. pretakanje vode) od bolj delikatnih, bolj nevarnih, pri katerih je zaradi varnosti prisoten, saj so po njegovem mnenju vsi ti sklopi, v katerih so mediji pod višjo temperaturo, bolj nevarni in ima sam do vse te opreme neko strahospoštovanje, ter da je ob odpiranju neke črpalke vedno možnost, da se nekaj (mase) razlije. Priča L. L., ki je do leta 2014 delal kot vodja delavnice pri zavarovanki prve toženke in je tožnika uvajal v delo, je izpovedal, da je to delo zelo nevarno, da gre za delikatno zadevo ter opozoril na možnost opeklin in dejstvo, da je vedno kaj mase v ceveh, da je do brizga vroče mase (včasih več, včasih manj) prišlo vsakič, ko se je menjala črpalka, ter da je bil s to maso v njegovih časih (tj. do leta 2014) celo poškropljen zid v prostoru s črpalko. Priča D. D., direktor P., je izpovedal, da če ni masa v cevi vroča (tališče ima poliamid pri 224 stopinjah Celzija) in če ni ogreto na to temperaturo, se črpalke ne da odstraniti, da je delo pri polimerizaciji in družbi P. kemična industrija in temu primerno bolj nevarno obratovanje, da lahko ob segrevanju pride do degradacije poliamida, normalna posledica zaradi zračnega žepa pa je, da je vse skupaj brizgnilo tožniku v obraz. Potrdil je tudi izpoved L. L., da je ob vsaki menjavi prišlo do večjega ali manjšega brizga mase ter da je bil od tega poškropljen zid. Glede na navedeno ni mogoče slediti njegovi kasnejši izpovedi, da ni šlo za zelo nevarno delo, če ga opravljaš tako, kot je treba. E. E., v času nesreče tožnikov nadrejeni in vodja delavnice za enoto ..., je tudi potrdil, da vedno ob menjavi črpalke pride do izteka neke količine mase ter da je vse povsod, kjer je povišana temperatura, možnost kakšnega brizga mase, včasih več, včasih manj. I. I., vodja mehanskega vzdrževanja družbe P., je zaslišan kot priča prav tako potrdil, da je prišlo pri demontaži črpalke vedno do izpusta mase, saj je drugače ni mogoče zamenjati, ter da tožnik ni mogel predvideti, da je v cevi taka past, tako da ni mogoče slediti njegovi nadaljnji izpovedi, da ne gre za nevarno delo, ker ga je tožnik že pred tem velikokrat opravljal. Da so brizgi vroče mase iz cevovoda ob demontaži črpalke mogoči, izhaja tudi iz trditev in dokazov tožencev, ki se nanašajo na zahtevano posebno osebno varovalno opremo pri t. i. "vročih" delih. Tožnik se je v pritožbi skliceval na odločitev VSL I Cp 3800/2011, ki je glede na podobno relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi v bistvenem podobna. V obeh gre namreč za izvajanje vzdrževalnih del na cevovodu, v citirani zadevi se je po njem pretakal fenol visoke koncentracije, popravljal pa se je v delujočem stanju, v obravnavani zadevi pa je bila v cevovodu stopljena plastika, ki ima tališče na temperaturi nad 200 stopinj C, za demontažo črpalke mora biti ta segreta (v toliko je sistem delujoč!), ob njeni demontaži lahko pride do izlitja tekočine, ki lahko povzroči poleg termičnih tudi kemične opekline, enako kot fenol v citirani zadevi.

11.Zavarovanka prve toženke je z različnimi varnostnimi ukrepi skušala zmanjšati iz narave dejavnosti (demontaža črpalke na cevovodu z vročo plastiko, pri kateri je ob vsaki menjavi črpalke prišlo do izpusta ali celo brizga te vroče mase) izhajajoče povečano tveganje za nastanek škode - tj. z varnostnim protokolom, pri katerem naj bi pristojna oseba pred dovoljenjem za začetek demontaže preverila v računalniški sobi, ali sta temperatura in tlak v cevi, na kateri je pričvrščena črpalka, ki jo je treba odstraniti, takšna, da do nastanka škode ne more priti, ter z zahtevo, da vzdrževalec opravlja demontažo v ustrezni osebni varovalni opremi. Ne gre torej za to, da bi dejavnost, katere opravljanje samo zase ni nevarno, postalo nevarno zaradi okoliščin, v katerih se ta opravlja, temveč se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato je treba pri presoji odgovornosti tožencev uporabiti določbe OZ o objektivni odgovornosti, pri kateri se vzročnost domneva, razen če se dokaže, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, ne izvira iz te dejavnosti (149. člen OZ). Toženca nista zatrjevala, da bi tožniku nastala škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil zunaj opravljanja dela demontaže črpalke in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ), sta pa se zavzemala za oprostitev odgovornosti iz naslova tožnikovega ravnanja (drugi oziroma tretji odstavek 153. člena OZ). Ker sodišče prve stopnje zmotno ni štelo dejavnosti, pri kateri se je poškodoval tožnik, za nevarno dejavnost, tudi njegovega prispevka k nastanku škode ni presojalo glede na navedene določbe OZ ter ob pravilnem upoštevanju vseh vidikov ravnanj in opustitev tožencev, ki kažejo tudi na njuno (so)krivdo za nastanek škode. Če je nedopustno krivdno ravnanje na obeh straneh (oškodovanca in odgovorne osebe), je namreč treba ovrednotiti težo takega ravnanja (aktivnega ali pasivnega). Povedano drugače: če je krivdno ravnal tudi objektivno odgovorni povzročitelj škode, je treba delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja (soprispevka), zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja, nato pa objektivno odgovornost tega zmanjšati za morebitni presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.

12.Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede neobstoja krivdne odgovornosti tožencev, kar je v zadevi odločilno za ugotovitev deležev odgovornosti za nastanek škode po tretjem odstavku 153. in 171. členu OZ. Utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je bila situacija ob zadevni demontaži črpalke specifična, ker je bil sistem nekaj tednov pred demontažo v mirovanju. Iz tožnikovih trditev in izpovedi, pa tudi iz izpovedi nekaterih prič (glej točko 10 obrazložitve tega sklepa) izhaja, da v primeru mirovanja sistema predhodni pregled na računalniku ne pokaže nujno relevantnih podatkov (predvsem glede temperature in tlaka v njem) oziroma da v takem primeru ni mogoče v celoti odvrniti nevarnosti brizga vroče mase ob demontaži črpalke. V tem pogledu je treba pri ugotavljanju tožnikove krivde za njegovo ravnanje presoditi, ali bi z vpogledom v instrumente v računalniški sobi ob nekaj tednov nedelujočem sistemu pristojni vodja izmene C. C. sploh lahko videl, da je v sistemu nadtlak in ga bi posledično pred soglasjem za začetek demontaže lahko uravnal. Če pri takem stanju sistema v računalniku eventualni zračni žepi in (nevaren) nadtlak vodji izmene ne bi bili vidni, potem tožnik pravilno opozarja, da ravnanje C. C. ne bi moglo preprečiti brizga vroče mase ob demontaži črpalke, torej bi do nesreče pri delu prišlo tudi, če bi tožnik počakal na ustrezno soglasje za začetek del. Nepravilni začetek del brez soglasja vodje izmene v takem primeru torej ne bi bil v vzročni zvezi z nastankom škode. Dejstev v zvezi z navedenim v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav so ta za porazdelitev odgovornosti med stranke pomembna, zato je bilo v izpodbijani sodbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13.Prav tako sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo pisnega mnenja in izpovedi izvedenca za varstvo pri delu glede zagotovitve ustrezne osebne varovalne opreme ter medsebojno nasprotujočih si izpovedi prič glede vprašanja, katero osebno opremo je zavarovanka prve toženke tožniku zagotovila in mu odredila njeno uporabo. V točki 11. obrazložitve je sicer ugotavljalo obveznosti zavarovanke prve toženke (dejanska delodajalka) in drugega toženca (formalni delodajalec) za varnost in zdravje pri delu in štelo, da sta bila za zagotavljanje varnega in zdravega dela tožniku odgovorna oba, ni pa v ničemer upoštevalo izpovedi drugega toženca. Ta je izpovedal, da ne opravlja enakih del kot jih je tožnik in da ni uvajal tožnika, ni nadziral njegovega dela in mu ni zagotovil posebne delovne opreme, ter da ni delal v družbi P. in zato ni vedel izpovedati o tem, kakšno opremo je imel tožnik na voljo oziroma kakšno opremo bi moral uporabljati, tega ni preverjal, ker dela v drugi stavbi in ima svoje delo, prav tako je zanikal poznavanje varnostnih protokolov pri demontaži črpalke in seznanjenost s programom varnostnih ukrepov ob servisnih posegih, prav tako ni poznal vsebine Pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču, ki ga je sklenil z zavarovanko prve toženke. Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese na nekoga drugega (npr. dejanskega delodajalca ali samega delavca), pri čemer v obravnavani zadevi iz predloženega pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču z dne 31. 12. 2014 (B/I 3) ne izhaja, da drugi toženec ne bi imel prav nobenih obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu svojim delavcem (med njimi tožniku). Iz 5. člena navedenega sporazuma izhaja, da je drugi toženec odgovorna oseba, ki ima pravico in dolžnost, da so vsi delavci pred začetkom dela na delovišču ali na območju družbe seznanjeni z aktualnimi ukrepi in navodili zavarovanke prve toženke, nadzoruje izvajanje varnostnih ukrepov idr., iz 6. člena pa, da mora skrbeti za opremljenost delavcev z osebno varovalno opremo in za njeno dosledno, pravilno in namensko uporabo.

14.Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da do tožnikove poškodbe ni prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev za porazdelitev odgovornosti za nastalo škodo med strankami ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, zaradi zavrnitve zahtevka po temelju pa o višini sploh ni odločilo, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo ugotavljati dejansko stanje glede prispevkov strank k nastanku škode in prvič tudi višino škode. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči pritožbenega sodišča, predvsem da je demontaža črpalke v okoliščinah tega primera nevarna dejavnost, nato sprejeti ustrezno dokazno oceno glede zatrjevane krivdne odgovornosti zavarovanke prve toženke in drugega toženca ter soprispevka tožnika k nastanku škode ter določiti deleže njihove odgovornosti, ter po višini odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. V obrazložitvi sodbe se bo moralo opredeliti tudi do dokazov, ki so nasprotni ugotovitvam sodišča prve stopnje (denimo glede tožnikove uporabe zaščitnega plašča). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, saj ga bo to samo dopolnilo (pritožbeno sodišče pa bi ga moralo zaradi načela neposrednosti v celoti ponoviti), pravica strank do sojenja v razumnem roku posledično ne bo kršena. Tudi sicer prevzemanje vloge sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča ni namen določbe 355. člena ZPP; strankam mora biti zagotovljena ustavna pravica do pritožbe.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z drugim tožencem, ki je opravljal dejavnost vzdrževalnih del pri družbi M. d. o. o. (prej N. d. o. o.), ki ima svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki.

2Glej Možina D., Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis, 2017, str. 155.

3Prim npr. odločitve VSL II CP 133/2021,VDSS Pdp 626/2015 in Pdp 580/2020 idr.

4Glej: Bergant Rakočevič V., Vprašanja krivde v odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu (pregled novejše sodne prakse), Pravosodni bilten št. 3/2010, str. 106.