Jedro

Glede na sporno dejstvo o tem, kakšen je bil namen pokojničinega izplačila 17.000 DEM pritožnici, imata prepričljivejšo dokazno moč nedvomno listini, s katerima resničnost svojih navedb izkazuje pokojničin zunajzakonski partner, saj sta ju podpisali ravno pokojna in pritožnica (torej osebi, ki se ju sporno izplačilo neposredno tiče), kakor pa izjava tretje osebe (pokojničinega bivšega moža in očeta pritožnice), s katero naravo spornega izplačila pojasnjuje dedinja, listina pa je bila podpisana šele leta 2004, torej v času teka tega zapuščinskega postopka, medtem ko preostala dva predložena dokaza izvirata že iz leta 2000.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni M. M., dedinjo V. M. J. pa je napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da znesek 17.000,00 DEM, ki ga je prejela od pokojne M. M., ni darilo. Dedinji je naložilo, da predmetno tožbo vloži zoper zoper dediča M. A. najkasneje v roku 15 dni po prejemu sklepa, sicer bo sodišče po poteku tega roka zapuščinski postopek nadaljevalo in štelo, da je V. M. J. od zapustnice prejela znesek 17.000,00 DEM kot darilo.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila dedinja V.M. J.. V pritožbi je navedla, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna. Na pravdo bi moral biti napoten pokojničin zunajzakonski partner, saj je podan njegov pravni interes, da se ugotovi, ali znesek 17.000,00 DEM predstavlja darilo in se vračuna v pritožničin dedni delež. Tudi pritožnica je namreč sodišču predložila dokaz - izjavo svojega očeta, da znesek 17.000,00 DEM predstavlja plačilo terjatve, ki jo je oče imel do pokojne iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Med strankama tako ni sporno, da je pritožnica navedeni znesek prejela, le vsebina potrdila, ki ga je podpisala, ji ni znana, zaradi česar je smiselno predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni, hkrati pa je sodišče prosila tudi za podaljšanje roka za vložitev tožbe, ker živi v B. in je zato potreben daljši čas za komunikacijo med njo in njeno pooblaščenko.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar med dediči nastane spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost njihovega dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, mora zapuščinsko sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo (3. točka II. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Pri tem na pravdo ne napoti tistega dediča, ki je sporno dejstvo izpostavil oziroma v čigar neposrednem interesu je njegova ugotovitev, temveč stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno, kot to izrecno določa I. odstavek 213. člena ZD.

ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato je treba šteti, da sodišče pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere stranke oziroma dediči opirajo svoje trditve.

V konkretnem primeru je med dedičema M. A. in V. M. J. sporno, za kakšen namen je bilo dedinji s strani pokojne danih 17.000,00 DEM, saj je od tega namena odvisno, ali se dani znesek všteva v njen dedni delež ali ne. D. M. A. je navedel, da je dedinja ta znesek prejela od pokojne kot darilo, dedinja pa je zatrjevala, da gre za izplačilo iz naslova skupnega premoženja pokojne in njenega razvezanega moža in pritožničinega očeta A. M..

Prvostopno sodišče je dedičevo pravico ocenilo kot bolj verjetno, zato je na pravdo napotilo dedinjo, kar pa je tudi po presoji drugostopnega sodišča pravilna odločitev, zato pritožba dedinje ne more biti utemeljena. Glede na sporno dejstvo o tem, kakšen je bil namen pokojničinega izplačila tega zneska pritožnici, imata namreč prepričljivejšo dokazno moč nedvomno listini, s katerima resničnost svojih navedb izkazuje pokojničin zunajzakonski partner, saj sta ju podpisali ravno pokojna in pritožnica (torej osebi, ki se ju sporno izplačilo neposredno tiče), kakor pa izjava tretje osebe (pokojničinega bivšega moža in očeta pritožnice), s katero naravo spornega izplačila pojasnjuje dedinja, listina pa je bila podpisana šele leta 2004, torej v času teka tega zapuščinskega postopka, medtem ko preostala dva predložena dokaza izvirata že iz leta 2000. Takšna presoja prepričljivosti dokazov za ugotovitev, pravica katerega od obeh dedičev je bolj oziroma manj verjetna, za pravilnost napotitvenega sklepa povsem zadošča, v podrobnejšo dokazno oceno pa se zapuščinsko sodišče niti ne sme spuščati, saj bi tako v zapuščinskem postopku lahko preseglo dopustnost obravnavanja in ocenjevanja dokazov v zvezi s spornimi dejstvi, kar je sicer naloga, ki jo mora opraviti sodišče prve stopnje v pravdnem postopku.

Kar se tiče podaljšanja roka za vložitev tožbe, pa je taka pritožničina prošnja namenjena sodišču prve stopnje in ne predstavljala pritožbenega razloga zoper izpodbijani sklep, zaradi česar se sodišče druge stopnje do nje ni opredelilo.

Pritožba dedinje V. M. J. je tako neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom ZD), pri čemer pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 163. členom ZD).