Up-108/97

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe G. B. iz Č. na K. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba G. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-51/96 z dne 28. 1. 1997 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp-1388/94 z dne 12. 10. 1995 in odločbo Sodišča združenega dela v Celju opr. št. S-65/94 z dne 22. 4. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnici je v letu 1993 prenehalo delovno razmerje, ker ji je kot tuji državljanki prenehalo osebno delovno dovoljenje, izdano za določen čas. Zoper odločitve delodajalca je uveljavljala sodno varstvo, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen, kot neutemeljena pa je bila zavrnjena tudi revizija. Pritožnica navaja, da je bila zaposlena neprekinjeno enajst let in to za nedoločen čas. Po njenem mnenju bi moral delodajalec z njo skleniti delovno razmerje za določen čas, če je imela delovno dovoljenje le za določen čas. Sama ni iskala nove zaposlitve, niti delovnega dovoljenja. Zatrjuje kršitev 79. člena Ustave, po katerem naj bi imeli zaposleni tujci posebne pravice, določene z zakonom.

2.Pritožnica izpodbija sodne odločbe, izdane v postopku o prenehanju delovnega razmerja. Ne izpodbija pa neposredno posamičnih aktov, izdanih v postopku za izdajo delovnega dovoljenja. Zato se je Ustavno sodišče omejilo le na presojo, ali so bile pritožnici morda v postopku o prenehanju delovnega razmerja kršene zatrjevane ustavne pravice.

3.Po določbi 13. člena Ustave imajo tujci v Sloveniji vse pravice, zagotovljene z Ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Po 79. členu Ustave pa imajo v Sloveniji zaposleni tujci posebne pravice, določene z zakonom.

4.Zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in 43/98-odlUS - v nadaljevanju: ZZT) določa pogoje, pod katerimi lahko tuj državljan oziroma oseba brez državljanstva dela v Republiki Sloveniji. V skladu z 2. členom tega zakona lahko tujec sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja, brez takega dovoljenja pa le, če je tako določeno z mednarodno pogodbo.

Delodajalec ne sme skleniti delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja; pogodba o zaposlitvi oziroma pogodba o delu, sklenjena v nasprotju s to prepovedjo, je nična, delodajalec pa odgovarja za prekršek (3. in 21. člen ZZT). Delovno dovoljenje je dokazilo, ki ga mora tujec ali delodajalec predložiti za pridobitev delovnega vizuma ( 4. člen ZZT v zvezi s 7. členom Zakona o tujcih, Ur.l. RS, št.1/91 - v nadaljevanju: ZTuj). Delavna dovoljenja se izdajajo kot delovno dovoljenje na vlogo delodajalca; za določen čas največ enega leta in le za delo pri delodajalcu, ki je zanj zaprosil (drugi odstavek 6. člena ZZT ) ali kot osebno delovno dovoljenje na vlogo tujca; praviloma za določen čas največ enega leta, izjemoma pa tudi za nedoločen čas (tretji odstavek 6. člena in 8. člen ZZT).

5.Prehodna določba 23. člena ZZT ureja specifičen primer, ki je nastal z razpadom prej enotne države. Z osamosvojitvijo Slovenije in sprejemom njene zakonodaje o državljanstvu in o tujcih, so postali tujci vsi tisti državljani nekdanje SFRJ, ki so imeli državljanstvo kakšne druge nekdanje jugoslovanske republike in niso pridobili slovenskega državljanstva. S tem so za njih pričeli veljati vsi zakonsko določeni pogoji za zaposlovanje tujcev. Zakon je zanje v primerjavi z drugimi tujci določil ugodnejše pogoje za pridobitev osebnih delovnih dovoljenj, če so zanje zaprosili v 90 dneh po uveljavitvi zakona (do 18.10.1992). Pri tem zakon ločuje tiste, ki so v Sloveniji delali že dalj časa, in tiste, ki so delali krajši čas. Tisti, ki so bili na dan uveljavitve zakona (18.7.1992) v delovnem razmerju za nedoločen čas in so imeli vsaj 10 let delovne dobe v Sloveniji, so lahko pridobili delovno dovoljenje za nedoločen čas (razen dnevnih delovnih migrantov). Primerljivi s temi so pogoji po 8. členu ZZT: osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas lahko pridobi tujec, ki v Sloveniji biva več kot 10 let na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje (po Ztuj, 16. in 13. člen). Tisti, ki so bili na dan uveljavitve zakona v Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas in so imeli manj kot 10 let delovne dobe v Sloveniji, pa so lahko pridobili osebno delovno dovoljenje za eno leto. V obeh primerih jim ni bilo potrebno izpolnjevati pogojev za izdajo delovnega dovoljenja, predpisanih z drugim odstavkom 5. člena ZZT (da ni evidentiranega ustreznega brezposelnega kandidata) in četrtim odstavkom 6. člena ZZT (izjava delodajalca).

6.Določba prvega odstavka 23. člena ZZT ni spremenila delovnih razmerij za nedoločen čas v delovna razmerja za določen čas, ampak je ob že predpisanih splošnih in posebnih pogojih za sklenitev delovnega razmerja za tujce določila še dodatni pogoj in sicer, da morajo imeti delovno dovoljenje. Kolikor je delavec pridobil delovno dovoljenje za eno leto, se je obstoječa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ohranila, vendar z razveznim pogojem. Tak razvezni pogoj učinkuje na veljavnost pogodbe o zaposlitvi v tistem hipu, ko poteče veljavnost delovnega dovoljenja. Ko delovno dovoljenje preneha veljati ali pa je tujcu odvzeto, preneha veljati pogodba o zaposlitvi in v tistem trenutku tudi preneha delovno razmerje na podlagi 16. člena ZZT. Gre za določbo, na podlagi katere tisti državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki iz kakršnihkoli razlogov niso pridobili slovenskega državljanstva, niso izgubili s tem avtomatično tudi zaposlitve v Sloveniji. Dana jim je bila možnost, da pod ugodnejšimi pogoji pridobijo osebno delovno dovoljenje, ki je pogoj za zaposlitev tujca, in s tem ohranijo delovno razmerje oziroma pravice iz tega razmerja.

7.Tuji delavci, ki imajo delovno dovoljenje, so glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja izenačeni s slovenskimi delavci, kar je v skladu z Ustavo in mednarodnimi akti. Ustava v 79. členu ne zagotavlja nekih točno določenih posebnih pravic v Sloveniji zaposlenim tujcem. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da z zakonom določi te posebne pravice - torej da z zakonom določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic.

V primeru pritožnice pa ne gre za uveljavljanje neke posebne pravice, pač pa za varstvo zaposlitve (delovnega razmerja), ki je z zakonom zagotovljeno enako vsem zaposlenim. Določba 49. člena Ustave zagotavlja vsakomur pravico do proste izbire zaposlitve, enako dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in določa prepoved prisilnega dela. Ne zagotavlja pa trajnosti zaposlitve in še manj stalnost zaposlitve na določenem delovnem mestu. Država je po 66. členu Ustave zavezana, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To pomeni, da lahko le zakon določa primere in pogoje za prenehanje delovnega razmerja.

8.Pritožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi samega zakona - s potekom osebnega delovnega dovoljenja. Z odločitvami sodišč, ki so presojala zakonitost takega prenehanja, ni bila kršena nobena z zakonom določena posebna pravica v Sloveniji zaposlenih tujcev. Zato očitno tudi ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic iz 79. člena Ustave.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude